Jedro

Izpodbijana odločba ne predstavlja akta iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, saj se ne izvršuje prisilno po določbah ZUP, zato zahtevane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati že iz tega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila skupaj s tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 315-10/2011-23 z dne 14. 5. 2014, s katero je tožena stranka odločila: da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za izvajanje preiskav na področju citopatologije (1. točka izreka), da z dnem izdaje te odločbe preneha veljati odločba Ministrstva za zdravje, št. 022-14/01 z dne 2. 7. 2003 (2. točka izreka) in da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). Tožeča stranka je namreč sodišču prve stopnje predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe, ker bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda (po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da bo ob izvršitvi izpodbijane odločbe tožeča stranka dejansko izgubila stranke in zunanje izvajalce, kot sama zatrjuje, ter v tem delu nedvomno izgubila tudi prihodke, vendar pa bo imela tudi manj stroškov in sama finančna škoda, kot jo tožeča stranka navaja, še ne pomeni nepopravljive škode v smislu določb ZUS-1. Glede javne koristi pa tožeča stranka ni povedala, zakaj meni, da bodo pacientke morale čakati več časa, da bodo prejele rezultate in za te navedbe tudi ni predložila nobenih dokazov oziroma konkretnih podatkov, zato jih je sodišče prve stopnje kot pavšalne zavrnilo. Glede zatrjevane strokovne škode pa je ugotovilo, da je tožeča stranka ni izkazala.

3. Tožeča stranka vlaga zoper citirani sklep pritožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Poudarja, da bo izgubila stranke in zunanje izvajalce, ki bodo pogodbe za izvajanje preiskav sklenili z drugimi, in nato tudi v primeru za njo ugodne sodbe ne bodo prekinili novih pogodb zaradi ponovne sklenitve pogodb z njo, kar pomeni, da kljub ugodilni sodbi ne bo mogla izvajati te dejavnosti v takšnem obsegu, kot pred izdajo izpodbijane odločbe. To pa predstavlja težko popravljivo (ne samo finančno) škodo, saj bo zelo težko pridobila „stare“ zunanje izvajalce. Obstoj citološkega laboratorija pomeni tudi, da je ves čas v bolnišnici prisoten patolog. Ukinitev laboratorija pomeni ogroženost celostne obravnave žensk, kot jo določajo smernice za celostno obravnavo žensk s predrakavimi spremembami. Opozarja tudi na negativne posledice pri kontinuiteti dokumentov in zapisov ob začasni preusmeritvi v drug laboratorij. Prizadeta pa bo tudi javna korist, katero sicer sodišče varuje po uradni dolžnosti in mora zato tudi po uradni dolžnosti razjasniti okoliščine in priskrbeti dokaze, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti nasprotovanje javni koristi (tako Vrhovno sodišče v eni izmed svojih odločb II U 244/2009 z dne 20. 8. 2009). Z ukinitvijo laboratorija bodo namreč morale pacientke na svoje izvide čakati dlje in tega ni treba posebej razlagati. Čakalna doba bi se podaljšala nad dopustnih 21 dni. Sodišče izpodbijanega sklepa tako ni ustrezno obrazložilo, s čimer je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka na podlagi 14. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Vendar pa Vrhovno sodišče opozarja, da v obravnavani zadevi izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je bilo (med drugim) ugotovljeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za izvajanje preiskav na področju citopatologije in (posledično) da preneha veljati odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje (št. 022-14/01 z dne 2. 7. 2003), ne predstavlja akta iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, saj se ne izvršuje prisilno po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ampak samo učinkuje.

8. Zakon o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) v prvem odstavku 3. člena določa, da lahko zdravstveno dejavnost opravljajo na podlagi dovoljenja ministra, pristojnega za zdravje, domače in tuje pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje. Glede zdravstvenih zavodov je v 26. členu ZZDej določeno, da strokovne in tehnične pogoje, ki jih mora izpolnjevati zdravstveni zavod, predpiše minister, pristojen za zdravje. Na podlagi te določbe je bil sprejet Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati laboratoriji za izvajanje preiskav na področju laboratorijske medicine, ki je (tudi) bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za izvajanje preiskav na področju citopatologije, torej teh preiskav ne sme več opravljati. Gre torej za ugotovitveno odločbo, s katero tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka ne izpolnjuje določenih pogojev, in ker se ugotovitvena odločba ne izvršuje, ampak samo učinkuje, začasno zadržanje njene izvršitve sploh ni mogoče. 9. Odložitev učinka ugotovitvene odločbe je sicer mogoče zahtevati z ureditveno začasno odredbo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, ki določa, da lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Te pa tožeča stranka ni predlagala.

10. Ker, kot je bilo obrazloženo, izpodbijana odločba ne predstavlja akta iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, saj se ne izvršuje prisilno po določbah ZUP, zahtevane začasne odredbe ni mogoče izdati že iz tega razloga. Vprašanje verjetnosti nastanka težko popravljive škode na odločitev niti ne more vplivati, zato se do njega Vrhovno sodišče ne opredeljuje.

11. Posledično se iz istega razloga, torej ker zahtevane začasne odredbe ni mogoče izdati, Vrhovno sodišče ne opredeljuje niti do pritožbenih navedb v zvezi z javnim interesom in škodo nasprotni stranki.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.