Jedro

Osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 7. a člena ZNZGP, po določbi 8. točke 3. člena ZDen niso upravičenci do denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 14. 12. 2004, s katero je bila tožeči stranki za zemljišča in stanovanjsko stavbo priznana odškodnina, ki jo je zavezanec Slovenska odškodninska družba d.d., dolžan poravnati z izročitvijo obveznic (1. točka izreka) in zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo tam navedenih zemljišč in stanovanjske hiše, ki so bili podržavljeni z odločbo OLO A. št. ... z dne 16. 9. 1948, zavrnila (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da iz uvoda odločbe, št. ... z dne 16. 9. 1948, s katero je bilo podržavljeno premoženje, izhaja, da naj bi bila izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji nepremičnin tujih državljanov (Uradni list FLRJ, št. 53/48 z dne 23. 6. 1948). Tožena stranka pa ugotavlja, da predpis s takim naslovom nikoli ni bil sprejet oziroma uveljavljen ter da je očitno pri navajanju predpisa prišlo do pomote. Po pregledu navedene nacionalizacijske odločbe ugotavlja, da je v obrazložitvi navedeno, da stranka živi v državi B. in ne potrebuje nobenih prostorov za svoje potrebe. Glede na tako obrazložitev pa ocenjuje, da je bila pravna podlaga za izdajo te nacionalizacijske odločbe 3. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij oziroma njegov 7. a člen. Glede na dejansko stanje, ki je opisano v obrazložitvi nacionalizacijske odločbe, tožena stranka ocenjuje, da je le-ta bila izdana na podlagi 7. a člena prej citiranega predpisa, ki med drugim določa, da se z dnem uveljavitve tega zakona nacionalizirajo in preidejo v državno last vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb, izvzete pa so na primer tudi stanovanjske zgradbe, ki jih lastnik potrebuje v glavnem za svoje stanovanje. Tem ugotovitvam pritrjuje tudi dejstvo, da je v uvodu nacionalizacijske odločbe navedena številka uradnega lista, v katerem je bilo objavljeno Navodilo za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb, ki je bilo izdano na podlagi 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Nadaljnja ugotovitev, ki pritrjuje navedenemu, je tudi to, da je v odredbi o vročitvi nacionalizacijske odločbe navedeno, da se dostavlja tudi republiškemu Ministrstvu za komunalne zadeve v Ljubljani, kateremu se je odločba morala vročiti po izrecni določbi V. točke predmetnega navodila. Tožena stranka pa je prišla do sklepa, da je bilo podržavljeno premoženje na podlagi takratnega 7. a člena tudi na podlagi listin oziroma dopisov občin C. in D. v Republiki Srbiji, da ni vpisana v evidenco jugoslovanskih državljanov, v povezavi z odločbo Republike Slovenije, Občine A., Sekretariata za notranje zadeve, št. ... z dne 21. 4. 1994. Iz teh listin je namreč moč sklepati, da tožeča stranka v času podržavljenja ni bila jugoslovanska državljanka in ji je bilo tudi zato predmetno premoženje podržavljeno na podlagi 7. a člena, ki ureja podržavljanje premoženja tujih državljanov. Ker po določbi 8. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 7. a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, niso upravičenci do denacionalizacije, je tožena stranka zahtevo za denacionalizacijo zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka pri svoji odločitvi povsem prezrla dejstvo, da je tožeča stranka v času nacionalizacije imela jugoslovansko državljanstvo. Jugoslovansko oziroma srbsko državljanstvo tožeče stranke je bilo nesporno ugotovljeno z dokončno odločbo Občine A., Sekretariata za notranje zadeve, št. ... z dne 21. 4. 1994, ki je postala dokončna dne 11. 5. 1994. Iz nje izhaja, da je tožeča stranka postala državljanka Kraljevine Jugoslavije na podlagi 12. člena Zakona o državljanstvu (Službene novine, št. 254/28) in sicer z zaprisego, ki jo je podala dne 28. 7. 1939 pri Mestni policiji v A. ter ji je bilo v zvezi s tem izdano ustrezno potrdilo, št. ... z dne 24. 2. 1940. Po mnenju tožeče stranke je tudi nesporno ugotovljeno, da je imela 6. 4. 1941 domovinsko pravico v B. in da je na podlagi Zakona o državljanstvu FLRJ 28. 8. 1945 postala jugoslovanska državljanka ter na podlagi kasneje sprejetih zakonov o jugoslovanskem državljanstvu državljanka SR Srbije in SFRJ. Glede na to je bila torej tudi v letu 1948, ko ji je bilo podržavljeno premoženje, jugoslovanska državljanka. Tega pa tožena stranka ni upoštevala, prav tako je njeno sklepanje na podlagi dopisov občin Republike Srbije povsem enostransko. Čeprav tožeča stranka v času podržavljenja ni živela v A., to ne more biti podlaga za sklepanje, da ni bila jugoslovanska državljanka, saj ne obstaja noben dokument, da bi ji bilo jugoslovansko državljanstvo odvzeto. Tožeča stranka tudi ugotavlja, da tožena stranka ni nesporno ugotovila, na podlagi katerega predpisa ji je bilo premoženje dejansko podržavljeno, ampak njena ugotovitev temelji le na verjetnosti. Glede na to, da je v predmetni zadevi sporen pravni temelj, bi morala biti ugotovitev tožene stranke nesporna. Ne glede na to pa tožeča stranka meni, da tudi v primeru, da bi bilo nesporno ugotovljeno, da so bile nepremičnine podržavljene na podlagi 7.a člena, je pomembna okoliščina, da je imela tožeča stranka na dan uveljavitve 7.a člena jugoslovansko državljanstvo in da ni nesporno ugotovljeno, da bi imela na ta dan tudi tuje državljanstvo, da bi ji bilo zato premoženje oziroma nepremičnine nacionalizirane ex lege z dnem uveljavitve ZNZGP. Glede na navedeno tožeča stranka ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar je tožena stranka tudi nepravilno uporabila materialno pravo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla le, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba US, v nadaljevanju ZUS) tožbo vročilo tudi zastopniku javnega interesa za denacionalizacijo, ki pa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil. Na podlagi 1. odstavka 36. člena ZUS je sodišče tožbo vročilo tudi Slovenski odškodninski družbi d.d. kot stranki, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena ZUS), a na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tej zadevi že odločalo s sodbo opr. št. U ... z dne 7. 5. 2003 ter sodbo opr. št. U ... z dne 21. 10. 2005. S slednjo je med drugim ugotovilo, da dejansko stanje ni bilo v celoti in pravilno ugotovljeno ter opozorilo na pravni temelj denacionalizacije.

Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je tožena stranka najprej ugotavljala temelj podržavljenja. Kot je opozorilo že sodišče v sodbi z dne 21. 10. 2005, je v uvodu odločbe, s katero je bilo tožeči stranki podržavljeno predmetno premoženje, navedeno, da naj bi bila odločba izdana na podlagi Zakona o nacionalizaciji nepremičnin tujih državljanov, ki naj bi bil objavljen v Uradnem listu FLRJ, št. 53/48 z dne 23. 6. 1948. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz vseh okoliščin izhaja, da je bila nacionalizacijska odločba z dne 16. 9. 1948 izdana na podlagi 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ki je bil objavljen v Uradnem listu FLRJ št. 35/48 z dne 29. 4. 1948, oziroma na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP). To izhaja tako iz vsebine obrazložitve nacionalizacijske odločbe, kot tudi iz odredbe, komu se odločba dostavi, saj je posebej odrejeno, da se dostavi tudi Ministrstvu za komunalne zadeve, kar pa je v celoti v skladu z V. točko Navodila za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb (v nadaljevanju Navodilo). To Navodilo je bilo sprejeto na podlagi 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ter objavljeno v Uradnem listu št. 53/48, to pa je Uradni list, ki je (očitno pomotoma) citiran v uvodu nacionalizacijske odločbe.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ugotovila pravni temelj podržavljenja ter na tako ugotovitev pravilno zaključila, da po določbi 8. točke 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 27/97 - odločba US, 23/97 - odločba US, 65/98, 67/98 - odločba US, 66/00, 66/00 - obvezna razlaga, 11/01 - odločba US in 54-I/02 - odločba US) osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 7. a člena ZNZGP niso upravičenci do denacionalizacije, kar pomeni, da je denacionalizacija v primerih podržavljenja po 7. a členu izključena, in zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo navedenih nepremičnin zavrnila.

Na odločitev pa ne vplivajo tožbeni ugovori glede državljanstva tožeče stranke v času podržavljenja. Iz nacionalizacijske odločbe izhaja, da naj bi bila tožeča stranka državljanka države B., torej tuja državljanka. V tem upravnem sporu oziroma postopku denacionalizacije pa tožeča stranka ne more izpodbijati odločbe o razlastitvi ter zato tudi ne uspešno ugovarjati, da v času podržavljenja ni bila tuja državljanka.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS s sodbo kot neutemeljeno zavrnilo.