Jedro

Vse sporne zahtevke iz obravnavanega kompleksnega pravnega razmerja med dediči bi tožnik glede na naravo dediščinske skupnosti lahko in moral uveljavljati v tej pravdi, in sicer z vmesnima ugotovitvenima zahtevkoma glede ničnosti obeh pogodb, na kateri se sklicuje, in z oblikovalnim in dajatvenim zahtevkom za vrnitev določenega premoženja v zapuščino zaradi dopolnitve nujnega deleža.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem A. A. sodi solastninski delež do 1/4 parc. št. 1 k. o. X, katerega lastnica je postala tožena stranka na podlagi pogodbe o priznanju solastninskega deleža, ki jo je 30. 9. 1985 sklenila s pokojnim A. A. (sklep pod točko I). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je navedena pogodba o priznanju solastninskega deleža nična v delu, v katerem je A. A. priznal svoji ženi B. B. na stanovanjski hiši na parc. št. 1 k. o. X solastninski delež do 1/4 in pravico uporabe zemljišča do 1/4 (točka II. izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.545,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno plačilo do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper odločbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Navaja, da jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP(1) ter zaradi kršitev človekovih pravic in svoboščin, zavarovanih z Ustavo RS in EKČP. Predlaga razveljavitev (prav: spremembo) z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, vse s povrnitvijo pravdnih in pritožbenih stroškov.

3. Navaja, da je napačno ugodeno ugovoru zgrešene pasivne legitimacije (češ da ni bila tožena prava stranka, ker niso zajeti vsi dediči). Tožbeni zahtevek je bil naperjen le zoper toženko na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, ki stranke veže. Dejstvo, da je tožeča stranka v celoti sledila pravnomočnemu sklepu zapuščinskega sodišča, ji ne more biti v škodo. Stališče sodišča prve stopnje nedopustno posega v ustavne in konvencijske pravice tožeče stranke, je nesorazmerno in arbitrarno. Vodi v izgubo tožnikove pravice do dedovanja, do lastnine in do dostopa do sodišča. Vsi dediči niso nujni sosporniki v tej pravdi. Dedič C. C. ni ničesar dobil od zapustnika. Tožnik ne ve, na kakšni zakonski podlagi bi ga lahko tožil. Dokler se ne ugotovi, da je ničen vtoževani posel med toženko in zapustnikom, zanj ne veljajo pravila o prikrajšanju in vračunanju prejetega. Šele po ugotovitvi ničnosti vtoževane pogodbe bi oživel tožnikov zahtevek zoper C. C. Tožba je smiselno enaka tožbi zaradi izpodbijanja pravnih dejanj iz 255. člena OZ(2). Da dediči niso nujni sosporniki, izhaja iz sodne prakse (VS LS II Cp 1700/2011). Izpodbijani brezplačni pravni posel bo s pravnomočno odločitvijo o vrnitvi darila (dela darila) izgubil pravni učinek zgolj v razmerju do tožeče stranke, ne pa tudi do drugih dedičev. Torej odločitev v tem sporu ni nujno enaka za vse dediče. Na pasivno legitimacijo ne vpliva dejstvo, da se darilo zaradi dopolnitve nujnega deleža praviloma vrača v zapuščino. Tudi v obravnavanem primeru se bo, vendar bo tožnik to lahko dosegel le v dveh korakih: najprej z zahtevo in ugotovitvijo ničnosti pravnega posla, s katerim je toženka pridobila premoženje zapustnika, in nato še z ugotovitvijo o ničnosti pravnega posla, s katerim je isto premoženje prenesla na sina C. C., ki bo dolžan vrniti potrebni del za odpravo prikrajšanja tožnikovega nujnega deleža. Ugotovitveni zahtevek je bil postavljen pravilno in skladno z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča. Toženka je s pridobljenim deležem razpolagala – podarila ga je sinu C. C. Ob zapustnikovi smrti ga ni imela več. Prišlo je do posebne situacije, ki tožniku nalaga postopno uveljavljanje njegovega prikrajšanja, ki delno odstopa od ustaljene sodne prakse. Obeh dedičev ni mogel tožiti hkrati, ker C. C. ni pasivno legitimiran. Pravni posel ni bil sklenjen v njegovo korist. Pravda zoper njega je v tej fazi nepotrebna in negotova. Pritožba kot zmotno graja tudi dejansko ugotovitev, da med zapustnikom in toženko ni bila sklenjena darilna pogodba. Vztraja, da je šlo za darilo, zaradi katerega je prišlo do prikrajšanja dedne mase. Celotna hiša je spadala v skupno premoženje tožnikove matere in zapustnika. Sodba VS RS je v celoti potrdila sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 4. 1964. Sodišče prve stopnje ne bi smelo drugače ugotavljati dejstev. Razlogov za svojo odločitev ne obrazloži. Sklicevanje na prekluzijo ni utemeljeno. Novi dokazi in navedbe o plačevanju kreditov ne bi zavlekli reševanja spora.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev, potrditev izpodbijane sodbe in povračilo pritožbenih stroškov.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba navaja, da izpodbija odločbo v celoti. Vendar pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka ne obrazloži. Ob uradnem preizkusu po 350. členu ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe pravno pravilna in skladna s 188. členom ZPP. Ker tudi ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

7. Tožeča stranka (zapustnikov sin iz prvega zakona) zaradi prikrajšanja nujnega deleža v tem postopku po napotitvenem sklepu zapuščinskega sodišča zoper toženko (zapustnikovo vdovo in drugo ženo) uveljavlja ugotovitev, da je pogodba o priznanju solastniškega deleža, sklenjena med toženko in zapustnikom v letu 1985, nična v delu, v katerem je zapustnik priznal toženki solastniški delež do 1/4 na stanovanjski hiši, stoječi na parc. št. 1 k. o. X. Za drugi del oziroma preostalo 1/4 priznanega solastniškega deleža tožnik priznava, da ga je toženka pridobila originarno – kot skupno premoženje, ustvarjeno v času trajanja njene zakonske zveze z zapustnikom. Po ugotovitvi, da je v prekinjenem zapuščinskem postopku dedič poleg pravdnih strank še C. C. (sin zapustnika in toženke), ki ni tožen v tej pravdi, je sodišče prve stopnje pritrdilo ugovoru tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrnilo že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

8. Pritožba graja sprejeto odločitev, češ da je bil tožnik vezan na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča in vztraja, da C. C. ne more biti pasivno legitimiran, ker od zapustnika ni prejel vtoževanega darila. Iz tožbenih navedb izhaja, da se navedeni dedič v zapuščinskem postopku ni strinjal z navedbami tožnika, da v zapuščino spada tudi vtoževano premoženje.

9. Sprejeta odločitev o pomanjkanju pasivne legitimacije je materialnopravno in procesno pravilna ter ne posega v tožnikove ustavne in konvencijske pravice.

10. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (210. člen ZD(3); med drugim na primer velikost dednega deleža) ali o predhodnih vprašanjih o obsegu zapustnikovega premoženja (212. člen ZD). V obravnavanem primeru gre, sodeč po tožbenih navedbah in obrazložitvi napotitvenega sklepa (priloga A2), za spor med dediči o tem, ali v zapuščino spada tudi sporna 1/4 stanovanjske hiše, ki je bila predmet pogodbe med zapustnikom in toženko, ter posledično, kakšna bo vrednost nujnih dednih deležev. Ni bilo sporno, da je zapustnik z oporoko zapustil vse premoženje toženki, da sta sinova oporoko priznala in da sta oba uveljavljala nujni delež. Za izračun nujnega deleža je treba torej predhodno ugotoviti vrednost zapuščine (28. člen ZD), še prej pa njen obseg. Podan je dejanski stan iz 1. točke 212. člena ZD (spor o tem, ali določeno premoženje spada v zapuščino). Od izida v pravdi je odvisen obseg zapuščine, slednji vpliva na obračunsko vrednost zapuščine, ta pa na vrednost dednih deležev. Po ustaljenih in enotnih stališčih sodne prakse so v sporu o obsegu zapuščine vsi dediči enotni in nujni sosporniki(4). Enako stališče je zavzeto tudi v sodbi VSL II Cp 1700/2011 z dne 30. 11. 2011, na katero se sklicuje pritožba (primerjaj točko 9 odločbe) in s sklicevanjem nanjo pritožba odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati.

11. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 11 sodbe, so od zapustnikove smrti do delitve dediščine vsi dediči v dediščinski skupnosti. Njihove pravice so enotne in nedeljive. Dediščina je njihova skupna lastnina, s katero upravljajo in razpolagajo skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). Tak materialnopravni položaj narekuje, da je mogoče rešiti spor o obsegu zapuščine samo na enak način za vse dediče dediščinske skupnosti (196. člen ZPP). To je mogoče doseči le, če so v sporu zajeti vsi dediči. V pravdi morajo sodelovati vsi: bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. Ker tožnik tožbe ni naperil tudi zoper drugega (nujnega) dediča, je bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena napačna stranka. Zato tožnik z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pogodbe, ki vpliva na obseg zapuščine, že zaradi zgrešene pasivne legitimacije ne more uspeti.

12. Zmotno je tudi pritožbeno naziranje, da je bil tožnik vezan na (napačni) napotitveni sklep zapuščinskega sodišča. Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD). Drži, da v sklepu določi tudi osebe, zoper katero naj se tožbo vloži. Kljub pravnomočnemu sklepu, ki napotuje na pravdo le proti enemu od dedičev, pa mora biti tožba vložena proti vsem, ki so nujni sosporniki. Enotno stališče v teoriji(5) in sodni praksi(6) je, da stranka ni vezana na sklep o napotitvi na pravdo in da je na njej breme oblikovanja pravno pravilnega tožbenega zahtevka(7). Tožbeni zahtevek mora prilagoditi zakonitim zahtevam upoštevaje vsebino spora in namen, zaradi katerega je bila napotena na pravdo. Sklep o napotitvi na pravdo je res tožniku podelil pravni interes za tožbo, kot pravi v pritožbi. Vendar ga s tem še ni razbremenil obveznosti, da tožbeni zahtevek oblikuje skladno z materialnim pravom. Tožnikove pravice do enakega varstva, do sodnega varstva in spoštovanja pravnomočnosti zaradi tega niso prikrajšane. Ne glede na napotitveni sklep namreč ZD dopušča prizadetemu dediču možnost korekcije pravnomočnega sklepa o dedovanju v pravdi, če sodišče opravi zapuščinsko obravnavo in izda sklep o dedovanju, čeprav bi moralo stranke napotiti na pravdo (peti odstavek 213. člena ZD).

13. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam in razlogom sodišča v točki 12 do 14 sodbe, da je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti tudi zaradi nesklepčnosti tožbe.

14. Tožnik zatrjuje prikrajšanje nujnega deleža, ker je zapustnik z obravnavano pogodbo s toženko, ki naj bi prikrivala darilo, in drugimi neodplačnimi razpolaganji izčrpal nujni delež. Vlaga le ugotovitveno tožbo zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe med zapustnikom in toženko. Trdi, da ima zanjo pravni interes zaradi uveljavljanja ničnosti naslednjih prenosov spornega solastniškega deleža toženke na C. C. in zaradi zahtevka, da ta dedič v zapuščino vrne del nepremičnine, ki ga je na podlagi ničnih poslov pridobil od toženke, da se bo s tem odpravilo prikrajšanje tožnikovega nujnega deleža. 15. Tožba, s katero nujni dedič zahteva vrnitev darila, se ne omejuje na ugotovitev določenega, že danega razmerja, temveč je konstitutivna, ker se zahteva sprememba dejanskega in pravnega stanja: učinek zapustnikovih brezplačnih dispozicij, naj se popolno ali delno ukine. Za vrnitev že realiziranih daril mora imeti tožba poleg oblikovalnega dela tudi dajatveni del z zahtevo za vrnitev darila v obsegu, ki je potreben za dopolnitev prikrajšanja dednega deleža, v zapuščino. Pritožnik, ki priznava, da oblikovalnega in dajatvenega tožbenega zahtevka ni postavil, ne more uspeti s sklicevanjem na posebne okoliščine primera, ki naj bi utemeljevale postavitev zgolj ugotovitvenega zahtevka glede ničnosti pogodbe med zapustnikom in toženko. Samostojna ugotovitvena tožba je praviloma dopustna le pred zapadlostjo dajatvenih zahtevkov. Če je zahtevek že zapadel in je mogoča dajatvena tožba, kar velja za tožbeni zahtevek zaradi vrnitve daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, samostojna ugotovitvena tožba ni dopustna (drugi odstavek 181. člena ZPP). Temeljni namen predpostavke pravnega interesa pri ugotovitveni tožbi je namreč preprečiti pravde, s katerimi bi tožnik nepotrebno in odvečno vznemirjal sodišče in nasprotno stranko. Vse sporne zahtevke iz obravnavanega kompleksnega pravnega razmerja, na katerega opozarja pritožba, bi tožnik lahko (in moral glede na naravo dediščinske skupnosti) uveljavljal v okviru te pravde, in sicer z vmesnima ugotovitvenima zahtevkoma (tretji odstavek 181. člena ZPP) glede ničnosti obeh pogodb, na kateri se sklicuje (med zapustnikom in toženko ter med toženko in C. C.) ter nato z oblikovalnim in dajatvenim zahtevkom za vrnitev določenega premoženja v zapuščino zaradi dopolnitve nujnega deleža. Ker tožbenega zahtevka ni oblikoval na ta način, je bila tožba nesklepčna in je taka ostala tudi po pravilno opravljenem materialnoprocesnem vodstvu sodišča. Zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

16. Dodati je treba še, da tudi v primeru, če bi tožniku uspelo izkazati pravni interes za samostojno ugotovitveno tožbo glede ugotovitve ničnosti obravnavane pogodbe, tožbeni zahtevek ni postavljen pravilno. Kadar je ugotovitev ničnosti pogodbe vsebovana v tožbenem zahtevku, mora biti tožbeni zahtevek uperjen zoper obe pogodbeni stranki. Tudi tu gre za enotno in nujno sosporništvo. V obravnavanem primeru je bila tožba vložena samo zoper eno pogodbeno stranko (toženko), zoper zapustnika oziroma njegove pravne naslednike (ki je tudi v tem primeru preostali dedič C. C.) pa ne. To pomeni, da tudi za samostojni ugotovitveni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti obravnavane pogodbe iz leta 1985 ni pasivne legitimacije in je tudi iz tega razloga pravilno zavrnjen.

17. Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna že iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije in nesklepčnosti tožbe, na druge pritožbene očitke niti ne bi bilo treba odgovarjati. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja, da nima nobenih pomislekov o pravilnosti dokazne ocene, da tožeči stranki ni uspelo dokazati darilne podlage obravnavane pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in toženka. Oporo ima v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu. Zavrnitev dokaza (sodba Vrhovnega sodišča RS v priloga B17) je pravilno obrazložena. Relativne kršitve 286.a člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde. Tudi upoštevanje sodbe ne bi moglo omajati sprejete dokazne ocene, da sta toženka in zapustnik obravnavano premoženje pridobila s skupnim delom in sredstvi v času trajanja njune zakonske zveze. O tem se je sodišče namreč zanesljivo prepričalo s predloženimi listinami o nakupu sporne nepremičnine in o posojilih, s katerimi je bila poplačana. Ugotovilo je, da sta zapustnik in toženka skupaj izplačala tako delež, ki je na sporni nepremičnini pripadal tožnikovi materi iz naslova skupnega premoženja iz njene zakonske zveze z zapustnikom, kakor tudi, da sta skupaj odplačala vse kredite, ki so bili najeti za nakup navedene nepremičnine. Tako ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da obravnavana pogodba, s katero je zapustnik toženki priznal delež na obravnavani stanovanjski hiši do 1/2, po svoji naravi ni darilna pogodba, pač pa pogodba o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju oziroma o razdelitvi skupnega premoženja, ki sta ga pogodbenika kot zakonca pridobila s skupnim delom in sredstvi v času njune zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR(8)). Tožbenemu zahtevku torej ne bi bilo mogoče ugoditi, tudi če bi bil pravilno postavljen, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

18. Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka ni upravičena do pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (4): Primerjaj sklep VS RS II Dor 61/2011 z dne 9. 6. 2011 in v točki 3 navedeno sodno prakso; tudi VS RS II Ips 193/2013 z dne 28. 5. 2015 in druge.

Op. št. (5): Primerjaj Karl Zupančič: Dedno pravo, ČZ, Ur.l. RS, Ljubljana 1991, stran 199, Vesna Rijavec: Dedovanje, procesna ureditev, GV Ljubljana 1999, stran 241. Op. št. (6): VSL I Cp 963/2013 z dne 5. 6. 2013, VSL I Cp 694/2016 z dne 8. 6. 2016 in druge.

Op. št. (7): Dr. Ana Božič Penko, v: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten 2/2003, stran 177. Op. št. (8): Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.