Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zaradi razpolaganj z nepremičninami za časa življenja, zapustnik ob smrti sploh ni imel nobenega premoženja več. V takšnem primeru se po 1. odst. 203. člena ZD zapuščinska obravnava ne opravi. Seveda pa nujni dedič v samostojni pravdi lahko zahteva vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža v zapuščino, kar je pritožnica v obravnavani zadevi že naredila.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom ugotovilo, da zapustnik v času smrti ni imel premoženja ter je zapuščinski postopek ustavilo.
Proti temu sklepu se pritožuje dedinja PT. Predlaga spremembo sklepa tako, da se zapuščinski postopek prekine do pravnomočnosti pravde, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I P 333/2010. Navaja, da je bila z napotitvenim sklepom pomanjkljivo oziroma nepravilno napotena na pravdo z zahtevo, da spada v zapuščino le premoženje, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne pa tudi premoženje, ki je predmet darilne pogodbe, kar je pritožnica prav tako zahtevala v zapuščinskem postopku. Zato pritožnice napotitveni sklep, kakršnega je izdalo sodišče, ne veže glede zahtevka, da spada v zapuščino tudi premoženje, ki je predmet darilne pogodbe. Pritožnica je na zadnji zapuščinski obravnavi predložila dokaz o vložitvi tožbe zaradi vračila darila v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža, v kateri zahteva vračilo premoženja, ki je bilo predmet zgolj darilne pogodbe, ne pa tudi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Z zahtevkom, kakršnega sedaj uveljavlja v pravdi, pa tekom zapuščinskega postopka ni bila napotena na pravdo. Zato ne pride v poštev določba 4. odst. 213. člena ZD. Zapuščinsko sodišče bi moralo zapuščinski postopek prekiniti do konca te pravde.
Pritožba ni utemeljena.
Sklep o ustavitvi zapuščinskega postopka je sodišče oprlo na ugotovitev, da zapustnik v času smrti ni imel premoženja, saj je razpolagal z nepremičninami s pogodbo o dosmrtnem preživljanju v korist sina I.G. V času smrti je sicer imel odprt račun pri G d.d., na katerem pa po podatkih spisa ni bilo pozitivnega stanja. Ker dedinja P.T, ki je ugovarjala prikrajšanje nujnega dednega deleža iz naslova te pogodbe in je bila napotena na pot pravde, ni ravnala v skladu s sklepom sodišča, je odločitev oprlo tudi na določbo 4. odst. 213. člena Zakona o dedovanju – ZD, po katerem se zapuščinska obravnava dokonča ne glede na zahtevke dedičev, glede katerih jih je sodišče napotilo na pravdo, če stranka v določenem roku ne ravna po sklepu sodišča. Pritožnici je bilo že v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4113/2009, z dne 27. 01. 2010 pojasnjeno, da na pravdo napoteni dedič ni vezan na vsebino napotitvenega sklepa. Ker je pritožnica ugovarjala prikrajšanje svojega nujnega dednega deleža v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu in zahtevala vrnitev darila od sodediča tako na podlagi darilne pogodbe z dne 12. 05. 1989, kot tudi na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 30. 06. 1997, ji je zapuščinsko sodišče ob prekinitvi postopka dalo možnost vložiti ustrezno tožbo zaradi razjasnitve med dedičema spornih dejanskih vprašanj. Tožbo je vložila že po poteku roka zanjo iz napotitvenega sklepa, pri čemer pa se glede na zgoraj navedeno tudi ne more sklicevati, da je sklep o napotitvi ne veže, četudi v tožbi zahteva vračilo darila v zapuščini zaradi prikrajšanja nujnega deleža na podlagi darilne pogodbe in ne na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju.
Sicer pa je po oceni pritožbenega sodišča odločitev pravilna predvsem zato, ker zaradi razpolaganj z nepremičninami za časa življenja, zapustnik ob smrti sploh ni imel nobenega premoženja več. V takšnem primeru se po 1. odst. 203. člena ZD zapuščinska obravnava ne opravi. Seveda pa nujni dedič v samostojni pravdi lahko zahteva vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža v zapuščino, kar je pritožnica v obravnavani zadevi že naredila, kot izhaja iz kopije vložene tožbe v spisu (list. št. 59 do 61). Gre torej za enega od v ZD predvidenih primerov, ko lahko dedič uveljavlja svoje zahtevke neposredno v pravdi (členi 221 do 224 ZD). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. člena ZD.