Jedro

Časovno omejena stanovanjska pravica ni razlog, da toženka ne bi bila dolžna plačati stanovanjskih stroškov, če je po prenehanju stanovanjske pravice še vedno prebivala v istem spornem stanju.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Temeljenega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr.

št. VII I 10/92 z dne 6.1.1992 v njegovi 1. in 3. točki. Obenem je toženki še naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki poravnati njene nadaljne pravdne stroške v znesku 25.627,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.5.1998 dalje do plačila.

V svoji laični pritožbi zoper sodbo toženka smiselno uveljalja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 353 člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko se sklicuje na to, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, ker se vtoževani zneski ne nanašajo na obodbje, v katerem je bila po odločbi Občine Ljubljana Moste Polje, št. V-226-13/84-Ž1/G začasna imetnica stanovanjske pravice na stanovanju št. 64, v VII. nadstropju zgradbe na naslovu XXX v Ljubljani. Petletno obdobje iz te odločbe pa da je preteklo še pred začetkom spornega obdobja, ki ga označujeta datuma od 1.2.1991 do 30.9.1991. Ker toženka v tem spornem času ni imela več statusa imetnice stanovanjske pravice, saj ji ta ni bil obnovljen, ji po določbah 31. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) ni mogoče naložiti poravnave vtoževane obveznosti, pa tudi plačila pravdnih stroškov ne. Smiselno tedaj predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus zadeve na pritožbeni stopnji v okviru določb 365. člena ZPP pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrašilo nobene bistvene kršitve iz 2. odstavku 354. člena ZPP in da tudi materialnega prava ni zmotno uporabilo, na kar oboje je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, pri svoji odločitvi pa je, kot je bilo že nakazano tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je tudi logično obrazložilo, zato se sodišče druge stopnje, da ne bi prišlo do nepotrebnega ponavljanja, sklicuje na njegove razloge in jih povzema kot svoje.

Glede na pritožbene navedbe sodišče druge stopnje le še dodaja, da so toženkini pomisleki, da tožeči stranki vtoževanih zmeskov ne dolguje povsem odveč, ko pa niti ne zatrjuje, še manj pa izkaže, da v spornem času v spornem stanovanju ne bi prebivala in ga uporabljala.

Posledica tega pa je tudi, da mora po načelu uspeha in potrebnosti, uzakonjenih v določbah 154. člena ZPP tožeči stranki plačti njene pravdne stroške. Ker toženka s svojo pritožbo tedaj ni uspela, jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.