Jedro

Glede na okoliščine primera je davčni organ rezidentski status tožnika pravilno presojal tako po 1. kot 5. točki 6. člena ZDoh-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje določil, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2005 dalje. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na Davčnem Uradu Ptuj vložil vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa - odhod iz Republike Slovenije. Po predloženi dokumentaciji je bilo ugotovljeno, da je do 17. 11. 2014 imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, zaradi česar se po 1. točki 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) šteje za rezidenta Republike Slovenije. Na istem naslovu imajo prijavljeno stalno prebivališče tudi družinski člani (žena in dva otroka), ki so ves čas njegovega dela v Avstriji živeli, delali in se izobraževali v Sloveniji. Dne 20. 11. 2014 je tožnik stalni naslov v RS spremenil v začasni. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnik zaposlen v tujini in ima od 13. 11. 2012 prijavljeno stalno prebivališče tudi v Republiki Avstriji, da pa se redno vrača in biva vsaj 100 dni v letu pri svoji družini v Republiki Sloveniji, kjer mu je dom stalno na voljo. Žena zavezanca je vedno živela z otroki in delala v Republiki Sloveniji, kjer sta otroka tudi rojena. Tožnik ima slovensko potno listino in uradno pošto prejema na naslovu na Ptuju, zato glede na navedeno, ima središče življenjski interesov v Sloveniji (5. točka 6. člena ZDoh-2). Ker pa je v postopku tožnik predložil še dokazilo o statusu rezidenta v Republiki Avstriji, je prvostopenjski organ vprašanje statusa, v skladu s takratno sodno prakso, presojal še po 4. členu Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od odhodka in premoženja (Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja), po katerem se v takšnem primeru status osebe opredeli glede na kriterij tesnejše osebne in ekonomske povezave osebe z državo, torej kjer ima oseba središče življenjskih interesov. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik nima v Avstriji nobenega osebnega premoženja, da ima le ekonomsko vez zaradi delovnega mesta in stalno bivališče, v obliki najete sobe s souporabo kuhinje in sanitarij, da so družinski člani ves čas živeli, se izobraževali in delali v Republiki Sloveniji ter, da se je zavezanec redno vračal k njim ob dela prostih dnevih. Na podlagi tega je prvostopenjski organ zaključil, da ima tožnik ekonomsko vez z Avstrijo zaradi zaposlitve, da pa svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, saj je v Republiki Sloveniji obdržal prebivališče, družino in lastnino, kar kaže na pomembne dejanske vezi in tesno osebno povezanost z Republiko Slovenijo, zato se tudi po 4. členu Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja šteje za rezidenta Republike Slovenije.

2. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pritožbo, drugostopenjski organ je z odločbo št. DT-499-21-28/2015-2 z dne 18. 2. 2016 njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopenjski organ odločil pravilno in dodal, da zaradi spremembe sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi I Xps 124/1015 z dne 11. 6. 2015, več ni pravilno navajati Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, kot pravno podlogo v postopku ugotavljanja statusa rezidenta. Tako je pravilna pravna podlaga samo 6. člen ZDoh-2, ki jo je organ prve stopnje tudi uporabil in sprejel pravilno ter zakonito odločbo.

3. Tožnik v vloženi tožbi navaja, da sta odločbi upravnih organov nezakoniti in kršita temeljne človekove pravice. Da je že od leta 1990 zaposlen v Avstriji, kjer je davčni rezident in da ga DURS oziroma FURS protipravno obremenjuje s plačilom dohodnine za leto 2008. Kot novost navaja, da se je 1. 3. 2015 preselila v Avstrijo tudi njegova žena. Smiselno predlaga, da se zaradi nezakonitosti odpravi izpodbijana odločba in se mu povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče je štelo, da je tožbo vložil tožnik sam, saj pooblaščenec nima opravljenega pravniškega državnega izpita (drugi odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in ga je štelo samo kot pooblaščenca za vročitve.

7. Sporno v zadevi je stališče davčnega organa, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2005 dalje. Niso pa med strankama sporna obdobja v katerih je tožnik imel prijavljeno stalno oziroma začasno prebivališče v Republiki Sloveniji in Republiki Avstriji in ne kraj bivanja, izobraževanja in dela družinskih članov.

8. ZDoh-2 v 6. členu določa, da je oseba rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od naslednjih pogojev: 1. ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji; 2. biva izven Slovenije zaradi zaposlitve v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, mednarodni misiji Republike Slovenije ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri mednarodni organizaciji, kot javni uslužbenec z diplomatskim ali konzularnim statusom, ali je zakonec ali vzdrževani družinski član takega javnega uslužbenca in prebiva s to osebo; 3. je bil rezident Slovenije v kateremkoli obdobju preteklega ali tekočega leta in biva izven Slovenije zaradi zaposlitve: a) v diplomatskem predstavništvu, konzulatu, mednarodni misiji Republike Slovenije ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji ali stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri mednarodni organizaciji, kot javni uslužbenec v tehnični ali administrativni funkciji, brez diplomatskega ali konzularnega statusa; b) kot javni uslužbenec ali funkcionar v državnem organu ali organu lokalne skupnosti, in sicer v državi, ki na podlagi vzajemnosti takega uslužbenca ne šteje za svojega rezidenta; c) kot uslužbenec v institucijah Evropskih skupnosti, Evropski centralni banki, Evropski investicijski banki ali Evropskem investicijskem skladu, ali je zakonec, ki ni zaposlen in ne opravlja dejavnosti, ali vzdrževan otrok takega uslužbenca in prebiva s to osebo; 4. je bil rezident Slovenije v kateremkoli obdobju preteklega ali tekočega leta in biva izven Slovenije zaradi opravljanja funkcije poslanca v Evropskem parlamentu; 5. ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, ali 6. je v kateremkoli času v davčnem letu prisoten v Sloveniji skupno več kot 183 dni.

9. Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja se uporablja v primeru, ko je oseba rezident ene države pogodbenice ali obeh. Uporabi se v zvezi s konkretnimi prejetimi dohodki. Za primer, ko ima oseba stalno prebivališče v obeh državah pogodbenicah, v 4. členu predpisuje pravilo, da se kot rezident, torej oseba, ki je dolžna plačevati davke zaradi svojega stalnega prebivališča, šteje oseba v tisti državi pogodbenici, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose oz. kjer ima središče življenjskih interesov.

10. Po presoji sodišča je davčni organ rezidentski status tožnika pravilno presojal tako po 1. kot 5. točki 6. člena ZDoh-2. Iz podatkov predloženega upravnega spisa namreč izhaja, da je imel tožnik do 17. 11. 2014 v Republiki Sloveniji stalno prebivališče, v času od 13. 11. 2012 do 17. 11. 2014 pa tudi v Republiki Avstriji. Zaradi tega dejstva je tako, ob upoštevanju okoliščin primera, da je tožnik osebno premoženje in prebivališče, ki mu je bilo stalno na voljo, ohranil v Republiki Sloveniji; da so vsi družinski člani ostali v Republiki Sloveniji, tožnik pa jih je redno obiskoval (vsaj 100 dni v letu); da so se otroci rodili in šolali v Republiki Sloveniji in da so tu sedaj tudi zaposleni; da je žena tožnika ves čas prebivala in delala v Republiki Sloveniji; davčni organ pravilno zaključil, da je tudi center življenjskih interesov ohranil v Republiki Sloveniji. Z Republiko Avstrijo ga veže le ekonomska vez - delovno razmerje in nastanitev med delovnimi dnevi.

11. Glede uporabe Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, v skladu s katero se je pogoj po 4. členu presojal po enakih kriterijih kot po 5. točki 6. člena ZDoh-2 in ki jo je organ prve stopnje prav tako navajal kot pravno podlago za svojo odločitev, sodišče ugotavlja, da se je v času odločanja pritožbenega organa, sodna praksa glede njene uporabe v primeru, kot je obravnavani (ko je imel davčni zavezanec prijavljeno prebivališče tudi v drugi državi pogodbenici) spremenila (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 124/2015). V skladu s citirano sodbo, se namreč rezidentski status za namene Konvencije ne sme določiti vnaprej in ne splošno v okviru postopka ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2, še pred uveljavljanjem pravic iz Konvencije v zvezi s konkretnimi prejetimi dohodki. Glede na navedeno je tožena stranka v drugostopni odločbi na to spremembo pravilno opozorila. Ker pa je organ prve stopnje kot pravno podlago za izpodbijano odločitev pravilno navajal 6. člen ZDoh-2, navedena sprememba na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ni imela vpliva.

12. Sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom, da se je zakonska partnerica tožnika 1. 3. 2015 preselila k tožniku v Avstrijo, pojasnjuje, da gre za navajanje novega dejstva, ki v času odločanja upravnega organa še ni obstajalo. V skladu z 52. členom ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker dejstvo v času odločanja upravnega organa prve stopnje še ni obstajalo, se kot tožbeni razlog ne more upoštevati v tem postopku.

13. Tožnik v tožbi zatrjuje, da so mu bile kršene temeljne človekove pravice, ki mu jih zagotavljajo Ustava Republike Slovenije in mednarodni akti, ki se v Sloveniji uporabljajo, vendar teh kršitev ne konkretizira.

14. Po presoji sodišča so bile v danem primeru relevantne okoliščine pravilno ugotovljene. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita. Sodišče v postopku ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti ni ugotovilo kršitev citiranih členov Ustave in EKČP, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.