Jedro

Dejstvo, da je sodba proti tožencu postala pravnomočna, ne pomeni, da je toženkina obveznost (posojilo se je zavezala vrniti solidarno s tožencem) prenehala. Toženka ne bi odgovarjala, če bi toženec s sodbo naloženo obveznost tudi izpolnil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (ugodilnem delu glede toženke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom v delu, glede katerega je bil tožbeni zahtevek umaknjen postopek ustavilo. S sodbo pa je tožencema naložilo, da sta dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki

1.752.797,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prepozno plačanih in neplačanih obrokov od zneskov razvidnih v 3. odst. odločbe. V presežku (glede obresti) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je tožencema naložilo, da sta nerazdelno dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 366.410,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Proti sodbi se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da jo višje sodišče razveljavi. Navaja, da iz obrazložitve sodbe veje neanakopravnost pri obravnavanju pravdnih strank. V njene izjave glede zavarovanja pogodbenega razmerja se dvomi, po drugi strani pa se sprejme dejstvo, da tožnik ni izpolnil določil medsebojne pogodbe. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično povzelo, da tožnik pogodbenega razmerja ni zavaroval, kot je bilo dogovorjeno in ni ugotavljalo zneska, ki si ga je tožnik v ta namen protipravno pridržal. Po njenem prepričanju, če znesek za premijo zavarovalnine ni opredeljen, je treba upoštevati običaje na tržišču, če je zavarovalnina všteta v osnovni ceni, sicer je tožnik za ta znesek obogaten. Dejstvo, da tožnik ni poskrbel za zavarovanje šteje kot odstop od pogodbenih določil in zato ne nosi solidarne odgovornosti za obveznosti sotoženca. Pripominja, da sotoženec tožbenemu zahtevku ni ugovarjal in bi moral biti zahtevek proti njemu dokončen. Ne šteje se dolžno poravnati nekaj, kar je že poplačala in sicer sotožencu. Po njenem odgovornosti za terjani znesek tudi ni mogoče graditi na opominih, katerih prejema tožnik ne more izkazati. Zaključuje, da je tožnik izkazal "veliko lukenj" v zahtevku in da bi bilo najbolje "trezneje" presojati znova.

Pritožba ni utemeljena.

Toženka absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja obrazloženo, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo takih kršitev, na kater mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). S pritožbenim očitkom glede neenakopravne obravnave (glede vprašanja zavarovanja kredita) toženka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. O njem se bo sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljevanju.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Prepričljivo je obrazložilo, zakaj šteje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila zavarovalna premija plačana in se zato sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na njegove razloge. Toženka s pritožbeno trditvijo, da ji sodišče prve stopnje neupravičeno ni verjelo, da sta s tožencem zavarovalno premijo plačala in je verjelo nasprotni trditvi tožeče stranke, izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki med drugim temelji tudi na določbah pogodbe o potrošniškem posojilu z dne 26.11.1993 (priloga A1) in drugi listinski dokumentaciji (priloge A9, A3). Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da pogodbene določbe ne nudijo opore za stališče toženke, pri katerem vztraja v pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati plačano zavarovalno premijo. V 8. členu pogodbe o potrošniškem posojilu je sicer res določeno, da se zavarovalna premija določi ob sklenitvi pogodbe, vendar kot je jasno in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz pogodbe ni razvidno, da bi bila zavarovalna premija določena, tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi jo plačala. Nobene podlage tudi ni za pritožbeno trditev, da je "zavarovalnina všteta v osnovni ceni".

Toženka ugotovitve sodišča, da ni niti navajala, še manj pa dokazala višine zneska zavarovalne premije, ki naj bi po njenem bila plačana, s pritožbenimi trditvami ne more uspešno izpodbiti. Zmotno je njeno stališče, da je treba, če znesek zavarovalnine ni določen, upoštevati običaje na tržišču in posledično tudi neupravičen očitek, da sodišče ni ugotavljalo višine premije, ki naj bi si jo tožeča stranka pridržala.

Toženka ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je zavezala vrniti posojilo solidarno s tožencem. To pomeni, da toženca odgovarjata tožeči stranki za celo obveznost in lahko tožeča stranka zahteva izpolnitev vse, dokler ni popolnoma izpolnjena (414. člen takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Dejstvo, da je sodba proti tožencu postala pravnomočna (ni se pritožil), ne pomeni, da je toženkina obveznost prenehala, kot očitno zmotno meni toženka. Toženka ne bi odgovarjala le v primeru, da bi toženec obveznost (naloženo s sodbo) tudi izpolnil, česar v pritožbi niti ne trdi.

Toženka tudi ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta s tožencem avtomobil Renault Clio RT 1,4 plačala s potrošniškim kreditom, ki jima ga je dala pravna prednica tožeče stranke. Tožeča stranka je obveznosti po pogodbi izpolnila, zato je dolžna svoje obveznosti izpolniti tudi tožena stranka in so drugačne pritožbene trditve (da toženka ne odgovarja za to, ker tožeča stranka ni poskrbela za zavarovanje kredita) zmotne.

V odgovor na pritožbeno vztrajanje toženke, da ni dolžna plačati, kar je že enkrat plačala, se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in nima k njim kaj dodati. Toženka ne trdi, da je svoj del obrokov plačevala tožeči stranki, temveč trdi, da jih je plačevala tožencu. Gre za notranje razmerje med tožencema, ki na upravičenje tožeče stranke (toženka ni dokazala, da tožeča stranka kakšnega izmed plačanih obrokov ne bi upoštevala) nima vpliva.

Obveznost plačila dolga temelji na pogodbi o potrošniškem posojilu z dne 26.11.1993 (toženka se je zavezala dolg solidarno povrniti s tožencem) in ne na opominih, kot si očitno narobe razlaga toženka. Ne glede na to pa tudi ne drži pritožena navedba, da tožeča stranka ni izkazala, da je opomine pošiljala toženki, saj jih je tožeča stranka predložila v spis kot dokaz (priloga A2, A9). Specifikaciji plačanih in neplačanih obrokov na dan 21.10.2000 (opomin - priloga A2), ki ga je kot dokaz predložila tožeča stranka že tožbi, toženka obrazloženo ni ugovarjala (ni navajala niti zneskov obrokov, niti kdaj naj bi bili plačani obroki, ki jih tožeča stranka ni upoševala). Tudi v pritožbi obrazloženo višine dolga ne prereka.

Nerazumljivo je, na kaj meri toženka s pritožbeno trditvijo, da je tožnik izkazal "veliko lukenj v zahtevku". Tožeča stranka je izkazala obstoj pogodbenega razmerja, solidarno odgovornost tožencev, obstoj dolga in njegovo višino, zato je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov, v skladu z določbo 8. člena ZPP, utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem (ugodilnem delu) glede nje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožeča stranka ni priglasila.