Jedro

Strinjanje z nižjo odpravnino v pogovoru, ki ni bil ne zapisan, niti zabeležen, ne pomeni odpovedi pravici, saj mora biti ta, kot pravilno ugotavlja nižje sodišče, jasna, nedvoumna in predvsem izrecna.

Izrek

Revizija se v delu, ki se v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje nanaša na točko 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrže, v ostalem pa se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizije.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati razliko odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja delavca, katerega delo trajno ni bilo potrebno, v znesku 1,026.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.3.1998 do plačila, zakonite zamudne obresti od zneska 300.000,00 SIT za čas od 6.3.1998 do 18.4.1998 in mu povrniti odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je toženi stranki zagotovilo samo formalno, ne pa tudi dejansko nepristransko sojenje. Materialnopravno pa ne vzdrži zaključek, da se delavec ustno ne more odpovedati odpravnini. Menila je, da se je z delavcem sporazumela, poleg tega pa delavec zoper sklep z dne 28.1.1998, s katerim mu je bila priznana pravica do odpravnine v znesku 300.000,00 SIT, ni ugovarjal. S tem je postal sklep dokončen in pravnomočen. Predlagala je, da sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in 20/98) je tudi v delovnih sporih, če gre za premoženjski zahtevek, zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija v primerih, ki jih dopušča ZPP. Po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (sklepa) ne presega 1,000.000,00 SIT. V obravnavani zadevi vrednost uveljavljane denarne terjatve (obresti od pred vložitvijo tožbe izplačane odpravnine) tožeče stranke ne presega z zakonom določenega zneska (poleg tega da ni niti izračunan niti posebej ocenjen), za vsebinsko obravnavo revizije v tem delu ni izpolnjen zahtevan pogoj. Revizijsko sodišče je revizijo v delu, ki se nanaša na obresti od pred vložitvijo tožbe izplačanega zneska odpravnine (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določb 377. člena ZPP.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Na podlagi določb 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po kateri je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi po zakonu moral biti izločen. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v tej smeri revizijsko sodišče te kršitve ni ugotovilo, saj pri izdaji izpodbijane sodbe ni sodeloval noben sodnik, ki bi moral biti izločen iz razlogov 1. do 5. točke prvega odstavka 70. člena ZPP. Če je sodnik sodeloval pri izdaji drugih podobnih sodb, kar zatrjuje revizija, to ne more pomeniti bistvene kršitve določb postopka, kot zmotno meni revizija.

Glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP, po katerem revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in je zato revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih sodiščih, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi z revizijskimi navedbami, ki se tičejo ugotovljenega dejanskega stanja, ni smelo preizkušati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. Iz določbe tretjega odstavka 36. f člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da je organizacija oziroma delodajalec dolžna izplačati delavcu, ki mu je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu in je zaposlen v organizaciji ali pri delodajalcu najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegovega povprečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v organizaciji oziroma pri delodajalcu.

Iz dokaznih zaključkov nižjih sodišč je ugotoviti, da je v spornem primeru šlo za prenehanje delovnega razmerja delavcu, katerega delo je postalo trajno nepotrebno in da se ta ni izrecno odpovedal pravici do odpravnine nad zneskom, ki mu ga je s sklepom z dne 28.1.1998 priznala tožena stranka. Morebitno strinjanje z nižjo odpravnino v razgovoru, kar ni bilo niti ustrezno zabeleženo niti podpisano, še ne pomeni odpovedi pravici, saj mora biti ta, kot pravilno ugotavlja nižje sodišče, jasna, nedvoumna in predvsem izrecna. Da odpoved ni bila jasna in nedvoumna, kaže tudi dejstvo, da je tožnik zahteval izplačilo razlike odpravnine na sodišču. Tožniku ni bilo treba, glede na določbo drugega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ugovarjati zoper sklep z dne 28.1.1998, kot to meni tožena stranka, saj je imel za razliko, glede na določbo 36.f člena ZDR, da mu je delodajalec dolžan izplačati odpravnino v znesku, ki ustreza določbam tretjega odstavka tega člena, možnost neposrednega sodnega varstva.

Ostale revizijske navedbe na odločitev nimajo vpliva.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava, je na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

O stroških revizije je revizijsko sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.