Jedro

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je mnenje komisije za cepljenje iz tretjega odstavka 22. c člena ZNB izvedensko mnenje, zato je treba dati strankam glede na določbe tretjega odstavka 146. člena in 194. člena ZUP pred izdajo odločbe možnost, da se o njem izjavijo, pri tem pa mora biti to mnenje tudi ustrezno argumentirano. Ne zadošča samo ugotovitev, da razlogi za opustitev cepljenja niso bili ugotovljeni.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje RS, št. 181-210/2010/6 z dne 11. 5. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se cepljenje mladoletne A.A. proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali s cepivom Pentaxin ne opusti. Prav tako se ne opusti cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMRVax Pro ali cepivom Priorix. Iz obrazložitve izhaja, da komisija za cepljenje, imenovana s strani ministra za zdravje, ni našla razlogov za opustitev cepljenja, kot izhaja iz njenega strokovnega mnenja. Ker komisija za cepljenje razlogov za opustitev cepljenja ni ugotovila, je minister za zdravje na podlagi 22. č člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) odločil, da se cepljenje proti zgoraj navedenim boleznim z zgoraj navedenimi cepivi ne opusti.

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je bilo treba pred izdajo izpodbijane odločbe pridobiti strokovno mnenje komisije za cepljenje, ki je podlaga za odločitev upravnega organa. To strokovno mnenje ima naravo izvedenskega mnenja, pred izdajo odločbe pa je podana dolžnost organa, da da stranki možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V konkretnem primeru tožena stranka tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjasni o strokovnem mnenju komisije za cepljenje, da bi nanj lahko dala pripombe ali predlagala, da se ustrezno dopolni, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Druga bistvena kršitev pa je po mnenju tožeče stranke podana v tem, da izpodbijana odločba in izvedenski organ nista obširno, celovito in strokovno odgovorila na razloge, ki jih je tožnica navajala v svojem predlogu glede opustitve cepljenja, to je nevarnosti, da bi se pri otroku pojavile iste posledice kot pri njenih cepljenih sorodnikih. Obrazložitev, da komisija ni našla razlogov za opustitev cepljenja po mnenju tožnice ne ustreza standardom natančnega, obširnega, celovitega in strokovnega odgovora na razloge, ki jih je stranka navajala v svojem predlogu. Takšna obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Zaradi navedenih pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta pa tožnica tudi nima možnosti do učinkovitega sodnega varstva, saj zaradi pomanjkljive obrazložitve akta ne more izpodbijati v smeri zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka zatrjuje, da izpodbijana odločba nima ustreznih in zadostnih razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih predlogu za opustitev cepljenja ni bilo ugodeno. Odločba se sklicuje na strokovno mnenje komisije za opustitev cepljenja, tožeča stranka pa pred izdajo odločbe z njim ni bila seznanjena. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je mnenje komisije za cepljenje iz tretjega odstavka 22. c člena ZNB izvedensko mnenje, zato je treba dati strankam glede na določbe tretjega odstavka 146. člena in 194. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pred izdajo odločbe možnost, da se o njem izjavijo, pri tem pa mora biti to mnenje tudi ustrezno argumentirano. Ne zadošča samo ugotovitev, da razlogi za opustitev cepljenja niso bili ugotovljeni. Pomanjkljiva pa je tudi obrazložitev izpodbijane odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb strank (214. člen ZUP). S tem pa je storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Iz navedenega pa tudi izhaja, da se s strokovnim mnenjem komisije za opustitev cepljenja ni postopalo kot z izvedenskim mnenjem po pravilih, ki jih določajo 189. do 197. člen ZUP, in s tem tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s tem pa je bila storjena tudi bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Ker v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ko tudi niso podani pogoji za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka in ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) v zadevi ponovno odločiti. Tožeči stranki bo treba dati možnost, da se o mnenju komisije izjavi, obravnavati njene pripombe, zahtevati morebitno dopolnitev mnenja in dopolniti ugotovitveni postopek ter nato o zadevi znova odločiti, odločitev pa obrazložiti tako kot to določa 214. člen ZUP.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega Pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ).