Jedro

Na pritožbo okrožnega državnega tožilca vloženo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče II. stopnje na prvi stopnji obt. izrečeno oprostilno sodbo spremenilo v obsodilno, saj je bila za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obtoženega D. K. spozna za krivega, da je zaradi prodaje neupravičeno prenašal substance, ki so razglašene za mamilo, s tem, da je dne 27. 12. 2001 okoli 03.00 ure v prostorih R. d. v V., Š. c. št. ..., kjer je potekala javna prireditev “rave party”, v osebnih oblačilih prenašal v PVC zavitku spravljenih 37 tabletk skupne teže 9,17 grama, z vtisnjenim logotipom “S.”, za katere je strokovna analiza pokazala, da vsebujejo snov metilendioksiametamfetamin (MDMA), ki je kot prepovedana droga po 10. in 11. členu Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog navedena v prvi skupini pod zaporedno številko 41. S tem je storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ.

Po 50. členu KZ se obtožencu izreče pogojna obsodba v kateri se mu po I. odstavku 196. člena KZ v zvezi z 2. točko 42. člena KZ in 2. točko 43. člena KZ določi kazen 7 (sedem) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Po I. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona v višini 463,52 EUR, potrebne izdatke in nagrado zagovornika, postavljenega mu po uradni dolžnosti, v višini 1.061,00 EUR, plačila povprečnine na prvi in drugi stopnji pa se ga oprosti.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Skladno s tako odločitvijo je s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun. Odločilo je še, da bo po pravnomočnosti sodbe obtožencu vrnjenih odvzetih 19.000,00 SIT in listič z raznimi imeni.

Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo v skladu z določilom 394/I ZKP spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega, mu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu določi kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višji državni tožilec svétnik F. H. je v pisnem predlogu, podanem skladno z določbo 2. odstavka 377. člena ZKP, predlagal ugoditev pritožbi.

Obtoženec in zagovornik na predlog višjega državnega tožilca nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da državni tožilec utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, ko je po izvedbi vseh potrebnih dokazov in njihovi oceni zaključilo, da obtožencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Sodišče prve stopnje je opirajoč se na izpovedbo kot priče zaslišanega policista P. Ž., zapisnik in potrdilo o zasegu predmetov P. p. V. z dne 27.11.2001, mnenje pritegnjene sodne izvedenke kemijske stroke A. G., pa tudi na zagovor obtoženca, pravilno ugotovilo, da je bilo obtožencu v času in kraju navedenem v izreku sodbe zaseženih 37 tablet skupne teže 9,17 grama, ki so vsebovale prepovedano substanco metilendioksiametamfetamin oziroma MDMA, ki je kot prepovedana droga po 10. in 11. členu Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog navedena v prvi skupini pod zaporedno št. 41. Zmotno pa je zaključilo, da ni dokazano, da bi obtoženec zaseženo drogo oziroma mamila neupravičeno prenašal zaradi prodaje.

Strinjati se je z državnim tožilcem, da okoliščina, da policist P. Ž. v preiskavi in na glavni obravnavi ni identificiral osebe, ki mu je po njegovem zatrjevanju na prireditvi pokazala na obtoženca kot osebo, ki poseduje tablete MDMA in jih tudi preprodaja, za presojo obtoženčevega ravnanja ni pomembna. Stališče sodišča prve stopnje, da bi bila ocena verodostojnosti izpovedbe policista Ž. o vsebini prejete informacije o obtožencu, še zlasti pa glede zatrjevanega dobljenega podatka o tem, da obtoženec tablete MDMA preprodaja, možna le na podlagi predhodnega zaslišanja te osebe, katere imena in priimka pa tožilstvo sodišču ni ponudilo, bi bilo lahko utemeljeno le, če bi se obtožencu očitala neupravičena prodaja tablet MDMA. Ker pa obtožba tega obtožencu sploh ne očita, okoliščina ali ta podatek v izpovedbi priče Ž. drži ali ne, za presojo obtoženčevega ravnanja nima pomena kakršnega ji pripisuje sodišče prve stopnje. Državni tožilec namreč utemeljeno navaja, da policist Ž. k obtožencu zagotovo ni pristopil kar tako na slepo, ne da bi imel o njem konkretne informacije. Tudi sodišče druge stopnje namreč izključuje možnost, da bi si policist na tako masovni prireditvi, kot je bila v tem primeru rave party v Velenju izbral obtoženca po golem naključju in v temu sledečem izvedenem postopku z njim uspešno realiziral najdbo 37 prepovedanih tablet MDMA. Zmotna je zato presoja sodišča prve stopnje, češ, da zaradi nezmožnosti zaslišanja osebe, po policistu označene kot prvotno prijetega preprodajalca droge na prireditvi, ki je bil pripravljen pokazati še koga, ki poseduje in preprodaja prepovedano drogo, ni možno izključiti, da je bila prav oseba, na katero se sklicuje policist tista, ki je obtožencu prodala predmetna mamila. V nasprotju s sodiščem prve stopnje sodišče druge stopnje ne verjame obtoženčevemu prikazovanju, češ, da je zasežene mu tablete MDMA kupil od neznanega prodajalca na zabavi neposredno pred pristopom policista Ž. k njemu, izključno le zase. Sodišče prve stopnje je zmotno sklepalo, da takega zagovora obtoženca ni mogoče ovreči na podlagi izpovedbe kot priče zaslišanega obtoženčevega prijatelja K. P., ki jo povzema v sodbo. V sicer izjemno skopih opisih osebe, od katere, da naj bi obtoženec kupil mamila, sta obtoženec in priča v edini opisani značilnosti prišla namreč v izrazito nasprotje. Obtoženec je trdil, da je predmetna mamila kupil od starejšega moškega (listna št. 76 spisa), priča K. P. pa je temu nasprotno povedal, da je šlo za človeka tako kot so bili oni v tistih letih (listna št. 84 spisa – priča na zaslišanju stara 27 let, v času dejanja torej 21 let). Sodišče druge stopnje pa zagovoru obtoženca ne verjame tudi zato, ker mu ob po njemu zatrjevanemu dogovoru za nakup 30 tablet MDMA za kar da je plačal 30.000,00 SIT, glede na v spisu zbrane podatke o ceni ene tablete (po navedbah sodne izvedenke od 800,00 do 1.500,00 SIT, po navedbah obtoženca pa celo več) prvič viden prodajalec 7 tablet zagotovo ne bi podaril. Državi tožilec utemeljeno navaja, da že sama količina obtožencu zaseženih tablet MDMA daje zanesljivo podlago za drugačen zaključek, kot je do njega prišlo sodišče prve stopnje. Ni namreč moč verjeti obtoženčevemu zatrjevanju, da je v obravnavanem obdobju na tovrstnih zabavah zaužil 8 do 10 tablet ekstazyja. Tako drogiranje obtoženca, ki ga sicer potrjuje kot priča zaslišano njegovo dekle M. K., zagotovo ne bi moglo ostati prikrito njegovi prijateljici B. H., ki o tem, da bi se obtoženec drogiral, ni vedela povedati ničesar, obtoženčev prijatelj K. P. pa v takem primeru tudi ne bi mogel zgolj sumiti, da obtoženec na takih prireditvah kaj konzumira. Državni tožilec zato s tem v zvezi utemeljeno opozarja na mnenje pritegnjene izvedenke A. G. o tem, da posamezniki naenkrat zaužijejo od 1 do 2 tableti MDMA, lahko pa v času trajanja zabave tudi 4 tablete. Sicer pa na neverodostojnost zagovora obtoženca kaže tudi v njegovem zagovoru zatrjevana okoliščina, da je do tretje ure, ko so ga odpeljali policisti, zaužil le 2 tableti ekstazyja. Strinjati se je zato z državnim tožilcem, da obtoženčevemu zagovoru o tem, da je zasežena mu mamila posedoval le za lastno uporabo, nikakor ni moč verjeti in da mu je temu nasprotno zanesljivo dokazano, da je 37 tablet MDMA neupravičeno prenašal z namenom, da jih na prireditvi, ki so jo je udeležil, proda. V nasprotju z oceno sodišča prve stopnje na tak namen obtoženca poleg same količine zaseženih mu tablet, kaže tudi ugotovljeno obnašanje obtoženca po pristopu policista Ž. k njemu, ko se mu je predstavil kot policist s službeno izkaznico, obtoženec pa mu je poskušal ubežati, zatem pa pri takem neuspešnem poizkusu odvrgel mošnjiček s tabletami MDMA proti skupini deklet, ki so sedela na tribuni. Zato ni dvoma, da je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, obtožencu zanesljivo dokazano, da je zaradi prodaje neupravičeno prenašal 37 tablet MDMA, ki so razglašene za mamilo. V ravnanju obtoženca so zato podani vsi znaki kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ. Nobenega dvoma tudi ni, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano tudi v krivdnem pogledu. Obtoženec je namreč dejanje storil z direktnim naklepom, saj se je nedvomno zavedal, da poseduje prepovedane tablete MDMA, kar je potrdil tudi v svojem zagovoru s tem, ko je pred preiskovalnim sodnikom povedal, da ve, da te stvari ne smeš dajati drugim, kar jasno kaže na njegovo še toliko večje zavedanje, da jih ne sme prodajati, pa jih je temu nasprotno prenašal prav z namenom, da jih proda. Dejanje je tudi hotel storiti, saj je računal, da jih bo na prireditvi, kakršna je rave party, zlahka prodal in si s tem zagotovil dodaten zaslužek. Brez dvoma se je zavedal tudi, da je njegovo dejanje prepovedano, na kar ne kaže le že prej opisano njegovo vedenje o tem, kar je povedal preiskovalnemu sodniku, ampak tudi okoliščina, da je skušal policistu ubežati.

Za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ je predpisana kazen od 1 do 8 let zapora. Sodišče druge stopnje je obtožencu izreklo pogojno obsodbo. Za kazensko sankcijo opominjevalne narave, kot jo je sicer predlagal tudi državni tožilec v pritožbi, se je sodišče druge stopnje odločilo zaradi časovne odmaknjenosti od dejanja in neobstoja podatkov, da bi obtoženec po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja še imel opravka z mamili, zaradi česar sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pri obtožencu podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja. Pri odmeri določene kazni zapora je obtožencu kot posebne olajševalne okoliščine v smislu 2. točke 42. člena KZ upoštevalo neoporečno življenje pred obravnavanim kaznivim dejanjem, od katerega je preteklo že več kot pet let, sedanjo osebnostno urejenost, ki se kaže v tem, da je redno zaposlen in s partnerko, kot sta skladno navedla, resno načrtujeta družino, kot tudi, da ga je ta postopek streznil do te mere, da sam ne zlorablja več prepovedanih drog. Pri odmeri določene kazni zapora je sodišče druge stopnje kot olajševalno okoliščino upoštevalo še, da je obtoženec dejanje obžaloval in povedal, da se ga sramuje, kar je pokazal tudi s tem, da je ves čas med svojim zagovorom na glavni obravnavi jokal, kot obteževalno okoliščino pa, da je bil po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 60/02 z dne 3.9.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.1.2003, opr. št. I Kp 1514/02 obsojen zaradi kaznivega dejanja po členu 287/I KZ. Glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo kazenske odgovornosti in z upoštevanjem vseh navedenih okoliščin, je sodišče druge stopnje obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi določilo kazen 7 mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Takšno sankcijo pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično. Sodišče druge stopnje v izrečeno kazensko sankcijo obtožencu ni vštelo zatrjevane plačane denarne kazni, izrečene obtožencu z odločbo o prekršku Sodnika za prekrške Velenje opr. št. P 156/02 z dne 9.1.2002, za kar se zavzema višji državni tožilec v predlogu do pritožbe. Po določbi III. odstavka v zvezi s I. odstavkom 49. člena KZ bo vštevanje prišlo v poštev le, če bo obtožencu pogojna obsodba preklicana in izrečena v njej določena mu kazen zapora.

Ker iz citirane odločbe Sodnika za prekrške Velenje izhaja, da je že sodnik za prekrške obtožencu izrekel varnostni ukrep odvzema predmetov in mu odvzel 37 tablet prepovedane droge MDMA, sodišče druge stopnje ni uporabilo določbe IV. odstavka 196. člena KZ, po kateri bi moralo sicer predmetno mamilo obtožencu odvzeti. Ob tem, da v spisu ni podatkov, da bi 19.000,00 SIT, ki jih je policija zasegla obtožencu, ta denar izviral od obtoženčeve prodaje mamil, ni ovir, da se ta denar obtožencu vrne, kot je to odločilo že sodišče prve stopnje, opirajoč se sicer na izrek oprostilne sodbe obtožencu.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo iz oprostilne v obsodilno na podlagi določbe V. odstavka 392. člena ZKP, saj je bila za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov.

Ker je bil obtoženec s to sodbo spoznan za krivega, je na podlagi I. odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je obtožencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP v višini 463,52 EUR in potrebne izdatke ter nagrado za njegovega zagovornika, postavljenega mu po uradni dolžnosti, v višini 1.061,00 EUR, plačila povprečnine na prvi in drugi stopnji pa ga je oprostilo. Stroške kazenskega postopka v višini 463,52 EUR predstavljajo po popisu stroškov potni stroški za pričo P. K. v višini 14,94 EUR (3.580,00 SIT) in račun za izdelano mnenje pritegnjene sodne izvedenke v višini 448,58 EUR (107.500,00 SIT). S pravnomočnim sklepom z dne 6.12.2002, opr. št. K 205/2003, so bili zagovorniku priznani potrebni izdatki in nagrada za zagovor obtoženca v višini 1.061,00 EUR (254.268,00 SIT). Sodišče druge stopnje je ocenilo, da bo obtoženec, ki je zaposlen in nima preživninskih obveznosti, v plačilo naložene mu stroške zmogel plačati, glede na razpoložljive podatke o višini njegove plače, pa je ocenilo, da so izpolnjeni pogoji, da se ga oprosti plačila povprečnine na prvi in drugi stopnji.

Pouk o pravici do pritožbe: Zoper to sodbo je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka. Pritožbo je potrebno vložiti pisno v dveh izvodih pri Okrožnem sodišču v Celju, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba priporočeno po pošti, se šteje dan oddaje pritožbe na pošto za dan izročitve sodišču.