Jedro

Šolsko ocenjevanje je opravilo strokovne narave. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, niti se mu z oceno ne nalaga nobena obveznost. Upravni spor glede ocene zato ni mogoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo zoper akta tožene stranke z dne 30.6.2008 in z dne 4.7.2008, s katerima je tožena stranka obravnavala ugovor tožnikove zakonite zastopnice zoper zaključno oceno iz predmeta glasbene vzgoje za šolsko leto 2007/2008. Hkrati je odločilo, da se tožnik oprosti plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da ovrednotenje znanja ne pomeni odločanja o pravici ali pravni koristi, ki jo zakon daje učencu, zato noben izmed izpodbijanih aktov tožene stranke ni upravni akt, ki se po določbah ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu. Nadalje navaja, da se z ocenjevanjem kot vrednotenjem znanja ne posega v ustavne pravice, zato tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Dodaja še, da bi tožnik, kolikor bi želel uveljavljati sodno varstvo po navedeni določbi, moral vložiti tožbo z ustrezno oblikovanim tožbenim zahtevkom.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da s tožbo izpodbija akta tožene stranke, s katerima se je odločalo o njegovih pravnih koristih, to je, da se v predpisanem postopku ugovora zoper oceno ugotovi, da je bil pri predmetu glasbena vzgoja nepravilno ocenjen. Odločitev o navedeni pravni koristi je upravni akt, ki je dokončen. Ker je spričevalo javna listina, je tožena stranka nosilec javnega pooblastila, njeni akti, izdani v predpisanih postopkih, pa upravni akti, v katerih je odločeno o pravni koristi posameznika. V obravnavanem primeru je to pravna korist mladoletnega tožnika, da se v postopku ugovora zoper oceno zaključna ocena iz predmeta glasbene vzgoje iz razlogov, ki jih navaja v ugovoru, spremeni navzgor. Ocenjevanje je avtoritativna odločitev nosilca javnega pooblastila. Sicer pa z obravnavano tožbo ne izpodbija ocenjevanja, temveč akte tožene stranke, izdane v postopku ugovora zoper oceno, ki so dokončni in nezakoniti. Dodaja, da mu je nerazumljiva obrazložitev sodišča glede sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, saj s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti izpodbijanih aktov tožene stranke, zato mu ni jasno, kakšen bi moral biti pravilen zahtevek, česar tudi sodišče ne obrazloži. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo med drugim pojasnjuje naravo šolskega ocenjevanja ter s tem povezanega postopka o ugovoru zoper zaključno oceno iz posameznega predmeta. Meni, da je za presojo odločitve o ugovoru zoper oceno pristojen Inšpektorat Republike Slovenije za šolstvo.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijana akta, s katerima je tožena stranka odločala o ugovoru zoper zaključno oceno iz predmeta glasbene vzgoje, nista upravna akta in ne druga akta, ki bi se lahko izpodbijala na podlagi 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu.

Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

Po določbi prvega odstavka 4. člena tedaj veljavnega Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v devetletni osnovni šoli (Uradni list RS, št. 65/05, 64/06 in 73/08, v nadaljevanju Pravilnik) je ocenjevanje znanja ugotavljanje in vrednotenje, v kolikšni meri učenec dosega cilje oziroma standarde znanja, in se opravi po preverjanju znanja. Iz navedenega izhaja, da je šolsko ocenjevanje opravilo strokovne narave. Z ocenjevanjem se ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, niti se mu z oceno ne nalaga nobena obveznost. Upravni spor glede ocene zato ni mogoč. Takšno stališče pa je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevah, I Up 183/2007 z dne 23. 4. 2008, I Up 1515/2006 z dne 20. 2. 2008 in I Up 1229/2002 z dne 23. 10. 2002. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na določbe 68. člena Zakona o osnovi šoli (ZOsn, Uradni list RS, št. 81/06-UPB3 in 102/07) o ugovoru na oceno oziroma na podrobnejšo ureditev tega inštituta v V. poglavju Pravilnika. Niti iz navedene zakonske določbe niti iz Pravilnika namreč ne izhaja, da gre pri ugovoru na oceno za odločanje v upravni stvari. Po določbi 60a. člena ZOsn se določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, uporabljajo v postopkih v zvezi z vpisom, prestopom, prešolanjem, odložitvijo šolanja, oprostitvijo sodelovanja pri posameznem predmetu, prepovedjo obiskovanja osnovne šole po izpolnitvi osnovnošolske obveznosti, statusom učenca, ki se vzporedno izobražuje, oziroma statusom športnika in v zvezi z dodelitvijo sredstev učencem, ki zaradi socialnega položaja ne zmorejo v celoti plačati prispevkov za materialne stroške programa (šola v naravi, prehrana, učbeniki). Glede na to da je ocenjevanje strokovno opravilo, pa je tudi odločanje komisije, ki jo v postopku ugovora na oceno po določbi drugega odstavka 68. člena ZOsn imenuje ravnatelj in ki preverja ustreznost ocene, strokovno opravilo. Odločitev komisije zato ni upravni akt in upravni spor zoper njo ni dopusten. Na drugačno presojo pravne narave odločanja komisije o ugovoru na oceno pa glede na navedeno ne more vplivati določba tretjega odstavka 68. člena ZOsn in četrtega odstavka 41. člena Pravilnika, po kateri je odločitev oziroma ocena komisije dokončna.

Ker torej upravni spor glede (zaključne) šolske ocene ni mogoč, tožnik tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da z obravnavano tožbo ne izpodbija ocenjevanja (to je po pritožbenih navedbah izpodbijal v postopku ugovora zoper oceno), temveč akte tožene stranke, izdane v postopku ugovora zoper oceno. Prav zato, ker upravni spor glede šolske ocene ni dovoljen, tudi odločitve tožene stranke, sprejete v postopku ugovora zoper oceno, ne morejo biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Ni namreč dovoljen upravni spor o zakonitosti odločanja o stvari, ki sama po sebi ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Glede na to da v obravnavani zadevi predmet izpodbijanja ni spričevalo kot javna listina, pa na drugačno odločitev v stvari tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika na okoliščino, da je tožena stranka kot izdajatelj spričevala tudi nosilec javnega pooblastila.

Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi ne gre za spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Po navedeni določbi sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po določbi drugega odstavka 33. člena ZUS-1 se s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po tem zakonu lahko zahteva: odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta; ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika; prepoved nadaljevanja dejanja ter odprava posledic dejanja. Po drugem odstavku 40. člena ZUS-1 pa je sodišče prve stopnje v primerih iz drugega odstavka 30. člena tega zakona vezano na tožbeni zahtevek. Ker tožnik s tožbo predlaga odpravo oziroma spremembo izpodbijanih aktov, je sodišče prve stopnje predpostavke za tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 lahko preizkusilo le v okviru tako postavljenega zahtevka. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik uveljavlja kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva. Po določbi 25. člena Ustave RS se pravica do pravnega sredstva nanaša le na tiste posamične akte, s katerimi se odloča o pravici, dolžnosti ali pravnem interesu posameznika oziroma pravne osebe, zato je sodišče prve stopnje glede na to, da se izpodbijana akta ne nanašata na odločanje o pravici, pravni koristi oziroma obveznosti, pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi ne gre spor iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.