Jedro

Ker se je zoper odločbo upravnega organa prve stopnje pritožil samo tožnik, niso pa bili podani razlogi za spremembo odločbe v škodo tožnika iz 2. odstavka 244. člena ZUP 1986, je bila, glede na načelo o prepovedi reformatio in peius, odločitev tožene stranke pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 24.7.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper delni odločbi Upravne enote Ptuj z dne 16.1.2002 in z dne 17.1.2002. Z delno odločbo z dne 16.1.2002 je prvostopni upravni organ odločil, da je Slovenska odškodninska družba (SOD) zavezanka za plačilo odškodnine pok. upravičencu M.M. v obliki obveznic SOD v skupni vrednosti 7.539,00 DEM (oz. 3.854,62 EUR) izplačljive v tolarski protivrednosti. Navedene obveznice se izplačajo kot odškodnina za parc. št. 105/1 - stavbišče v izmeri 0,0094 ha pripisane pri vl. št. 236 k.o. K. in da je SOD dolžna navedene obveznice v roku treh mesecev po pravnomočnosti delne odločbe izročiti v začasno upravljanje V.M., kot skrbniku za poseben primer. Z delno odločbo z dne 17.1.2002 pa je prvostopni upravni organ odločil, da je SOD zavezanka za plačilo odškodnine upravičencema J.M. in A.Z. roj. M. v obliki obveznic SOD v skupni vrednosti 8.120,00 DEM (4.151,69 EUR) in sicer J.M. v višini 2.030,00 DEM (1/4 glede na celoto), A.Z. roj. M. pa v višini 6.090,00 DEM (3/4 glede na celoto), ki so izplačljive v tolarski protivrednosti. Navedene obveznice se izplačajo kot odškodnina za parc. št. 35/1 - stavbišče v izmeri 0,0108 ha pripisane pri vl. št. 85 k.o. R. SOD je navedene obveznice v roku treh mesecev po pravnomočnosti delne odločbe dolžna izročiti v začasno opravljanje V.M., kot skrbniku za poseben primer. Tožena stranka je zavrnila pritožbeni ugovor tožnika, da naj se mu dodelijo nadomestna zemljišča Po določbi 27. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS zavezanec za vrnitev nadomestnih zemljišč le v primeru, če so bila podržavljena kmetijska zemljišča in gozdovi, ne pa tudi v primeru kot je obravnavani, ko so bili podržavljeni objekti in stavbna zemljišča. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da iz tožbe smiselno izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvijo tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, da gre upravičencu za podržavljeni nepremičnini odškodnina v obliki obveznic SOD. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo v tej zadevi odločeno o denacionalizaciji stavbnega zemljišča, katerega upravičencu v naravi ni možno vrniti, ker je sedaj v lasti fizičnih oseb. V takem primeru pa, glede na določbo 2. odstavka 2. člena ZDen denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. Če ni zakonskih pogojev za vrnitev nepremičnin v naravi, tako kot je bilo to ugotovljeno v upravnem postopku, mora organ, ki vodi postopek, vlagatelja zahteve za vrnitev nepremičnin v naravi pozvati da svoj zahtevek ustrezno spremeni in ga opozoriti na njegove pravice v postopku ter na posledice njegovih dejanj ali opustitev v postopku, kot to določa 140. člen ZUP 1986. Upravni organ je namreč pri svojem odločanju vezan na zahtevek stranke, saj lahko odloča le v okviru postavljenega zahtevka in ni upravičen odločati o vrnitvi premoženja v drugačni obliki, kot je bila zahtevana, zato bo v primeru, ko bo stranka kljub opozorilu vztrajala pri obliki vračanja, ki je ZDen ne omogoča, zahtevek za denacionalizacijo kot neutemeljen zavrnil. V tem primeru sta vlagatelja zahteve A.Z. in tožnik V.M. zahtevala vrnitev nepremičnin v naravi ali dodelitev drugega nadomestnega enakovrednega zemljišča. V.M. pa je izrecno izjavil, da vrnitev nacionaliziranega premoženja v obliki odškodnine ne pride v poštev. Upravni organ prve stopnje je z dopisom vlagatelja zahteve za denacionalizacijo pozval, da se v roku 15 dni opredelita glede oblike vračila v postopku denacionalizacije, ker vrnitev v naravi ni mogoča ter ju opozoril na posledice opustitve opredelitve. Vlagateljica zahteve A.Z. je upravni organ obvestila, da se z V.M. še nista sporazumela glede oblike odškodnine ter prosila za podaljšanje roka. Ker iz listin upravnega spisa opredelitev vlagateljev zahteve glede oblike odškodnine ne izhaja, je upravni organ prve stopnje odločal o vrnitvi nacionaliziranih nepremičnin v nasprotju s postavljenim zahtevkom. Glede na to, da so podržavljene nepremičnine sedaj v lasti fizičnih oseb, ter dejstvu, da je glede na določbo 3. odstavka 42. člena ZDen mogoča vrnitev nadomestnega premoženja samo pod pogojem, da se zanjo sporazumeta upravičenec in zavezanec, vlagatelja pa se nista opredelila do oblike odškodnine za podržavljeni zemljišči, je treba zahtevek za denacionalizacijo zavrniti. Ker pa se je zoper odločitev prvostopnega upravnega organa pritožil samo tožnik, bi bila po ugotovitvi prvostopnega sodišča drugačna odločitev tožene stranke v nasprotju z določbo 244. člena ZUP 1986. Sodišče pa izpodbijane odločbe tožene stranke, ki razlogov za zavrnitev pritožbe, navedenih v njeni obrazložitvi ne utemeljuje s prej navedeno določbo 244. člena, ne more odpraviti. Odprava izpodbijane odločbe bi bila namreč tožniku v škodo, take odločitve pa sodišče glede na določbo 2. odstavka 40. člena ZUS ne more sprejeti glede na to, da sporno odločbo izpodbija samo tožnik. Zato je tožnikovo tožbo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo. V pritožbi navaja, da zahteva stavbišča vrnjena v naravi ali enakovredno nadomestno zemljišče ali pa obveznice SOD. Za zemljišča v k.o. K. naj se mu dodeli cca 50 arov zemljišča z na novo posajenim manjšim vinogradom s sadovnjakom in s starejšo prijetno stanovanjsko hišo s pripadajočimi objekti, oddaljeno cca 7 km od P. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je o tožnikovi tožbi pravilno odločilo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS. Tožbo je kot neutemeljeno zavrnilo, ker je spoznalo, da je izpodbijana odločba tožene stranke po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot so navedeni v odločbi in te razloge navedlo v izpodbijani sodbi.

Iz listin v spisu je razvidno, da sta vlagatelja zahteve za denacionalizacijo V.M., tožnik v tem upravnem sporu, in A.Z. zahtevala vrnitev podržavljenih stavbnih parcel v naravi ali dodelitev nadomestnega zemljišča. Ker je bilo v postopku nedvomno ugotovljeno, da vrnitev v naravi ni možna, vrnitev v obliki nadomestnega zemljišča pa tudi ne, je upravni organ vlagatelja pozval, da se v določenem roku opredelita glede oblike vrnitve podržavljenega premoženja. Ker iz spisov ne izhaja, da bi se vlagatelja opredelila za odškodnino v obveznicah SOD, je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je upravni organ prve stopnje odločil o obliki denacionalizacije (odškodnina v obveznicah SOD) mimo postavljenega zahtevka (123. člen ZUP 1986).

Ker pa se je zoper delni odločbi upravnega organa prve stopnje pritožil samo tožnik, niso pa bili podani razlogi za spremembo odločbe v škodo pritožnika iz 2. odstavka 244. člena ZUP 1986, je bila zato, glede na načelo o prepovedi reformatio in peius, odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka bi namreč lahko ob reševanju tožnikove pritožbe odpravila prvostopno odločbo in zavrnila zahtevo za denacionalizacijo samo iz razlogov, določenih v 263., 266. in 267. členu ZUP 1986. Ti razlogi pa, kot je bilo v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, v tem primeru niso bili podani. Pravilna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bila tudi odprava odločbe tožene stranke v upravnem sporu tožniku v škodo in da take odločitve glede na določbo 2. odstavka 40. člena ZUS sodišče ni moglo sprejeti, saj je odločbo tožene stranke izpodbijal samo tožnik.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.