Jedro

Tožeča stranka je pri utemeljitvi tožbenega zahtevka v tožbi izhajala iz njej poznanih podatkov o prodanih količinah pijač in podala dokazni predlog, da naj sodišče pozove toženo stranko, da predloži podatke o prodanih količinah C. in J. v obdobju in v državah, na katere se nanaša tožbeni zahtevek. Podatki o tem, kako je tožena stranka oziroma z njo poslovno povezane osebe plasirala posamezne proizvode na trg, so nedvomno v sferi tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v II. in III. točki izreka razveljavi in se v tem delu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Dosedanji potek postopka, ki je bistven za odločanje o pritožbi

1. Tožeča stranka je kot nosilka materialnih avtorskih pravic na etiketah C. in J. uveljavljala plačilo za njihovo uporabo v obdobju od leta 2002 do 2005 v Srbiji in Črni gori. Na toženo stranko namreč za njihovo uporabo ni prenesla avtorskih pravic. Za uporabo etikete za steklenice pijače C. je zahtevala plačilo 110.686,03 EUR, za uporabo etikete za steklenice pijače J. pa 12.838,36 EUR, skupaj 123.524,39 EUR.

2. Omenjeni del tožbenega zahtevka je po podlagi pravnomočno utemeljen na podlagi pravnomočne vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 74/2005 z dne 1. 10. 2010 (red. št. 27) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 186/2011 z dne 22. 9. 2011 (red. št.32), sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 3/2012 z dne 20. 3. 2013 (red. št. 40).

3. O višini tožbenega zahtevka je bilo doslej odločeno z več odločbami. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 74/2005 z dne 26. 11. 2014 (red. št. 91), je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 20.869,97 EUR, za znesek 102.654,41 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je s sklepom V Cpg 560/2015 z dne 12. 8. 2015 (red. št. 99) prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je z izpodbijano sodbo IV Pg 2775/2016 z dne 13. 5. 2016 (red. št. 131) ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 14.454,00 EUR, za znesek 88.200,41 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba tožeče stranke (II. in III. točka izreka)

4. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (88.200,41 EUR) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Izpodbijala jo je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

5. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev o pritožbi

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je, po razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča V Cpg 560/2015 z dne 12. 8. 2015, z izpodbijano sodbo, odločilo še o višini avtorskega honorarja, ki naj bi pripadal tožeči stranki v posledici kršitve njenih avtorskih pravic s strani tožene stranke z uporabo etiket za pijači C. in J. za obdobje od leta 2002 do 2005, in sicer v obsegu uporabe omenjenih etiket s strani družbe P. K. AD iz Srbije. Ni pa upoštevalo navedb tožeče stranke o prodaji oziroma uporabi etiket s strani družbe P. P. AD, prav tako iz Srbije, saj je ocenilo, da so te navedbe podane prepozno. Sodišče prve stopnje je na višino avtorskega honorarja sklepalo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca ekonomske stroke, ki je svoje mnenje oprl na podatke o prometu s spornimi etiketami v navedenem obdobju, ki jih je predložila tožena stranka.

Glede (pravočasnih) trditev tožeče stranke v zvezi s polnilnico v P. (družba P. P. AD)

8. Pravilno je pritožbeno stališče, da trditve tožeče stranke o kršitvah s strani družbe P. P. AD niso prepozne. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v tem delu utemeljilo s tem, da je bila tožeča stranka že od izdaje računov v letu 2002 seznanjena z dejstvom, da bosta etikete poleg tožene stranke uporabljala tudi P. K. AD in P. P. AD, poleg tega pa tožeča stranka svojega zahtevka ni temeljila tudi na kršitvah družbe P. P. AD. Po oceni prvostopenjskega sodišča iz teh razlogov tudi ni moč pritrditi argumentu tožeče stranke, da do predložitve podatkov o količinah, ki so se polnile s strani družbe P. K. AD ni mogla vedeti, da je tožena stranka polnila tudi v polnilnici v P. 9. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožbenemu stališču, da je zmotna ocena prvostopenjskega sodišča, da so bile navedbe tožeče stranke v zvezi z družbo P. P. AD podane prepozno. Tožeča stranka je pri utemeljitvi tožbenega zahtevka v tožbi izhajala iz njej poznanih podatkov o prodanih količinah pijač in podala dokazni predlog, da naj sodišče pozove toženo stranko, da predloži podatke o prodanih količinah C. in J. v obdobju in v državah, na katere se nanaša tožbeni zahtevek. Podatki o tem, kako je tožena stranka oziroma z njo poslovno povezane osebe plasirala posamezne proizvode na trg, so nedvomno v sferi tožene stranke. Tožeča stranka je navedbe v zvezi z družbo P. P. AD podala po tem, ko naj bi tožena stranka že posredovala podatke o prodaji v Srbiji in je bila naknadno pozvana na predložitev podatkov še v zvezi s prodajo preko družbe P. K. AD.

10. Tožena stranka je najprej predložila le podatke o prodanih količinah (vloga z dne 12. 1. 2016, l. št. 333 in priloga B39), čemur je tožeča stranka takoj ugovarjala, tako glede same višine kot tudi dejstvu, da tožena stranka ni predložila podatka o številu prodanih steklenic in s tem etiket (vloga z dne 20. 1. 2016, l. št. 338). Na podlagi poziva sodišča z dne 11. 2. 2016 (l. št. 346) je tožena stranka posredovala natančne podatke o številu prodanih steklenic oziroma etiket s strani družbe P. K. AD (vloga z dne 22. 2. 2016, l. št. 348 in priloga B40). Kot odgovor na to vlogo je tožeča stranka podala trditve v zvezi z družbo P. P. AD (vloga z dne 29. 2. 2016, l. št. 350), saj je šele na podlagi podatkov, ki jih je posredovala tožena stranka, ugotovila, da določenih stekleničk očitno niso polnili v družbi P. K. AD, temveč v družbi P. P. AD. Tožeča stranka do posredovanja teh podatkov tudi ni mogla vedeti, ali prvotno posredovane količine za Srbijo zajemajo polnilnico v P. ali ne, to je ugotovila šele, ko je bilo tudi po posredovanju podatkov za P. K. AD očitno, da tožena stranka še ni posredovala vseh podatkov.

11. Po presoji pritožbenega sodišča zato navedb tožeče stranke v zvezi z družbo P. P. AD ni mogoče šteti za prepozne, ne glede na dejstvo, da je tožeča stranka že v letu 2002 izdala fakture toženi stranki, ki so se nanašale na izdelavo etiket za družbo P. P. AD (A123). Tožeča stranka je namreč svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na količini prodanih pijač na trgu Srbije in Črne gore, česar pa tožena stranka ni prerekala. Tudi priča R. T., avtorica prezentacije, na podlagi katere je tožeča stranka v tožbi podala trditve o količini prodanih pijač in ki je bila ponovno zaslišana na naroku dne 13. 5. 2016 (l. št. 400), je izpovedala, da so prezentacije, ki jih je pripravljala sama, vselej vsebovale podatke o vseh polnilnicah in o vseh količinah, prodanih na trgu. Bistvenega pomena je torej dejstvo, da je tožeča stranka pravočasno navedla vse podatke o prodanih količinah spornih pijač na trgu Srbije in Črne Gore in ne v katerih polnilnicah je tožena stranka pijače opremljala z etiketami tožeče stranke. Te količine so bile večje od prodanih količin, ki predstavljajo seštevek količin, ki sta jih po predloženih podatkih tožene stranke prodali tožena stranka in polnilnica P. K. AD.

12. Ker se prvostopenjsko sodišče zaradi zmotnega stališča o tem, da so navedbe tožeče stranke glede družbe P. P. AD prepozne, ni opredelilo do teh navedb, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Pritožbeno sodišče namreč navedene pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, saj relevantno dejansko stanje sploh ni bilo ugotovljeno in bi odpravljanje te pomanjkljivosti s strani pritožbenega sodišča pravdnima strankama odvzelo pravico do pritožbe glede tako ugotovljenih dejstev.

13. S tem v zvezi sodišče druge stopnje pritrjuje tudi pritožbenim navedbam, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča v točki 10 obrazložitve, da je podatek o litrih prodane C. v Srbiji sam po sebi neuporaben in da neprerekanja tega dejstva ni mogoče šteti v škodo toženi stranki. Tožeča stranka je namreč svoj tožbeni zahtevek utemeljevala prav na količini prodanih litrov, saj z drugimi podatki, ki izvirajo iz sfere tožene stranke (podatki o količini prodanih steklenic in s tem o številu prodanih etiket in podatki o tem, kdo je dejansko polnil pijačo), ni razpolagala, tožena stranka pa zatrjevanih količin ni prerekala. Hkrati je takšno zmotno stališče v nasprotju s 6. točko obrazložitve, kjer sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so utemeljene navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke o odstotku prodanih količin C. in J. v Srbijo in Črno goro (16 % vseh prodanih količin). Tožena stranka ni prerekala niti navedb tožeče stranke o tem, kolikšen odstotek prodaje predstavljajo količine, prodane v Srbijo in Črno goro, niti ni prerekala navedb o prodanih litrih v Srbiji in Črni gori, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi. Bistvenega pomena je dejstvo, da so bile etikete izdelane za toženo stranko. Zato ni mogoče očitati tožeči stranki, ki je med dokazi, priloženimi k tožbi priložila račune, naslovljene na toženo stranko, ki so se nanašale na različne polnilnice (vse v sferi tožene stranke, med drugimi tudi za polnilnico P. P. AD), da so bile trditve o tem, da je tožena stranka opremljala steklenice pijače C. in J. z etiketami tožeče stranke, ki so bile polnjene v polnilnici P. P. Ad, prepozne.

14. Ob upoštevanju navedenega izhodišča naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v okviru materialnega procesnega vodstva skladno z 285. členom ZPP pozove toženo stranko, naj predloži podatke o vseh prodanih steklenicah oziroma etiketah v Srbiji, ne glede na to, kdo je dejansko prodal oziroma polnil steklenice. Glede na že ugotovljeno in neprerekano dejstvo, da je tožena stranka naročila in vodila oziroma koordinirala prodajo navedenih pijač v Srbiji in Črni Gori, da je tožena stranka lastnica receptur in da je bilo zaradi tega dejstva samo po navodilu tožene stranke možno tržiti steklenice in etikete na trgu v Srbiji in Črni gori, naj predloži podatke o vseh prodanih količinah v Srbiji v spornem obdobju od leta 2002 do 2005. Ta dokazni predlog je tožeča stranka sicer podala že v sami tožbi z dne 16. 12. 2005 (l. št.1), v ponovljenem postopku pa tudi v vlogi z dne 1. 4. 2016 (l. št. 376). Če tožena stranka ne bo predložila vseh podatkov o prodanih količinah v Srbiji in Črni gori, pa naj sodišče sledi neprerekanim navedbam tožeče stranke o prodanih količinah, kot jih je ta navajala v tožbi oziroma razliki med temi količinami in količinami, v zvezi s katerimi je bil tožeči stranki avtorski honorar že pravnomočno prisojen. V nasprotnem primeru bo treba o višini avtorskega nadomestila odločiti po prostem preudarku, skladno z 216. členom ZPP.

Glede metode ugotavljanja višine škode

15. Tožeča stranka v pritožbi izrecno izpodbija tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča o višini odmene, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za kršitev avtorske pravice. Načinu izračuna, ki ga je uporabil izvedenec, je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, ko je na višino nadomestila na pogodbeno neurejenem območju sklepalo iz pogodbeno urejenega položaja. Opravilo pa je korekcijo glede na število uporabljenih etiket na pogodbeno dogovorjenem območju v primerjavi z območjem kršitve. Takšen pristop je kot materialnopravno pravilen pritožbeno sodišče že potrdilo v svojem prejšnjem sklepu V Cpg 560/2015 z dne 12. 8. 2015 in takšno stališče kot materialnopravno pravilno potrjuje in povzema tudi v tem sklepu.

16. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, ki je ugotavljanje višine nadomestila za uporabo avtorske pravice tožeče stranke povezalo z višino nadomestila, ki sta ga pravdni stranki določili za območja Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Makedonije. Za ta področja sta nadomestilo izrecno pogodbeno dogovorili. Na višino nadomestila za uporabo avtorskega dela na območju, za katerega prenos avtorske pravice ni bil pogodbeno urejen, je najprimerneje sklepati iz pogodbeno urejenega pravnega razmerja med pravdnima strankama na drugem področju. Zato je zmotno materialnopravno stališče tožeče stranke v pritožbi, da bi na višino avtorskega nadomestila sodišče moralo sklepati v višini pavšalnega zneska 1 % od prodajne cene, kot ga je utemeljevala tožeča stranka v tožbi. Iz pogodbeno urejenega razmerja med pravdnima strankama namreč ni mogoče sklepati, da bi v primeru pogodbene ureditve razmerja tudi za območja, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, bilo doseženo soglasje o takšnem nadomestilu, kot ga uveljavlja tožeča stranka.

17. Po presoji pritožbenega sodišča je ustrezna tudi korekcija s številom prodanih etiket, ki jo je prvostopenjsko sodišče uporabilo tako, da je višino nadomestila za posamezno etiketo (dogovorjeno nadomestilo deljeno s številom prodanih etiket) apliciralo na število prodanih etiket na vtoževanem območju oziroma s številom etiket, ki jih je prodala družba P. K. AD. Res je sicer, da pravdni stranki v okviru pogodbene opredelitve višine nadomestila za pogodbeno urejeno območje uporabe avtorskega dela nista izhajali iz povprečne vrednosti etikete v omenjenih treh državah. Vendar preračun vrednosti nadomestila na posamezno etiketo ne pomeni spremembe načina določitve nadomestila, temveč zgolj metodološki pristop, na podlagi katerega je sodišče iz pogodbeno urejenega položaja sklepalo na višino primernega nadomestila za območje, ki ni bilo pogodbeno urejeno.

18. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje omenjeni metodi izračuna nadomestila tudi za število prodanih etiket za preostalo količino pijač C. in J., za katero tožeča stranka trdi, da je bila polnjena v polnilnici P. P. AD. Glede tega bo moral dopolniti svoje izvedensko mnenje sodni izvedenec za ekonomijo mag. I. K., če bo tožena stranka predložila podatke.

19. Napotki za sojenje v ponovljenem postopku so navedeni v prejšnjih točkah te obrazložitve (prvi odstavek 362. člena ZPP). 20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in se pridrži za končno odločbo.