Jedro

Škodo, ki jo delavec utrpi na delu ali v zvezi z delom, mu je dolžan povrniti delodajalec, in ne organizacija pri kateri delo opravlja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika in prvotoženi stranki naložilo, da tožniku plača 610.613,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino za utrpljeno škodo v zvezi z delovno nezgodo, ki jo je tožnik kot delavec prvotožene stranke utrpel 18.7.1986. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri delu, ki ga je opravljal pod zemljo, torej pri dejavnosti s povečano nevarnostjo, zato je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo. Tožnik je utrpel obsežno rano na sredincu z zlomom končnega členka in raztrganino in zlom končnega členka prstanca. Končni členek prstanca je bil pozneje amputiran. Sodišče je tožniku prisodilo 300.000,00 SIT odškodnine za fizične bolečine, 100.000,00 SIT za strah in 400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik sokriv za škodo in sicer za 10 %, ker je bil pri delu premalo pazljiv. Ker pa je tožnik že prejel 109.387,00 SIT odškodnine, je prvotoženi stranki naložilo, da tožniku še plača 610.613,00 SIT. Zahtevek zoper drugo in tretje toženo stranko pa je zavrnilo v celoti.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in znesek 610.613,00 SIT zvišalo na 890.613,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da ni razlogov za tožnikovo sokrivdo in da je sodišče prve stopnje priznalo za 50.000,00 SIT prenizko odškodnino za telesne bolečine in 50.000,00 SIT za strah. Očitno je drugostopno sodišče za 100.000,00 SIT zvišalo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar pa tega ni posebej obrazložilo. Pritožbeno sodišče pa se strinja z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper drugo in tretje toženo stranko, ker je delodajalec po 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v celoti sam odgovoren za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu oziroma v zvezi z delom.

Tožnik je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložil revizijo, zoper zavrnilni del in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je podana solidarna odgovornost vseh treh toženih strank in to po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Prisojena odškodnina pa glede na višino ne predstavlja pravične odškodnine. Premalo so upoštevane trajne posledice pri tožniku kot manualnem delavcu. Podana je tudi bistvena skaženost, zato bi tožniku morala biti priznana zahtevana odškodnina po tem temelju. Odškodnina za strah 100.000,00 SIT (pravilno 150.000,00 SIT) je tudi prenizka glede na dolgotrajnost strahu za izid zdravljenja. Revident predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženim strankam. Nanjo je odgovorila le tretja tožena stranka.

V odgovoru na revizijo tretja toženka navaja, da so odločitve nižjih sodišč pravilne in da je revizija neutemeljena ter predlaga, da se v delu, ki se nanaša nanjo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 73. člena Zakona o Temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) mora delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti delodajalec in sicer po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Delavec ima pravico zahtevati odškodnino pred sodiščem šele potem, če se z delodajalcem ne sporazume o odškodnini v tridesetih dneh od nastanka škode. Zakon je torej točno določil, kdo je delavcu odgovoren za škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom iz delovnega razmerja. Po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti se tako le ugotavlja odgovornost delodajalca in višina odškodnine.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožniku prisojena pravična odškodnina, tako kot je predvidena po določilih 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ob upoštevanju, da tožnik ob sami poškodbi niti ni čutil bolečin, kot je sam izpovedal, je poškodbo ugotovil šele, ko je snel rokavico, in mnenje izvedenca o intenziteti in trajanju bolečin, je po tem temelju prisojenih 350.000,00 SIT odškodnine ustrezna satisfakcija za vse neprijetnosti povezane z zdravljenjem. Kljub zapletu je zdravljenje trajalo le nekaj več kot dva meseca, kot je ugotovil izvedenec. Iz istih razlogov je tožniku prisojena tudi ustrezna odškodnina za strah. Za posebno hud strah, saj v daljšem trajanju, ni bilo objektivne podlage. Izvedenec ugotavlja, da je tožniku kot trajna posledica ostala omejena gibljivost sredinca in izguba končnega členka prstanca, zato je nekoliko moten prijem, kar je ovira pri opravljanju finejših del. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je tožniku prisojena primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Revizijsko sodišče pa se strinja s stališči nižjih sodišč, da pri tožniku ni objektivnega pogoja za duševne bolečine zaradi skaženosti. Po mnenju izvedenca gre le za kozmetski defekt, kar ne predstavlja skaženosti. Torej ni podlage za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP, Zakona o obligacijskih razmerjih in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).