Jedro

Verjetnost terjatve je prva predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bo sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen, pravnomočna, tožnik nima (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim sta bila zavrnjena njegova predloga za izdajo začasne odredbe. Iz predloga za izdajo začasne odredbe tudi izhaja, da naj bi začasna odredba veljala do pravnomočnosti pravdnega postopka, ki je že pravnomočno končan, zato po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, tožnik ne more več uspeti s predlogom za izdajo začasne odredbe.

V sodni praksi je sprejeto stališče, da je v postopkih iz razmerij med starši in otroki izhodišče pri stroškovni odločitvi načelo izenačitve stroškovnega bremena, saj gre za postopek, ki se vodi v korist otroka.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper sklep se zavrže. II. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe (sklepa) se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba (sklep) sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek ter njegov primarni in podredni predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik je s primarnim predlogom za izdajo začasne odredbe predlagal, da se Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) naloži, da je dolžan invalidnino ter dodatek za pomoč in postrežbo, do katerih je upravičen sin pravdnih strank, nakazovati na TRR Centra za usposabljanje, delo in varstvo X (v nadaljevanju CUVD X), ki je odprt pri banki, s tem, da naj bi začasna odredba veljala do pravnomočne rešitve pravdnega postopka (točka I izreka sklepa). S podrednim predlogom za izdajo začasne odredbe je tožnik predlagal, da se ugotovi, da toženka pooblašča tožnika, da v njenem imenu na ime sina pravdnih strank odpre TRR pri katerikoli banki v RS, na katerem se za razpolaganje z denarnimi sredstvi, ki bodo nakazani iz naslova invalidnine ter dodatka za tujo nego in pomoč, pooblasti tožnika, ki pri ZPIZ uredi vse potrebno, da se invalidnina ter dodatek za pomoč in postrežbo, do katerih je upravičen sin pravdnih strank, nakazuje na račun sina pravdnih strank, s tem, da začasna odredba velja do pravnomočne rešitve pravdnega postopka (točka II izreka sklepa). S tožbenim zahtevkom je tožnik zahteval, da se sin pravdnih strank zaupa njemu v varstvo in vzgojo, da se stiki sina s toženko uredijo po dogovoru med staršema in da je toženka dolžna plačevati za sina mesečno preživnino v višini 118,12 EUR (točka I izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (točka II izreka sodbe). Sodišče je s sklepom P 776/2018-IV z dne 10. 1. 2019, ki je postal pravnomočen z 22. 3. 2019, ugotovilo, da se šteje pritožba tožnika zoper sodbo za umaknjeno, ker ni plačal takse za pritožbo zoper sodbo1. 2. Pritožbeno sodišče ne povzema pritožbenih navedb tožnika iz razloga, ker je bila njegova pritožba zavržena, ker ni dovoljena.

3. Toženka se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe2 in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo (sklep) spremeni tako, da tožniku naloži, da povrne toženki pravdne stroške. Navaja, da 413. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišču daje pravico, da odloči o stroških postopka po prostem preudarku, kar pa ne odvezuje sodišča dolžnosti, da te okoliščine obrazloži. Sodišče je v obrazložitvi odločbe pojasnilo, da sta (obe) pravdni stranki imeli pooblaščenki, da je upoštevalo njuno premoženjsko stanje in da je postopek tekel zaradi varstva koristi njunega sina, ki ni sposoben skrbeti zase. Iz te obrazložitve ne izhaja, kako je sodišče posamezne okoliščine konkretnega primera upoštevalo pri odmeri stroškov. V postopku je bilo ugotovljeno, da koristi sina niso bile ogrožene in da toženka ni dala povoda za tožbo zaradi predodelitve otroka. Tožnik pred tožbo ni poskušal urediti spornega razmerja pred CSD, kot to določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Predodelitev otroka ni tisto pravno sredstvo, s katerim se rešuje vprašanje domske oskrbe. Tožnik je vedel, da je sin nameščen v CUDV X, kjer živi med tednom, pravdni stranki pa izvajata stike z otrokom ob koncu tedna in med počitnicami ter da je pravdnima strankama zaradi otrokove hendikepiranosti podaljšanja roditeljska pravica čez njegovo polnoletnost. Tožnik je tudi vedel, da obstaja spor v zvezi s plačilom domske oskrbe med CUDV X in sinom pravdnih strank. Če bi tožnik vložil predlog v nepravdnem postopku bi bili stroški nižji.

4. Pritožba tožnika se zavrže, pritožba toženke ni utemeljena.

5. Sodišče lahko izda začasno odredbo med postopkom v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Verjetnost terjatve je prva predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bo sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen, pravnomočna, tožnik nima (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim sta bila zavrnjena njegova predloga za izdajo začasne odredbe. Iz predloga za izdajo začasne odredbe tudi izhaja, da naj bi začasna odredba veljala do pravnomočnosti pravdnega postopka, ki je že pravnomočno končan, zato po pravnomočnosti sodbe, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, tožnik ne more več uspeti s predlogom za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika zavrglo kot nedovoljeno, zaradi pomanjkanja pravnega interesa (prvi odstavek 351. člena ZPP).

6. Iz listin v spisu izhaja, da je bila na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1/2003-IV z dne 9. 4. 2003 zakonska zveza pravdnih strank razvezana, takrat mladoletni sin pravdnih strank je bil dodeljen v varstvo in vzgojo toženki, pravdni stranki pa sta sta se s sodno poravnavo dogovorili, da bo tožnik za sina plačeval preživnino, ki sedaj v valoriziranem znesku znaša 118,12 EUR. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II N 439/2016 z dne 21. 11. 2016 je bila toženki priznana roditeljska pravica nad sinom po njegovi polnoletnosti. Enaka pravica je bila priznana tudi tožniku z odločbo istega sodišča II N 193/2017 z dne 29. 9. 2017. 7. Spori z razmerij med starši in otroki so spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva ter spori o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok in polnoletnih oseb, nad katerimi je podaljšana roditeljska pravica, in spori o stikih otrok s starši in z drugimi osebami, ne glede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori oziroma spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva (prvi odstavek 406. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 222. členom ZNP-1). V teh postopkih odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. člen ZPP). V sodni praksi je sprejeto stališče3, da je v postopkih iz razmerij med starši in otroki izhodišče pri stroškovni odločitvi načelo izenačitve stroškovnega bremena, saj gre za postopek, ki se vodi v korist otroka. Pravdni stranki sta zastopali odvetnici, zato so njuni stroški sorazmerno enaki, s tem, da tudi ni mogoče očitati tožniku, da bi vložil tožbo iz šikanoznih vzgibov, saj je bilo očitno, da s tožbenim zahtevkom in predlogi za izdajo začasne odredbe želi zavarovati le koristi otroka. Roditeljsko pravico izvršujeta starša sporazumno v skladu z otrokovo koristijo. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga CSD (prvi odstavek 113. člena ZZZDR). Če se starša tudi ob pomoči CSD ne moreta sporazumeti o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj (med katere pa sodi tudi odločanje o plačilu zavodskih storitev, in glede na okoliščine konkretnega primera tudi zaprtje TRR računa sina pravdnih strank), potem o tem odloča sodišče. Dejstvo, da tožnik ni zahteval pravnega varstva na podlagi tretjega odstavka 113. člena ZZZDR in da ni sprožil postopka pred CSD pred vložitvijo tožbe, glede na kasnejša ravnanja toženke (npr. zavrnila je že sprejeti dogovor, da bosta pravdni stranki skupaj odprli TTR za sina), očitno kažejo, da sporazum med pravdnima strankama pred CSD ne bi bil mogoč. Ne gre tudi spregledati, da je zaradi uvedbe tega pravdnega postopka, zaradi varstva premoženjskih koristi sina pravdnih strank, CSD 25. 7. 2018 pričel s postopkom „Posebnega varstva otrok in mladostnikov - varovanje premoženja otroka“4. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka.

8. Pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Pritožbeni razlogi toženke pa niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo (sklep) sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP).

9. Nobena pravdna stranka s pritožbo ni uspela, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

1 Tožnik je plačal le takso za pritožbo zoper sklep. 2 Ker se toženka pritožuje le zoper odločitev o stroških postopka, je pritožbeno sodišče o njeni pritožbi odločalo s sklepom. 3 Glej npr. sodbi VSL IV Cp 1887/2018 in IV Cp 2531/2018. 4 Glej obvestilo CSD z dne 7. 8. 2018 stran 158 spisa.