Jedro

Čeprav zagovornica obdolženega P. trdi, da gre za prima facie nezakonite dokaze, že samo obsežno utemeljevanje domnevne nezakonitosti (na 6 straneh pritožbe), ki naj bi izhajala iz zatrjevane neustrezne obrazloženosti odredbe PP 2/2019 z dne 18. 2. 2019 (ker preiskovalna sodnica naj ne bi napravila lastne sodne kontrole in tehtanja argumentov tožilstva pred izdajo odredbe) kaže na to, da takim navedbam v tej fazi postopka ni mogoče slediti. Ni namreč mogoče utemeljeno trditi, da je nek dokaz že na prvi pogled nezakonit, če je za presojo zakonitosti potrebna poglobljena in natančna analiza.

Podajanje lastne dokazne ocene posameznih dokazov presega obseg preizkusa izpodbijanega sklepa glede izkazanosti utemeljenega suma in bo predmet odločanja o ugovoru zoper obtožnico in o dokazanosti teh dejanj na ravni gotovosti.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju, na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obdolžene S. A., D. P., A. B. in G. R. še podani.

2. Zoper navedeni sklep so se pritožili zagovornik obdolženega A. ter zagovornice obdolženih P., B. in R..

Zagovornik obdolženega A. v pritožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in obdolženca izpusti na prostost, podredno, da zoper obdolženca odredi hišni pripor.

Zagovornica obdolženega P. se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in pripor proti obdolženemu odpravi. Podredno predlaga nadomestitev pripora s hišnim priporom, predlaga pa tudi razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zagovornica obdolženega B. se pritožuje, kot navaja, zaradi vseh pritožbenih razlogov oziroma zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP. Predlaga naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep odpravi ter obdolženega B. izpusti na prostost. Podrejeno pa predlaga nadomestitev pripora z milejšim ukrepom oz. plačilom varščine.

Tudi zagovornica obdolženega R. se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb ZKP in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se pripor zoper obdolženega R. odpravi, podredno, pa da se ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora na domačem naslovu.

3. Pritožbe so neutemeljene.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP po ugotovitvah pritožbenega sodišča, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo obstoj vseh razlogov za pripor, torej obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, njihovo ponovitveno nevarnost ter sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Vsi pritožniki tudi tokrat izražajo nestrinjanje z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, čeprav se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave z dne 30. 9. 2019 ter dokaze, na katerih ta sloni in na katerih temelji tudi vložena obtožnica, ter ugotovitev, da dokazi, izvedeni tekom preiskave utemeljenega suma v ničemer niso omajali. Prvostopenjsko sodišče je namreč v prvem in četrtem odstavku 3. točke obrazložitve pravilno ugotovilo, da se od zadnjega pravnomočnega odločanja o podaljšanju pripora (ob vložitvi obtožnice) v tej kazenski zadevi v ničemer niso spremenile okoliščine, ki bi kakorkoli vplivale na izkazanost utemeljenega suma oz. obstoj pripornih razlogov, saj se je v vmesnem času zgolj vročala obtožnica tudi soobdolžencem na prostosti in njihovim zagovornikom, niso pa se izvajali ali pridobivali nobeni dodatni dokazi, in da tudi okoliščine glede pripornih razlogov in nujnosti ukrepa ostajajo enake.

6. Tudi v tokratnem sklepu je sodišče prve stopnje v obširni obrazložitvi sklepa zelo podrobno povzelo vsebino dokaznega gradiva, zbranega v predkazenskem postopku in tekom preiskave, in se je tako oprlo na vsebino ugotovitev analiz podatkov pridobljenih s strani mednarodnega policijskega sodelovanja, na podatke sodelovanja policije z zalotenimi prevozniki in identificiranimi vozniki, na izpise telefonskega prometa zaseženih mobilnih telefonov, na dokumentacijo najemodajalcev vozil, ki so bila uporabljena pri prevozih ilegalnih prebežnikov, na analizo GPS naprav, na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov: tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP, nadzorov elektronskih komunikacij po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP ter prisluškovanja in opazovanja v tujem stanovanju ter drugih prostorih po 151. členu ZKP, na zagovor soobdolženega G. R. glede dejanj pod točko I/6 in I//10 obtožnice, na rezultate hišnih in osebnih preiskav, na izpovedbe prič, ki so posojale vozila namenjena prevozu ilegalnih prebežnikov, na podatke iz kazenskih postopkov, ki so bili izvedeni zoper prijete voznike ilegalnih prebežnikov in na poročila NFL v zvezi s prepovedanimi drogami. Nenazadnje je tudi Vrhovno sodišče RS v sklepih II Kr 44777/2019 z dne 25. 11. 2019, 23. 1. 2020 in 27. 2. 2020 svoje zaključke o izkazanosti utemeljenega suma opiralo na te iste izsledke zbrano gradivo in ker se od takrat glede vsebine teh izsledkov ni spremenilo popolnoma nič, niti ni bil izveden oz. pridobljen kakršenkoli dokaz, ki bi kakorkoli omajal presojo o izkazanosti utemeljenega suma, se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je izkazan utemeljen sum obdolžencem očitanih kaznivih dejanj. Ker je v dosedanjem postopku po izdaji sklepa Višjega sodišča v Celju I Kp 44777/2019 z dne 17. 10. 2019, v kateri je sicer res pritožbeno sodišče poudarilo, da sklep o podaljšanju pripora ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe v delu utemeljenega suma, da je obdolženi B. storil očitana mu kazniva dejanja, prvostopenjsko sodišče večkrat ustrezno obrazložilo utemeljen sum, kar je s kasnejšimi sklepi potrdilo tudi pritožbeno sodišče, nenazadnje pa tudi Vrhovno sodišče RS z zgoraj omenjenim odločbami, zagovornica obdolženega B. ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sedaj izpodbijani sklep z dne 8. 4. 2020 ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe.

7. Upoštevajoč obsežno in temeljito obrazložen obstoj utemeljenega suma, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam zagovornice obdolženega B., da izpodbijani sklep ponuja zgolj navidezno obrazložitev svoje odločitve, da dejansko ne vsebuje konkretne obrazložitve utemeljenega suma, da sodišče ni opravilo nobene lastne presoje oz. ocene obstoja posameznih pogojev za podaljšanje pripora, da vsebuje le dobesedni povzetek oz. prepis očitkov iz obtožnice in da je zaradi tega podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. in 13. člena EKČP, ki jih zagovornica utemeljuje s teoretičnimi izhodišči o vsebini teh pravic.

8. Tudi zagovornica obdolženega P. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko tudi v tokratni pritožbi v zvezi z vsakim od posameznih dejanj, ki se obdolženemu P. očitajo v obtožnici pod točkami I/1 do I/14, kot tudi v zvezi s kaznivim dejanjem pod II. točko obtožnice trdi, da so razlogi pomanjkljivi in nerazumljivi in da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je utemeljen sum izkazan. Pritožbeno sodišče je v zvezi s takimi navedbami že v sklepu z dne 2. 3. 2020 poudarilo, da nima nobenih pomislekov v prvostopenjsko obrazložitev utemeljenega suma in da prvostopenjski obrazložitvi tega pogoja ni mogoče očitati pomanjkljivosti, kot jih očitata zagovornici obdolženih P. (ki očita, da so razlogi nerazumljivi in pomanjkljivi) in B. (ki tudi v sedanji pritožbi trdi, da sklep nima razlogov o utemeljenem sumu). Ker tudi obrazložitev sedaj izpodbijanega sklepa ne odstopa od obrazloženosti sklepa sodišča prve stopnje z dne 12. 2. 2020, ni razloga, da bi pritožbeno sodišče tokrat sledilo takim pritožbenim navedbam.

9. Zagovornica obdolženega P. ponovno zatrjuje, da je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so vsi dokazi pridobljeni na podlagi nezakonite odredbe Okrožnega sodišča v Celju PP 2/2019 z dne 18. 2 2019, s katero je odredilo izvajanje ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 2. 3. 2020 pojasnilo, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi z zatrjevano procesno kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP poseže v izpodbijani prvostopenjski sklep o priporu samo v takrat, ko je iz vseh spisovnih podatkov razvidno, da gre za prima facie nedovoljen dokaz, brez katerega kateri od pogojev za pripor, praviloma je to utemeljen sum, ne bi bil podan. Čeprav zagovornica obdolženega P. trdi, da gre za prima facie nezakonite dokaze, že samo obsežno utemeljevanje domnevne nezakonitosti (na 6 straneh pritožbe), ki naj bi izhajala iz zatrjevane neustrezne obrazloženosti odredbe PP 2/2019 z dne 18. 2. 2019 (ker preiskovalna sodnica naj ne bi napravila lastne sodne kontrole in tehtanja argumentov tožilstva pred izdajo odredbe) kaže na to, da takim navedbam v tej fazi postopka ni mogoče slediti. Ni namreč mogoče utemeljeno trditi, da je nek dokaz že na prvi pogled nezakonit, če je za presojo zakonitosti potrebna poglobljena in natančna analiza. Zato bo morala biti presoja zakonitosti dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe PP 2/2019 z dne 18. 2. 2019 pridržana nadaljnjemu postopku.

10. Kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa uveljavlja tudi zagovornica obdolženega B., in sicer v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ko tudi v tokratni pritožbi obsežno razlaga svoje stališče, da je iz okoliščin, ki jih v zvezi z zasegom droge Petermancu opisuje policija, zelo verjetno, da uradni zaznamek in posledično tudi izpodbijani sklep ne odraža resničnega dejanskega stanja, da sta se policista D. in B. v zvezi s tem zlagala in ker je na tem ″dokazu″ utemeljena odredba sodišča za osebno preiskavo obdolženca, to pomeni, da je sadež zastrupljenega drevesa, enako pa tudi predmeti, ki so bili obdolžencu zaseženi ob osebni preiskavi P. in kasnejši hišni preiskavi pri obdolženem B., in je vsled tega treba dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi domnevne izjave P., ki sta si jo očitno izmislila policista B. in D., izločiti. Takim navedbam zagovornice sodišče druge stopnje v predmetnem pritožbenem postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o ugotovitvi, da so pogoji za pripor še vedno podani, ne more priznati uspeha, saj zagovornica svoje stališče utemeljuje z navedbami o konktradiktornosti podatkov in lastno oceno o neverodostojnosti izpovedb v preiskavi zaslišanih policistov, kar pomeni, da bi sodišče moralo že v tej fazi presojati verodostojnosti dokazov, kar pa presega obseg preizkusa utemeljenosti suma v postopku odreditve in podaljševanja pripora in bodo take trditve lahko predmet preizkusa v nadaljevanju postopka, ko bo sodišče odločalo o morebitnih predlogih za izločitev dokazov.

11. Ker torej sodišče v okviru odločanja o obstoju razlogov za pripor zgolj ocenjuje, ali je na podlagi zbranega procesnega gradiva verjetnost, da so obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja, večja od verjetnosti, da jih niso storili, in se pri tem ne more in ne sme spuščati v presojo verodostojnosti dokazov, so v okviru odločanja o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih zagovornik in zagovornice podajajo lastno dokazno oceno oz. mnenje o pravilnem tolmačenju dokazne vrednosti posameznih dokazov, na katere sodišče prve stopnje opira svoje zaključke o izkazanosti utemeljenega suma.

12. Take so pritožbene navedbe zagovornice obdolženega P., ko glede vsakega posameznega dejanja v okviru I. točke obtožnice izpostavlja svoje stališče, da ni nobene povezave med obdolženim P. in posameznimi vozniki ilegalnih prebežnikov oz. da iz dokazov o komunikaciji s posameznimi vozniki in dokazov, na katerih temelji obtožnica, ni mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da se je obdolženi P. karkoli dogovarjal z neznanimi storilci, da naj bi priskrbel tujce za prevoz, in ko v zvezi s kaznivim dejanjem pod II. točko obtožnice sodišču očita, da napačno dešifrira izraze „zlato“ in „ono“, napačno interpretira osebno srečanje, se opira na nerazumljive posnetke, da napačno povezuje zasegom drog pri P. z obdolženim P., da napačno sklepa o vrednosti zasežene droge, ki je bila zasežena obdolženemu B., saj bi glede na količino vrednost te droge znašala največ 2.000,00 EUR in ne 13.750,00 EUR ter da pri hišni preiskavi pri obdolženemu P. ni bilo najdeno popolnoma nič, kar bi ga povezovalo s katerimikoli prepovedanimi drogami.

13. Enako velja tudi glede navedb zagovornika obdolženega A., da ni mogoče sklepati, da je na posnetku bmw118 št. 1313 glas obdolženega A. in ne morebiti glas koga drugega; da enako velja za posnetek 1012, na katere naj bi povedal ″10 in pol za kg″; da ni jasno, na podalgi primerjave s kaerimi zvočnimi posnetki v spisu, na katerih naj bi bil nedvomno posnet glas obdolženega A. je mogoče sklepati, da se njegov glas sliši tudi na posnetkih 1012 in 1313 in na podlagi katerih značilnosti senat sklepa, da gre za glas iste osebe; da ni jasno, od kod tožilstvu očitek, da je šlo za prepovedano drogo heroin, kokain in konopljo, saj bi lahko šlo tudi samo za prodajo konoplje, kar bistveno zmanjšuje objektivno težo kaznivega dejanja; da ni izkazano, da naj bi šlo za drogo v vrednosti 13.750,00 EUR, ker številka 13750 v ničemer ne utemeljuje, da se to nanaša na drogo, ter da je poleg tega B. plačal zgolj 500,00 EUR in da ni verjetno, da bi kdorkoli drugemu izročil drogo v vrednosti 13.750,00 EUR in se zadovoljil s 500,00 EUR, in da tožilstvo popolnoma spregleda, da naj bi B. domenvno rekel, da bi imel 200, samo da bi plačal šele drugi mesec 21. in če bi imel 200 naj bi moral plačati že sedaj, kar lahko napotuje tudi na razlago, da je bilo (če je bilo) prodanih 200 g neznane prepovedane droge za 500,00 EUR. Te navedbe predstavljajo vsebinsko oceno dokazov in njihovo medsebojno primerjanje, kar pa bo predmet nadaljnjega kazenskega postopka in presega obseg preizkusa o izkazanosti utemeljenega suma. Velja pa poudariti, da obstoj utemeljenega suma glede izpostavljenih okoliščin izkazuje zaseg prepovedanih drog obdolženemu A. B. dne 20. 6. 2019 in sicer 12,77 grama konoplje, 19,35 gramov kokaina in 17,7 gramov heroina, in da je življenjsko možno, da ni bila zaseženega droga v količini, kot je bila prej nabavljena, saj je bila hišna preiskava opravljena tri dni kasneje,v zvezi s pogovori, ki so zajeti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pa je kljub temu, da se nekateri na obdolženega S. A. neposredno ne nanašajo, posredno povezavo vendarle mogoče najti v delu, ko tudi prvo sodišče na njihovi podlagi sklepa na kontakte med P. in A. ter na povezavo slednjega z A. B., kot kupcem druge in A. P. kot njenim uživalcem.

14. Tudi zagovornica obdolženega B. v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se obdolženemu B. očita pod III. točko obtožnice sodišču očita, da so zaključki sodišča napačni, neosnovani in temeljijo na domišljijskem konceptu tožilstva in policije, pri čemer tudi izpostavlja, da bi lahko besede ″zlatega″ in ″ono″ pomenile celo vrsto različnih stvari in ne zgolj in izključno drogo, da števila 200 in 13750 ne predstavljajo nujno količin in zneskov, ki naj bi jih plačal obdolženi B. za drogo, ki naj bi jo kupil od obdolženih A., P. in B. in podaja svoje stališče ter oceno, da iz prepisov pogovorov nikjer ne izhaja, da bi bilo mogoče utemeljeno sumiti, da gre za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami. Vse navedeno predstavlja podajanje lastne dokazne ocene, ki glede na zgoraj pojasnjeno presegajo obseg preizkusa izpodbijanega sklepa in bodo predmet odločanja o ugovoru zoper obtožnico in o dokazanosti teh dejanj na ravni gotovosti.

15. Enako pa velja tudi za pritožbene navedbe zagovornice obdolženega R., v katerih trdi, da dokazi izvedeni v preiskavi glede njenega varovanca niso potrdili, da bi bil član dobro organizirane hudodelske združbe, da ni bil organizator prevozov, temveč zgolj izvrševalec in da ni potrjeno, da bi obdolženemu R. prevoz prinašal dober zaslužek, da njegovi dve izvršitvi nista bili storjeni niti načrtno, niti premišljeno in tudi ne vztrajno, da ni z nobenim dokazom podprto, da je drogo hranil z namenom nadaljnje prodaje, saj je šlo za cele rastline suhe konoplje, ki so bile dejansko pozabljene na podstrešju.

16. Zagovornik obdolženega A. tudi tokrat oporeka dokazni vrednosti izsledkov izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov in podaja vsebinsko oceno dokazov ter njihovo medsebojno primerjavo, ko ponovno navaja, da po njegovih informacijah še vedno niso bili izdelani prepisi zvočnih posnetkov, da se zvočni posnetki nahajajo na prenosnih diskih in DVD nosilcih, ki v spisu ostajajo nedotaknjeni, da se zastavlja vprašanje, kdo je navedene posnetke sploh poslušal in kdo je lahko zaključil, da je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je npr. na posnetku 1313 prav glas obdolženega A. in izražanjem pričakovanja, da bo pritožbeno sodišče pojasnjevalo, na kakšni podlagi lahko s stopnjo utemeljenega suma sklepamo, da je na posnetku bmw 118d posnetek 1313 glas obdolženega A., čeprav je bilo že v sklepu pritožbenega sodišča z dne 2. 3. 2020 pojasnjeno, da so ta vprašanja predmet dokazovanja v nadaljevanju tega kazenskega postopka in da se bo sodišče prve stopnje nedvomno moralo seznaniti s samo vsebino posnetkov in jih dokazno oceniti, če bo hotelo obdolžencu z gotovostjo očitati, da je storil z obtožnico očitano mu kaznivo dejanje, da pa za presojo izkazanosti utemeljenega suma pa povsem zadošča vsebina izsledkov izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov.

17. Pomisleke, ali se je sodišče sploh seznanilo z vsebino za obdolžene obremenilnih pogovorov, pa izraža tudi zagovornica obdolženega B., ki pa v zvezi s tem sodišču očita tudi, da obdolžencu in obrambi še vedno ni bila dana možnost, da se z njimi seznani. V zvezi z enakimi pritožbenimi navedbami iste zagovornice je pritožbeno sodišče že v sklepu z dne 2. 3. 2020 poudarilo, da za take navedbe zagovornica nima nobene podlage, ker je bilo že prejšnjim zagovornikom obdolženega B. dne 24. 10. 2019 v zvezi s prošnjo za posredovanje skeniranih dokumentov z vsebino posnetih pogovorov, pridobljenih na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obdolženega A. B., odgovorjeno, da prepisov pogovorov v pisni obliki ni, da so pogovori le na DVD-jih, katerih kopije lahko obramba dobi, čemur je sledil odgovor obrambe, da kopij DVD-jev ne potrebuje ter da je tudi pritožnica kot sedanja zagovornica obdolženca spis pregledala dne 7. 2. 2020 in zahtevala fotokopije nekaterih listovnih številk spisa, medtem ko v zvezi s pogovori pridobljenimi na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov ni zahtevala ničesar (list. št. 2792 spisa), za CD zgoščenke je dne 10. 2. 2020 zaprosil obdolženec sam (list. št. 2869), vendar po pozivu sodišča, da naj na podlagi pregleda spisa konkretizira, katere dokaze želi, na to ni odgovoril. 18. Neutemeljena pa so tudi pričakovanja zagovornice obdolženega B., da se bo sodišče prve stopnje v okviru presojanja, ali so že izpolnjeni pogoji za pripor, vsebinsko opredeljevalo do obdolženčevega zagovora. Kot je bilo pojasnjeno že v sklepu pritožbenega sodišča z dne 2. 3. 2020, sodišče ob podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice ne ocenjuje verodostojnosti zagovora obdolženca, pač pa o utemeljenosti suma sklepa na podlagi razpoložljivega dokaznega gradiva in logičnega sklepanja in to je sodišče prve stopnje storilo tudi ob tokratnem odločanju.

19. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da razlogi izpodbijanega sklepa glede obstoja utemeljenega suma, da naj bi obdolženci izvršili očitana jim kazniva dejanja, razumljivi in popolni in da je dokazni standard utemeljenega suma sodišče prve stopnje prepričljivo izpeljalo iz konkretnih obstoječih dokazov, svoja sklepanja pa natančno in jasno povzelo ter utemeljilo domnevno vlogo posameznega obdolženca pri storitvi očitanih jim kaznivih dejanja.

20. Prepričljivo je utemeljilo tudi obstoj ponovitvene nevarnosti, pri čemer je kot objektivne okoliščine utemeljeno izpostavilo težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila izvršena očitana kazniva dejanja. Tako je v zvezi s kaznivim dejanjem prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu KZ-1, ki je bilo storjeno v kvalificirani obliki, ki se očita obdolženim P., B.in R. izpostavilo višino zagrožene kazni za tovrstno dejanje (od enega do osem let zapora), očitek delovanja v organizirani kriminalni združbi, ki naj bi ilegalne prebežnike nezakonito spravljala na ozemlje Republike Slovenije v daljšem časovnem obdobju od 24. 9. 2018 do 27. 8. 2019, pri čemer so v okviru kriminalne združbe imeli razdeljene svoje vloge, način storitve obdolžencem očitanega kaznivega dejanja, ko naj bi bili za prevoznike ilegalnih prebežnikov novačeni povratniki raznovrstnih kaznivih dejanj, med drugim tudi soobdolženi R., pa tudi odvisniki od prepovedanih drog, ki so z vožnjo pod vplivom drog, nekateri pa tudi brez vozniškega dovoljenja, ogrožali varnost prebežnikov v večih primerih z njihovo prenatrpanostjo v vozilih, s katerimi so jih prevažali in z bežanjem pred policijo.

21. V zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 186. člena KZ-1 pa je sodišče prve stopnje kot objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti upoštevalo, da se obdolženim A., P. (in B.) očita neupravičena prodaja prepovedane droge heroina, kokaina in konoplje A. B. v vrednosti 13.750,00 EUR (kar kaže na veliko količino prepovedane droge in razpolaganje s kar tremi vrstami prepovedanih drog, med njimi tudi kokain in heroin, ki sta zdravju zelo škodljivi drogi), obdolženemu B. pa prodaja droge A. P., nakup heroina, kokaina in konoplje v vrednosti 13.750,00 EUR od A. in P., poleg tega pa še, da je prenašal z namenom nadaljnje prodaje ter hranil doma zaradi nadaljnje prodaje prepovedano drogo, obdolženemu R. pa, da je zaradi nadaljnje prodaje hranil večjo količino prepovedane droge na podstrešju garaže in v osebnem avtu (preko 5 kg konoplje in 138 tablet MDMA) ter da je za tovrstna dejanja predpisana kazen od enega do deset let zapora. Sodišče prve stopnje je v zvezi z objektivnimi okoliščinami ponovitvene nevarnosti nadalje izpostavilo, da je o obstoju povsem realne in konkretne nevarnost, da bi obdolženci na prostosti nadaljevali z izvrševanjem kaznivih dejanj, sklepati tudi na podlagi ugotovitev, da naj jih ne bi ustavilo niti dejstvo, da so bili določeni vozniki neuspešni pri prevozu migrantov, prijeti in so v kazenskih postopkih, ampak so z novačenjem nadaljevali še naprej oziroma tudi, in da je glede na trenutno situacijo povečanja ilegalnih pribežnikov utemeljeno pričakovati, da bi obdolženci na prostosti z novačenjem voznikov oziroma z organiziranjem tovrstnih kaznivih dejanj oziroma z prevažanjem ilegalnih prebežnikov še nadaljevali v prihodnje, v zvezi z drugim očitanim dejanjem s področja prepovedanih drog, pa je izpostavilo, da je obdolženi B. kljub temu, da mu je bila prepovedana droga zasežena že dne 20. 6. 2019, naj bi dobra dva meseca kasneje, torej dne 27. 8. 2019 (hišna preiskava) znova posedoval več vrst prepovedane droge v večjih količinah, glede na način pakiranja očitno namenjeno nadaljnji prodaji. Upoštevalo je tudi, da gre za kazniva dejanja, ki prinašajo dober zaslužek se naj bi s temi in je utemeljeno sklepalo, da so obdolženci zasledovali premoženjsko korist. 22. Kot subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da so vsi štirje obdolženci že večkrat kaznovani. Obdolženi A. je bil že 8-krat pravnomočno obsojen, predvsem zaradi storitve premoženjskih kaznivih dejanj (kazniva dejanja prikrivanja, kaznivo dejanje goljufije), enkrat za kaznivo dejanje zoper zdravje in telo (kaznivo dejanje ogrožanje varnosti), enkrat zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin in enkrat zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po drugem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, torej istovrstnega kaznivega dejanja, ko je bil obsojen (z izrekom enotne kazni), na 2 leti in 8 mesecev zapora, katerega je prestal (datum pogojnega odpusta 28. 11. 2014, izvršitev kazni dne 12. 5. 2015). Obdolženi P. je bil že obsojen za kaznivo dejanje goljufije in je kazen zapora za to kaznivo dejanje prestal, zaradi obsodbe za kaznivi dejanji izsiljevanja in neupravičene proizvodnje ter prometa s prepovedanimi drogami pa še vedno prestaja zaporno kazen v obliki vikend zapora, kar pomeni, da je glede kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 specialni povratnik in da naj bi v tem postopku očitana mu kazniva dejanja izvršil v času izvrševanja t. i. vikend zapora. Tudi obdolženi B. je bil že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj po 191. členu KZ-1, dne 14. 2. 2019 pa zaradi kaznivega dejanja po 211. členu KZ-1 s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju, ki jo citira v izpodbijanem sklepu, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 6 mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, ki poteče 8. 3. 2022, kar pomeni, da je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je v obravnavani zadevi očitani mu kaznivi dejanji storil med preizkusno dobo. Prav tako je obdolženi R. po ugotovitvah sodišča prve stopnje bil že petkrat obsojen zaradi storitve premoženjskih kaznivih dejanja in enkrat za kaznivo dejanje zoper zdravje in telo, nazadnje s sodbo Okrožnega sodišča v Žalcu, preizkusna doba po izrečeni pogojni obsodbi pa se mu je iztekla 30. 3. 2018, bil pa je tudi že na prestajanju zaporne kazni.

23. Na podlagi ugotovitev o predkaznovanosti vseh štirih priprtih obdolžencev je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na njihovo vztrajnost in trdno odločenost izvrševati kazniva dejanja, saj je povsem očitno, da izrečene in izvršene kazni očitno niso dosegle svojega namena in nanje niso vplivale tako, da kaznivih dejanj več ne bi izvrševali, glede na ugotovljene socialne razmere, ko sta obdolžena A. in P. zgolj navidezno zaposlena, obdolžena B. in R. pa brezposelna in brez premoženja, R. pa se preživlja s priložnostnimi deli, pa je sodišče utemeljeno sklepalo, da si sredstva za življenje zagotavljajo tudi z izvrševanjem kaznivih dejanj, kar kaže na njihovo koristoljubnost. 24. Prepričljivih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo glede objektivnih in subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti v zvezi z obdolženimi P., zagovornica ne more omajati z navedbami, da utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitani mu kaznivi ni podan in da tudi ni z ničemer izkazano, da naj bi P. povzročal nevarnost za življenje in zdravje tujcev. Četudi obdolženi P. ni bil voznik in sam ni neposredno povzročal nevarnosti za življenje in zdravje tujcev z vožnjo, mu je ogrožanje prebežnikov utemeljeno očitati, ker je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je bil obdolženi P. visoko na lestvici kriminalne združbe, ki da je opravljala prevoze ilegalnih prebežnikov, ko naj bi preko kontaktov z neznanimi storilci sklepal dogovore o izvedbi prevoza ilegalnih prebežnikov, novačil ter organiziral mrežo oseb, ki so bili kot vozniki proti plačilu pripravljeni sodelovati pri prevozu tujcev in tudi sodeloval pri najemu vozil za prevoze, komunikacij in nadzoru pri posameznih prevozih. Zato je na ravni utemeljenosti suma moč sklepati, da naj bi vedel, da bodo v konkretnih primerih prevozi prebežnikov opravljeni na način, s katerim se bo ogrožalo varnost njihovega življenja in zdravja. Tudi zaključke o ponovitveni nevarnosti zagovornica poskuša ovreči z izpodbijanjem utemeljenega suma in ponavljanjem svojega stališča, da v spisu ni najti niti personalih, niti materialnih dokazov, ki bi obdolženega P. povezovali s kaznivim dejanjem prodaje prepovedanih drog obdolženemu B.. Ker je bilo že predhodno pojasnjeno, da obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi P. storil tudi to kaznivo dejanje, ni vprašljiv, zagovornica s takimi pritožbenimi navedbami ne more prepričati pritožbenega sodišča, da obdolženi P. ni ponovitveno nevaren in da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

25. Neprepričljive so tudi pritožbene navedbe zagovornice obdolženega B., s katerimi poskuša izpodbiti pravilnost zaključkov o ponovitveni nevarnosti njenega varovanca, ko v pritožbi izpostavlja, da je obdolženec že dobro leto srečno poročen, da ima z ženo ljubeč in topel odnos, da je njegova žena zaposlena tako, da vsak mesec prejema redni dohodek, kar skupaj s socialnimi prejemki in solidarnostjo v širši družini povsem zadostuje za udobno življenje. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v sklepu z dne 2. 3. 2020, so vse te okoliščine obstajale že v času, ko naj bi obdolženi B. izvršil očitana mu kazniva dejanja, a ga niso odvrnile od kriminalne dejavnosti. Še več, celo zavedanje, da ima lahko storitev novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi za posledico preklic pogojne obsodbe, ni bila nobena ovira, da naj ne bi, kot je izkazano na ravni utemeljenega suma, storil nova očitana mu kazniva dejanja. Ob teh okoliščinah zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o trdni odločenosti obdolženca, da bo na prostosti živel umirjeno življenje in da zakona nikdar več ne bo zavestno kršil in na podlagi takih trditev odpraviti pripor.

26. Tudi pritožbene navedbe zagovornika obdolženega A., da je A. sicer res prestajal zaporno kazen, a je šlo za kaznivo dejanje, ki ga je storil 2010, s prestajanja kazni pa je bil pogojno odpuščen 28. 11. 2014, zaradi česar naj bi bil osebnostno dovolj urejen, da bi bil mogoč milejši ukrep, glede na zgoraj izpostavljeno predkaznovanost ter druge objektivne in subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti, ki jih je v zvezi z obdolženim A. izpostavilo sodišče prve stopnje, ne prepričajo v potrebo po drugačni oceni ponovitvene nevarnosti, niti neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora.

27. Upoštevajoč zgoraj izpostavljene okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnosti pri obdolženemu R., pri katerem je sodišče prve stopnje utemeljeno še posebej izpostavilo njegovo vztrajnost, ki se kaže v tem, da je kljub predhodnemu prijetju s strani policije, ponovil istovrstno kaznivo dejanje in v enem primeru bežal pred policisti ter pri tem ob storitvi večjega števila prekrškov, ogrožal tako ostale udeležence v prometu in sopotnike – tujce v vozilu, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam njegove zagovornice, da njegova vloga pri izvajanju prevozov ni bila ključna in ne takšna, da brez njega tega ne bi mogli izvršiti, niti takšna, da bi bil pripor kot skrajni ukrep nujno potreben zaradi njegove ponovitvene nevarnosti, ker da ni šlo za utečeno delovanje vseh vpletenih, temveč za priložnostne prevoze in da očitek, da je potem ko so ga prvič ujeli, ponovil prevoz, ne zadošča za odreditev pripora. Tudi pritožbene navedbe, da je sporen način zasega droge in opravljena hišna preiskava, da sklepanje o hrambi z namenom nadaljnje prodaje ni podprto z nobenim dokazom, da ni dokazov o potencialnih kupcih, niti o zaslužku, da zato tudi ni izkazana potenciala nevarnost, da bi stopil v stik z dobavitelji in kupci drog, ker je šlo dejansko zgolj za cele rastline suhe konoplje, ki jih je pozabil na podstrešju in da je neutemeljeno sklepanje, da se obdolženi preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj, pritožbenega sodišča ob jasno ugotovljenih okoliščinah, ki kažejo na ponovitveno nevarnost v zvezi z obdolženim R., ne prepričajo, zato tudi v tem delu pritožbi ni pritrditi.

28. Nobenih pomislekov pa tudi ni v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolžene še vedno nujen in neogibno potreben ter sorazmeren ukrep v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico posameznikov do osebne svobode in da je le s priporom mogoče zagotoviti varnost ljudi. Pravilen je zaključek, da izrek kateregakoli milejšega ukrepa, tudi hišnega pripora, v obravnavanem primeru ne pride v poštev za nobenega od obdolženih, ker se tako kazniva dejanja s področja prepovedanih drog kot organizacija in novačenje oseb za voznike ilegalnih migrantov, ki se očita P. in B. lahko izvršujejo tudi iz prostorov hišnega pripora preko telefonskih in internetnih komunikacij, zato je zgolj s priporom mogoče z gotovostjo in učinkovito preprečiti izkazano ponovitveno nevarnost vseh štirih obdolžencev. Zlo, ki bo z omejitvijo svobode gibanja obdolžencem povzročeno njim je tudi po oceni pritožbenega sodišča neprimerno manjše od zla, ki ga naj bi z izvršitvijo kaznivih dejanj povzročili oškodovancem, ki so ljudje, katerih razlog odhoda iz matične države je bil v težkih življenjskih in socialnih razmerah, v katerih so bivali, kar pa naj bi obdolženci izkoristil za pridobivanje lastnega zaslužka (očitek P., B., R.), kot tudi oškodovancem, med katerimi prevladujejo predvsem mladi ljudje v zvezi s prepovedano drogo (vsi štirje obdolženci). Pravilni so tudi poudarki sodišča prve stopnje, da kazniva dejanja s področja prepovedanih drog predstavljajo namreč eno najtežjih kaznivih dejanj, z morebitnimi daljnosežnimi posledicami za varnost, zdravje ljudi, potencialnih uživalcev prepovedanih drog in zato po presoji pritožbenega senata milejših ukrepov ni moč uporabiti, in da prepovedani drogi kot sta heroin in kokain pa sodita tudi med najtežje prepovedane droge, torej tiste, ki zelo ogrožajo ne le človekovo zdravje, temveč tudi življenje.

29. Glede na povzete razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, so neutemeljeni pavšalni pritožbeni očitki zagovornice obdolženega B., da izpodbijani sklep ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe v delu ocene, da pripor predstavlja neogiben in sorazmeren ukrep, kot tudi pritožbeni očitki zagovornice obdolženega P., da izpodbijani sklep nima zadostnih razlogov o neogibni potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti pripora. Ni se mogoče strinjati z zagovornico obdolženega P., da se glede na izvršitvene oblike, kot se očitajo obdolžencem, kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja državne meje ne more izvrševati od doma, preko telefona. Obdolženemu P. se namreč ne očita (zgolj) prevažanje ilegalnih migrantov, temveč predvsem organizacija prevozov, novačenje oseb za prevoze, sodelovanje pri najemanju vozil, komunikaciji in nadzoru pri posameznih prevozih, kar vse je mogoče izvrševati tudi brez njegove fizične prisotnosti na terenu. Od obdolženca, ki naj bi očitana mu kazniva dejanja storil v času prestajanja kazni zapora, ki se je izvrševala z zaporom ob koncu tedna, namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče pričakovati, da z izvrševanjem kaznivih dejanj na prostosti ne bi nadaljeval. 30. Prav tako ni mogoče slediti navedbam zagovornika obdolženega A. glede nesorazmernosti pripora zoper obdolženega A., ko ponuja primerjavo položaja obdolženega A. s položajem soobdolženega P., ki je sicer v priporu, a se mu očita bistveno večja kriminalna količina, ter položajem soobdolžene B., ki se jih očita enako kaznivo dejanje kot A., a ni v priporu. Obstoj pripornih razlogov in potrebnost, nujnost in sorazmernost se namreč presoja glede vsakega obdolženca individualno, pri tem pa se ne upošteva zgolj kriminalna količina, temveč tudi in predvsem verjetnost ponovitve kaznivih dejanj in ob upoštevanju teh razlik med obdolženci, smiselno zatrjevanje o kršitvi načela enakega obravnavanja ni utemeljeno.

31. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe zagovornice obdolženega R., da je glede na način storitve in težo kaznivih dejanj, pripor zoper obdolženega R., ki traja že skoraj osem mesecev, nesorazmeren ukrep in da je dejansko stanje glede nujnosti pripora zoper obdolženega R. ugotovljeno zmotno in v škodo obdolženca. Obdolženemu R. se namreč ne očita zgolj sodelovanje pri kaznivem dejanju prepovedanega prehajanja državne meje, v okviru katerega se mu sicer res očita zgolj vožnje, ki jih ni mogoče izvrševati preko interneta ali telefona, pač pa tudi kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1, za katerega tudi zagovornica priznava, da ga je mogoče izvrševati od doma. Glede na količino prepovedanih drog, ki je bila zasežena obdolženemu R. pa je namreč sklepanje o namenu nadaljnje preprodaje povsem utemeljeno, kot je utemeljeno tudi sklepanje o možnosti nadaljnje prodaje in nabave, ne glede na to, da ni konkretnih podatkov o dobaviteljih ali kupcih.

32. Zagovornik obdolženega A. in zagovornica obdolženega P. sicer pravilno ugotavljata, da pripor zoper obdolžene traja že več kot sedem oz. skoraj osem mesecev in da obtožnica še ni pravnomočna, a kot je sicer skopo, pa vendar utemeljeno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je obtožnica bila vložena 5. 2. 2020 in je v fazi vročanja drugim soobdolžencem in tečejo roki za vložitev ugovorov. Pritožbeno sodišče pa poudarja, da gre v predmetni zadevi za kompleksno kazensko zadevo, v kateri je udeleženo veliko število obdolžencev, ki se jim očita večje število kaznivih dejanj, da je potrebno pridobivati tudi podatke iz tujine in da je ob upoštevanju teh okoliščin podana tudi časovna sorazmernost pripora, zlasti ob upoštevanju višine zagroženih kazni za posamezna kazniva dejanja, ki se očitajo obdolžencem.

33. Tudi okoliščine glede epidemije koronavirusa, ki jih izpostavljajo zagovornik obdolženega A. in zagovornici obdolženega P. in B., ne predstavljajo podlage za drugačno presojo o neogibni potrebnosi in sorazmernosti pripora. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da omejitev obiskov v priporih in omejitev njihovega gibanja znotraj zavoda vsem priprtim povzroča dodatno stisko, kot izpostavljata zagovornik obdolženega A. in zagovornica obdolženega P., vendar na podlagi tega ni mogoče šteti, da pripor ni več potreben in sorazmeren ukrep. Res je sicer, da so zaradi epidemije državne meje praktično zaprte, prehajanje iz občine v občino prepovedano, gibanje ljudi pa močno omejeno, da policija bdi nad izvajanjem teh ukrepov, kot izpostavlja zagovornica obdolženega B., vendar pa ne glede na to, da so s tem bistveno zmanjšanje možnosti ponovitve kaznivih dejanj in ne glede na trajanje te situacije, gre le za začasno stanje, za katerega je pričakovati, da se bo v relativno bližnji prihodnosti spremenilo in bodo omejitve postopoma odpravljene. Tako tudi trenutna situacija v zvezi z epidemijo in omejevalnimi ukrepi v zvezi z njo ne morejo predstavljati podlage za spremembo izpodbijanega sklepa. To velja tudi glede navedb zagovornice obdolženega P., da je obdolženi P. kot astmatik dodatno ogrožen in da mu ni zagotovljena nobena zaščitna oprema, kar bi preprečevalo okužbo s korona virusom. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da kljub temu zavod zagotavlja ustrezne higienske ukrepe in zato ni mogoče slediti posplošenim navedbam o povečani stopnji ogroženosti obdolženega P. 34. Prepričljivi so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da pri obdolžencih ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oziroma milejšega omejevalnega ukrepa, saj z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči želenega cilja, to je zdravje in varnost ljudi, pri čemer je glede na težo in način storitve očitanih dejanj ter stopnjo ogrožanja zdravja in varnosti drugih in da je le s priporom mogoče zagotoviti varnost ljudi, ki je ustavno zajamčena kategorija, v katero pa so obdolženci s svojimi protipravnimi dejanji v preteklosti že večkrat posegli. Utemeljeno je sodišče prve stopnje izpostavilo, da glede na predhodna ravnanja obdolžencev, njihovo predkaznovanost ter vztrajnost, intenzivnost, predrznost in trdno odločenost pri izvrševanju kaznivih dejanj, ni mogoče pričakovati njihovega sodelovanja in pripravljenosti spoštovanja milejših omejevalnih ukrepov. Sicer pa je že Vrhovno sodišče v več svojih odločbah presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa (glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 in XI Ips 62515/2018 z dne 6. 6. 2019).

35. Ker v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (glej sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 27115/2010 z dne 6. 5. 2010 in XI Ips 27024/2017 z dne 23. 11. 2017) kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že presojana, skrben pregled spisovnega gradiva pa je pokazal, da se od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora s sklepom z dne 12. 2. 2020 ni spremenilo nič bistvenega, kar bi lahko privedlo do drugačne presoje o izpolnjevanju pogojev za podaljšanje pripora (razen ukrepov v zvezi z epidemijo korona virusa, ki pa glede na zgoraj pojasnjeno ne morejo privesti do drugačne presoje o obstoju pogojev za podaljšanje pripora), so neutemeljeni očitki zagovornice obdolženega B., da dobesedna vsebinska identičnost izpodbijanega sklepa s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 12. 2. 2020 daje podlago za zaključek, da je sodišče prve stopnje presojalo le pogoje in razloge, ki so obstajali na dan 12. 2. 2020 in ne na dan izdaje izpodbijanega sklepa z dne 8. 4. 2020. 36. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbe zagovornika in zagovornic na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

37. Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.