Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede določitve višine sorazmernega dela odpravnine.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede določitve višine sorazmernega dela odpravnine.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 11.365,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2012 dalje. Toženi stranki je naložilo v plačilu tožnikove stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudila pogodbo o zaposlitvi z neustreznim delovnim mestom glede na delovno mesto iz odpovedane pogodbe. Ponujeno zaposlitev je tožnik sprejel. Za delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe, za novo delovno mesto pa V., VI. ali VII. stopnja izobrazbe. Ker se je za novo delovno mesto zahtevala nižja stopnja izobrazbe kot za delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, je bila ponujena zaposlitev neustrezna po določbi tretjega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l .RS, št. 42/2002 in naslednji). Zato tožniku pripada sorazmeren del odpravnine v skladu s četrtim odstavkom 90. člena ZDR. Višina sorazmernega dela odpravnine je glede na sodno prakso ena tretjina odpravnine po določbi 109. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je toženi stranki naložilo obračun 22.731,95 EUR bruto odpravnine, od dela, ki presega 10 povprečnih plač na zaposlenega v Sloveniji, pa mora tožena stranka plačati javne dajatve, od neto zneska pa zakonske zamudne obresti od 17. 8. 2012 dalje. V preostalem delu je zavrnilo tožnikovo pritožbo in pritožbo tožene stranke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je tožnik upravičen do višjega dela sorazmernega dela odpravnine, ker se je njegova bruto plača s sprejemom nove zaposlitve znižala iz 3.008,64 EUR na 785,27 EUR. Poleg tega je tožnik pri toženi stranki delal 34 let, zato je upravičen do dveh tretjin odpravnine po 109. členu ZDR. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi davčne predpise - 9. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, tako da tožniku pripada neto znesek po predhodnem odvodu javnih dajatev.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije. V njem navaja, da sodišče pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve ni upoštevalo plačnih tarifnih razredov. Tožnik je postavil drugačno trditveno podlago za izračun višine odpravnine kot razliko med plačama po novi in stari pogodbi o zaposlitvi, sodišče pa je mimo tega uporabilo določbo 109. člena ZDR. Tožbeni zahtevek ni razlikoval med bruto in neto zneskom, zato je pritožbeno sodišče z izrekom prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče je poseglo v sindikalno svobodo, saj je sindikat soglašal s spremenjeno sistematizacijo. Kljub alternativni določitvi ustrezne stopnje izobrazbe, je bila ponujena zaposlitev ustrezna. Odločitev o višini sorazmerne odpravnine ni enaka odločitvam višjega sodišča v podobnih primerih, tako da je praksa višjega sodišča glede vprašanja določanja višine sorazmernega dela odpravnine neenotna.

4. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so glede vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa, podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP, zato je revizijo dopustilo v tako začrtanem obsegu (tretji odstavek 367c. člena ZPP).