Jedro

Ker je v postopku o prekršku sodišče dolžno o obveznosti plačila sodne takse kot enega izmed stroškov postopka o prekršku odločiti s sodbo o prekršku, v kateri mora odmeriti sodno takso in določiti rok za njeno plačilo, je v postopkih o prekrških določbo prvega odstavka 13. člena ZST-1 potrebno razlagati tako, da lahko zavezanec za plačilo sodne takse zaprosi za oprostitev, delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse po izdaji sodbe o prekršku na prvi stopnji tako, da vloži pritožbo zoper sodbo o prekršku v delu, s katerim je odmerjena sodna taksa in takšno svojo pritožbo utemeljuje z razlogi, ki bi jih sicer moral uveljavljati v predlogu za oprostitev plačila sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo obdolženčev predlog za oprostitev plačila sodne takse za sodbo z dne 4. 12. 2013. Zoper tak sklep se pritožuje obdolženec, ki v pritožbi navaja, da sodne takse ne more plačati, ker je trenutno brez zaposlitve in je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, vendar denarnega nadomestila ne prejema. Nima nobenega premoženja in tudi drugih denarnih prihodkov ne, ima pa dva mala otroka, stara dve leti in štiri leta, ki hodita v vrtec. Zato ponovno prosi za oprostitev plačila sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče storilčev predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo kot prepozen, saj je sodba o prekršku, z dne 4. 12. 2013, s katero je obdolžencu bila naložena plačilo sodne takse v višini 170,00 EUR, postala pravnomočna 18. 12. 2013, obdolženec pa je predlog za oprostitev plačila sodne takse podal šele 23. 12. 2013. Pri tem je prvostopenjsko sodišče tudi izpostavilo, da je obdolženec bil s sodbo seznanjen, da ga je sodišče zavezalo k plačilu sodne takse v znesku 170,00 EUR, da je bil s sodbo poučen, da je zoper sodbo dovoljena pritožba v 8 dneh in v kolikor se ni strinjal z odločitvijo sodišča o plačilu sodne takse, bi moral napovedati pritožbo zoper sodbo in se nato po prejemu sodbe z obrazložitvijo pritožiti zoper sodbo v delu, ki se nanaša na dolžnost plačila stroškov postopka. Ker tega ni storil, je sodba postala pravnomočna, pravnomočnih odločb pa sodišče ne more več spreminjati.

Prvi odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa, da sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, in velja za vse takse, za katere se izteče rok za plačilo tega dne ali pozneje. Navedeno pomeni, da je za oprostitev plačila sodne takse načeloma možno zaprositi vse do izteka roka za plačilo sodne takse, ki se v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZST-1 praviloma določi v plačilnem nalogu iz 34. oz. 34.a člena ZST-1. Vendar pa tretji odstavek 34. člena ZST-1 določa, da se v postopku o prekrških ne izda plačilni nalog iz prvega odstavka 34. člena ZST-1, temveč se taksa odmeri z odločbo, s katero se odloči v postopku, za katerega se odmeri sodna taksa, odločbi pa se priloži poziv za plačilo takse, ki mora vsebovati vse sestavine iz plačilnega naloga po prvem odstavku 34. člena ZST-1. Prav tako je v odločbi, s katero se odloči v postopku, za katerega se odmerja sodna taksa potrebno določiti tudi rok za plačilo sodne takse, kot izhaja iz drugega odstavka oziroma četrtega odstavka 5. člena ZST-1. Ker je glede na pojasnjeno sodišče dolžno o obveznosti plačila sodne takse kot enega izmed stroškov postopka o prekršku odločiti s sodbo o prekršku, v kateri mora odmeriti sodno takso in določiti rok za njeno plačilo, je v postopkih o prekrških določba prvega odstavka 13. člena ZST-1 potrebno razlagati tako, da lahko zavezanec za plačilo sodne takse zaprosi za oprostitev, delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse po izdaji sodbe o prekršku na prvi stopnji tako, da vloži pritožbo zoper sodbo o prekršku v delu, s katerim je odmerjena sodna taksa in takšno svojo pritožbo utemeljuje z razlogi, ki bi jih sicer moral uveljavljati v predlogu za oprostitev plačila sodne takse. Na takšno razlago napotuje tudi besedilo Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1B), kjer je predlagatelj v obrazložitvi k 8. členu ZST-1B na strani 29 zapisal, da „po novi ureditvi dodatnih postopkov v zvezi z odmero sodnih taks ne bo več, saj bo sodna taksa odmerjena že z odločbo, s katero se odloči v postopku, za katerega se odmerja sodna taksa. Zoper takšno odmero sodne takse bo mogoče vlagati pravna sredstva po določbah ZP-1 (in ne po določbah ZST-1), instančni organ pa bo po potrebi z odločbo, s katero bo odločil v postopku o pravnem sredstvu, to odmero spremenil oziroma dopolnil z odmero sodne takse (tudi) za instančni postopek.“.

V skladu z določbami ZP-1 je redno pravno sredstvo zoper sodbo o prekršku pritožba. Če pritožba zoper sodbo o prekršku ni vložena, sodba postane pravnomočna in kot takšna zavezujoča tako za stranke kot tudi za sodišče, določbe ZP-1 in ZST-1 pa sodišču ne nudijo podlage, da bi lahko samo poseglo v svojo odločitev o stroških postopka o prekršku, o katerih je bilo pravnomočno odločeno. Po mnenju pritožbenega sodišča v tem delu ni mogoče smiselno uporabiti določbe 34.a člena ZST-1, ki prvostopenjskemu sodišču omogoča razveljavitev ali spremembo plačilnega naloga za plačilo sodne takse, saj dela sodbe o prekršku, v katerem je odločeno o obveznosti plačila sodne takse ni mogoče enačiti s plačilnim nalogom po 34. členu ZST-1. Da je takšno razlago imel v mislih tudi predlagatelj ZST-1B pa je razvidno iz zgoraj povzetega besedila samega predloga ZST-1B. Iz navedenih razlogov je zato odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju storilčevega predloga za oprostitev plačila sodne takse za sodbo oziroma za postopek o prekršku na prvi stopnji pravilna in zakonita.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih storilec pojasnjuje svoje socialne in premoženjske razmere, ki ga po njegovem mnenju opravičujejo do oprostitve plačila sodne takse, pritožbeno sodišče poudarja, da bi takšne pritožbene navedbe lahko bile upoštevne le v primeru, če bi bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje obdolženčevega predloga za oprostitev plačila sodne takse. Ker pa je izpodbijani sklep procesne narave in je za njegovo izdajo odločilna zgolj presoja sodišča prve stopnje o dovoljenosti oziroma pravočasnosti obdolženčevega predloga za oprostitev plačila sodne takse, teh ugotovitev oziroma zaključkov pa obdolženec pritožbeno ne izpodbija, do vsebinskega odločanja o obdolženčevem predlogu za oprostitev plačila sodne takse ne more priti in so zato pritožbene navedbe v celoti neupoštevne, s tem pa obdolženčeva pritožba neutemeljena.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker četrti odstavek 10. člena ZST-1 določa, da se v postopkih odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks in o pritožbi zoper sklep v tem predlogu taksa ne plača, pritožbeno sodišče obdolžencu ni naložilo plačila sodne takse za ta sklep, čeprav s pritožbo ni uspel.