Jedro

Izrecne podlage za procesno legitimacijo družbenika, da uveljavlja odškodninski zahtevek za odvisno družbo proti obvladujoči družbi, v ZGD torej ni. Pritožbeno sodišče se je zato ukvarjalo še z vprašanjem, ali bi šlo lahko za pravno praznino.

Odgovor na to vprašanje je po prepričanju pritožbenega sodišča negativen.

Pojem razmerja obvladujoče in odvisne družbe je namreč treba razumeti v smislu možnosti vplivanja obvladujoče družbe na organe odvisne družbe z zakonitimi sredstvi statusnega prava. To razmerje odvisnosti navzven postavlja pod vprašaj resnično in dejansko možnost svobodnega odločanja organov upravljanja odvisne družbe v njeno v korist v razmerjih do obvladujoče družbe. V tem je tudi razlog za posebno varstvo odvisne družbe v razmerju do obvladujoče (474. čl. in nasl. ZGD).

Izrek

1.Pritožbi F.C. d.o.o. se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se z delno sodbo zavrne primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Prvotožena stranka" (F.C.. d.o.o.) "je dolžna družbi F. d.o.o., Ljubljana izročiti v last in posest poslovne prostore v izmeri 70,31 m2, označene v 1. čl. prodajne pogodbe z dne 30.12.1997, sklenjene med A.T. d.d., X cesta št. Y, Ljubljana, in prvo toženo stranko, ki se nahajajo v prvem nadstropju zgradbe X cesta št. Y Ljubljana, v roku 15 dni."

2.Pritožba Z.Ž. se zavrže. 3.Pritožbama tožeče stranke in F.C. d.o.o. proti stroškovnemu delu izpodbijane sodbe se ugodi, 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje.

4.Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče in tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

5.Z.Ž. sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženi stranki naložilo obveznost, povzeto v prvi točki izreka te sodbe. Odločilo je še, da mora F.C.. d.o.o. plačati pravdne stroške F. d.o.o..

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlagajo pravočasne pritožbe tožeča stranka, F.C. d.o.o. in Z. Ž..

Prva v pritožbi proti stroškovnemu delu uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani stroškovni del spremeni tako, da stroške prisodi tožeči stranki in ne F. d.o.o..

F.C. d.o.o. in Z. Ž. uveljavljata "vse" pritožbene razloge.

Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo F. C. d.o.o. in Z. Ž. ni odgovorila.

Pritožba Z. Ž. ni dovoljena.

Izpodbijana sodba se ne glasi na Z. Ž.: iz izreka izpodbijane sodbe sledi, da je sodišče prve stopnje naložilo obveznost (le) F. C. d.o.o.. Tak je bil tudi primarni tožbeni zahtevek. Z. Ž. v sporu po tem zahtevku tudi ni bil stranka. Zato nima pravice do pritožbe (1. odst. 333. čl. ZPP). Njegova pritožba tako ni dovoljena (3. odst. 343. čl. ZPP). O njej je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz 2. tč. izreka tega sklepa (352. čl. ZPP).

Dodati velja, da pravda proti Z. Ž. po podrejenih zahtevkih ni mogla začeti teči do pravnomočne zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka (arg. 1. odst. 192. čl. ZPP), čeprav mu je sodišče prve stopnje tožbo že vročilo. Z vročitvijo tožbe je nastopila (le) pogojna litispendenca proti njemu v pogledu dveh podrejenih zahtevkov, o katerih pa sodišče še ni odločalo.

Pritožbi F. C. d.o.o. in tožeče stranke sta utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke Očitana opustitev sodišča prve stopnje, da na ugovor prve tožene stranke določi pravo vrednost spornega predmeta po primarnem tožbenem zahtevku, ni niti absolutna niti relativna bistvena kršitev postopka (prim. 339. čl. ZPP in 3. odst. 44. čl. ZPP ter odločbo Ustavnega sodišča Up-112/94 z dne 6.3.1996). Zato tega pritožbenega očitka ni moč upoštevati.

Prav tako pritožbeno sodišče ni moglo presojati o očitku "pristranskosti" sodnika, ki je vodil postopek pred sodiščem prve stopnje. Če namreč stranka meni, da je podan dvom v nepristranskost sodnika, mora ta, odklonitveni razlog uveljavljati do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje (2. odst. 72. čl. ZPP). Če tega ne stori, izdane sodbe ne more uspešno izpodbijati zaradi zatrjevane pristranskosti sodnika, ker to v opisani procesni situaciji ni pritožbeni razlog (prim. 2. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in 338. čl. ZPP).

Zakaj po prepričanju pritožbenega sodišča niso relevatne pritožbene trditve o ostalih kršitvah postopka, bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve. Uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev pa pritožbeno sodišče ni našlo.

Sodišče prve stopnje je procesno legitimacijo tožeče stranke, ki tožbeni zahtevek uveljavlja v korist družbe F. d.o.o. (zato ne gre za vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke), zmotno utemeljilo na

3. odst. 476. čl. ZGD. To določilo namreč ureja procesno legitimacijo članov odvisne družbe za odškodninske zahtevke odvisne družbe proti zastopnikom obvladujoče družbe, ker so slednji kršili svoje dolžnosti glede pravilnega in skrbnega dajanja navodil (2. odst. 476. čl. ZGD).

S primarnim tožbenim zahtevkom pa tožeča stranka ne uveljavlja izpolnitve od zakonitega zastopnika zatrjevane obvladujoče družbe, temveč terjatev (izročiti poslovne prostore v last in posest) uveljavlja proti zatrjevani obvladujoči družbi.

Tovrstni zahtevek ureja 1. odst. 480. čl. ZGD. Vendar pa za ta zahtevek ZGD ne predvideva (procesne) legitimacije članov odvisne družbe. V 3. odst. 480. čl. se ZGD sicer sklicuje med drugim tudi na smiselno uporabo 3. odst. 476. čl. ZGD, ki podeljuje procesno legitimacijo članom odvisne družbe, a le v pogledu odškodninske odgovornosti zakonitih zastopnikov, torej za odškodninske zahtevke proti njim.

Izrecne podlage za procesno legitimacijo družbenika, da uveljavlja odškodninski zahtevek za odvisno družbo proti obvladujoči družbi, v ZGD torej ni. Pritožbeno sodišče se je zato ukvarjalo še z vprašanjem, ali bi šlo lahko za pravno praznino. Povedano drugače, ali je vprašanje procesne legitimacije družbenika za zahtevke proti obvladujoči družbi v prid odvisne družbe moč uvrstiti med pravno neurejene primere, za katere je rešitve iskati z zakonsko analogijo.

Odgovor na to vprašanje je po prepričanju pritožbenega sodišča negativen.

Prvič, v pravilu 3. odst. 480. čl. ZGD je zakonodajalec sam glede tega vprašanja posegel po zakonski analogiji. Sklicuje se namreč na smiselno uporabo določb 2. do 4. odst. 476. čl. ZGD. Vendar pa je smiselno uporabo teh določb izrecno omejil le na odgovornost zastopnikov, torej, kot je bilo že zapisano, le za odškodninske zahtevke proti njim. Takšna ureditev po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti brez pomena za iskanje odgovora na vprašanje, ali gre glede procesne legitimacije družbenikov za odškodninski zahtevek proti obvladujoči družbi za pravno praznino. Prav izrecna omejitev procesne legitimacije na zahtevke proti zakonitim zastopnikom po poti zakonske analogije namreč kaže, da po stališču zakonodajalca naj ne bi šlo za bistevno enake značilnosti zakonsko urejenega primera procesne legitimacije in primera uveljavljane procesne legitimacije v obravnavanem sporu. Toliko bolj zato, ker se je zakonodajalec zgledoval po nemški ureditvi, nemški zakon o delniški družbi pozna procesno legitimacijo družbenikov proti obvladujoči družbi v prid odvisne družbe (prim. 4. odst. 317 paragrafa AktG), ZGD pa jo je omejil (prim. zgoraj). Ob takšnem besedilu ZGD bi bilo težko zagovarjati stališče, da imata urejeni primer procesne legitimacije in uveljavljani primer procesne legitimacije bistveno enake značilnosti. Drugačno stališče bi pomenilo, da je zakonodajalec v 3. odst. 480. čl. ZGD spregledal odškodninski zahtevek iz 1. odst. istega člena, kar po prepričanju pritožbenega sodišča ni sprejemljivo izhodišče za razlago.

In drugič, procesna legitimacija za uveljavljanje zahtevkov v prid drugim, je izjema. Če ne gre pri tem za uveljavljanje upravičenj tožeče stranke same (npr. zahtevek na vzpostavitev prejšnega stanja po 26. čl. Zakona o varstvu konkurence), takšno pravico vsaj posredno opredeli zakon.

Doslej razloženemu pritožbeno sodišče dodaja, da je vprašljiv zatrjevani status družbe F.C. d.o.o. kot obvaladujoče družbe v razmerju do družbe F. d.o.o. kot odvisne.

Pojem razmerja obvladujoče in odvisne družbe je namreč treba razumeti v smislu možnosti vplivanja obvladujoče družbe na organe odvisne družbe z zakonitimi sredstvi statusnega prava. To razmerje odvisnosti navzven postavlja pod vprašaj resnično in dejansko možnost svobodnega odločanja organov upravljanja odvisne družbe v njeno v korist v razmerjih do obvladujoče družbe. V tem je tudi razlog za posebno varstvo odvisne družbe v razmerju do obvladujoče (474. čl. in nasl. ZGD).

V konkretnem primeru sta bili družbi F. d.o.o. in F. C. d.o.o. v spornem obdobju povezani z enotnim vodstvom: direktor obeh družb je bil Z. Ž.. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je v načelu poslovodji d.o.o. prepovedano nastopati v isti vlogi v drugi družbi, ki bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z d.o.o. (prim. 1. odst. 41. čl. ZGD). Kapitalsko pa družbi F. d.o.o. in F. C. d.o.o. nista bili povezani, niti ni tožeča stranka zatrjevala, da bi bila med njima sklenjena npr. pogodba o obvladovanju, ali da bi se večinski družbenik F. d.o.o. kakorkoli podredil družbi F. d.o.o. Zgolj sorodstveno razmerje med večinskim družbenikom F. d.o.o. in družbeniki F. C. d.o.o. pa ne zadošča za sklepanje o razmerju odvisnosti prve od druge gospodarske družbe (o pojmu razmerja odvisnosti v ZGD glej spredaj). Omenjeni družbi sta bili zato pravno samostojni, povezani z enotnim vodstvom (prim. še 3. alinejo 1. odst. 463. čl. ZGD). Vpliv na odločanje bi tako lahko potekal tudi v obratni smeri.

Da razlog očitanim dejanjem Z. Ž. ni bilo razmerje odvisnosti, ki ga ima v mislih ZGD, sledi tudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila družba F. "odvisna" od Z. Ž., ki je bil njen večinski družbenik, ne pa od družbe F. C. d.o.o., ki naj bi bila obvladujoča družba v konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče se sicer ni ukvarjalo s presojo pravilnosti razlogovanja prvostopenjskega sodišča o edino možnem poteku glasovanja na skupščini F. d.o.o. (prim. zlasti 3. odst. 440. čl. ZGD), ker to vprašanje ni pomembno.

Z. Ž. očitanih dejanj tako ni storil, ker bi bil odvisen od F. C. d.o.o. v smislu možnosti posrednega ali neposrednega vplivanja te družbe nanj s sredstvi statusnega prava. Njegova svobodna volja za sporne odločitve v tem pogledu ni bila z ničemer okrnjena. Z. Ž. je bil odvisen tako le od svojega lastnega prepričanja.

Iz doslej razloženega sledi, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava: tožeča stranka ni legitimirana za primarni tožbeni zahtevek (prim. 1. in 3. odst. 480. čl. ZGD), pa tudi če bi bila, družba F. C. d.o.o. ni bila obvladujoča v razmerju do F. d.o.o. (462. čl. ZGD). Ker je sodišče prve stopnje relevantno dejansko stanje pravilno ugotovilo in ob tem ni zagrešilo upoštevnih postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz 1. točke izreka sodbe (4. tč.

358. čl. ZPP).

Glede na navedeno se izkažejo za pravno nerelavntne nadaljnje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se tičejo očitanih škodljivih ravnanj. Enako velja za pritožbena izvajanja, ki te dejanske ugotovitve izpodbijajo v okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nanje pritožbeno sodišče zato ne odgovarja (prim.

1. odst. 360. čl. ZPP).

Pritožbi proti stroškovnemu delu V okviru uradoma upoštevnih razlogov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v stroškovnem delu odločitve podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da naj bi sodišče prve stopnje naložilo plačilo stroškov tožeče stranke toženi stranki, iz izreka pa, da je F. C. d.o.o. naložilo plačilo v korist F. d.o.o., ki pa ni stranka tega postopka. Izrek in obrazložitev si tako nasprotujeta. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke in tožene stranke glede stroškov postopka ugodilo, odločitev o stroških razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP). V tem bo sodišče moralo odločati še o podrejenih zahtevkih proti F.C. d.o.o. in Z. Ž. (prim. 1. odst. 192. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke in F.C. d.o.o. temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP, odločitev o pritožbenih stroških Z. Ž. pa na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.