Jedro

Stečajni senat je (na predlog stečajnega upravitelja) odločal o povračilu nujnih stroškov (glej 2. odstavek 83. člena ZPPSL). Ker je šlo za sklep stečajnega senata, je bila dopustna pritožba po določbi 1. odstavka 13. člena ZPPSL. Pritožbo zoper takšen sklep pa je že na podlagi prej navedenega lahko podal samo stečajni upravitelj, kot legitimirana oseba, saj je šlo za odločitev o njegovi pravici oziroma obveznosti v stečajnem postopku. Ker pa je po določbi 4. točke 19. tarifne številke Zakona o sodnih taksah (vsakršno) pritožbo zoper odločbo stečajnega senata predvidena taksa v višini 1000 točk, je takšno takso stečajni upravitelj, kot pritožnik in s tem taksni zavezanec, tudi dolžan plačati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odmerilo stečajnemu upravitelju, odvetniku M. takso za pritožbo, ki jo je slednji vložil dne 21.8.2000 (redna št. 174 spisa) zoper sklep prvostopnega sodišča opr. št. St 83/94 - 172 z dne 14.7.2000, v višini 15.000,00 SIT in za opomin v višini 3.000,00 SIT.

Zoper tak sklep se je pravočasno pritožil stečajni upravitelj, pri čemer je v svoji vlogi navedel, da istočasno vlaga pritožbo tudi za stečajnega dolžnika. Po njegovem mnenju namreč osebno, kot stečajni upravitelj ni taksni zavezanec, pač pa je to le stečajni dolžnik. To naj bi izhajalo iz vloge stečajnega upravitelja, ki mu jo daje zakon. Pritožnik meni, da je prvostopno sodišče neutemeljeno odmerilo takse po splošnih načelih ZPP, kot da bi šlo za spor med stečajnim upraviteljem kot fizično osebo in stečajnimi upniki. Odmera nagrade pa je le del stečajnega postopka, ki se vodi po posebnem zakonu in katerega namen je vnovčiti in razdeliti premoženje stečajnega dolžnika.

Pritožba ni utemeljena.

Stečajni upravitelj odvetnik M. je sicer svojo pritožbeno vlogo podal, kot svojo lastno pritožbo in kot pritožbo stečajnega dolžnika. Ker gre za pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o taksni obveznosti stečajnega upravitelja, je navajanje stečajnega dolžnika, kot pritožnika v konkretnem primeru, povsem brezpredmetno. Funkcijo zastopanja stečajnega dolžnika namreč opravlja stečajni upravitelj samo v pravnih razmerjih, o katerih se odloča zunaj stečajnega postopka. Procesnih dejanj v stečajnem postopku pa stečajni upravitelj ne opravlja kot zastopnik dolžnika, saj je le-ta že z dnem začetka stečajnega postopka izgubil procesni položaj stranke v stečajnem postopku (primerjaj 1. odstavek 105. člena in komentar tč. 332 k 15. členu ZPPSL - Publikacija GV 1997). V stečajnem postopku ima torej stečajni upravitelj položaj posebnega procesnega organa, katerega delo nadzira stečajni senat, ki tudi odloča o vseh zadevah, povezanih z delom oziroma položajem stečajnega upravitelja in je zoper posamezne odločitve v zakonu predvideno pravno sredstvo (primerjaj 74. in 83. člen ZPPSL). S sklepom opr. št. St 83/94 - 172 z dne 14.7.2000 je stečajni senat predlog stečajnega upravitelja za izplačilo stroškov zavrnil (1. točka izreka sklepa na redni številki 172 spisa). Navedeno pomeni, da je stečajni senat (na predlog stečajnega upravitelja) odločal o povračilu nujnih stroškov (glej 2. odstavek 83. člena ZPPSL). Ker je šlo za sklep stečajnega senata, je bila dopustna pritožba po določbi 1. odstavka 13. člena ZPPSL. Pritožbo zoper takšen sklep pa je že na podlagi prej navedenega lahko podal samo stečajni upravitelj, kot legitimirana oseba, saj je šlo za odločitev o njegovi pravici oziroma obveznosti v stečajnem postopku. Ker pa je po določbi 4. točke 19. tarifne številke Zakona o sodnih taksah (vsakršno) pritožbo zoper odločbo stečajnega senata predvidena taksa v višini 1000 točk, je takšno takso stečajni upravitelj, kot pritožnik in s tem taksni zavezanec, tudi dolžan plačati.

S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo stečajnega upravitelja zavrnilo in potrdilo v celoti pravilen sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).