Jedro

Prvostopni organ je opravil kontrolo oblikovanja cen komunalnih storitev. V obeh primerih je s sklepom postopek ustavil, ker ni pogojev za nadaljevanje postopka po uradni dolžnosti(niso bile ugotovljene nepravilnosti). Vendar pa po mnenju sodišča ponoven inšpekcijski pregled dne 3. 3. 2004 in izdaja predmetne prvostopne odločb ne predstavlja v tožbi zatrjevane procesne kršitve, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno, saj za takšne primere ni mogoče uporabiti določbo 4. točke 2. odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota A, št. ... z dne 8. 4. 2004. S citirano prvostopno odločbo je prvostopni organ v 1. točki izreka naložil tožeči stranki, da v roku 60 dni po prejemu odločbe odpravi nepravilnosti in pomanjkljivosti ter izvrši ukrep predhodne prijave cen komunalnih storitev za vodo, kanalščine in čiščenja odpadnih in padavinskih voda. V 2. točki izreka pa je odločil, da je dolžna tožeča stranka o odpravljenih nepravilnostih prvostopni organ pisno obvestiti. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (3. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev tožene stranke, da so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil, da tožeča stranka ni predhodno prijavila cen vodarine, ki jih tožnica zaračunava od 1. 7. 2001 dalje. Na podlagi podatkov spisa tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka podala predhodno prijavo cen zbiranja, čiščenja in distribucije vode v Občini B dne 31. 5. 2001. Za cene, ki jih tožeča stranka uporablja za zbiranje, čiščenje in distribucijo vode od 1. 7. 2001, je tožnica v skladu z Uredbo o predhodni prijavi cen komunalnih storitev (Uradni list RS, št. 46/01, 60/01, v nadaljevanju: Uredba) sicer poslala vlogo za določitev višje stopnje cen za navedene komunalne storitve v Občini B (dne 2. 7. 2001, ki jo je pristojno ministrstvo prejelo dne 9. 7. 2001), vendar pa le-ta ni bila popolna. Zaradi navedenega je bila tožeča stranka s strani pristojnega ministrstva ustno in pisno pozvana, da naj svojo vlogo dopolni (dopis št. 3424-168/01-2 z dne 22. 8. 2001), česar pa ni storila, zato njena vloga ni bila obravnavana. V skladu z navedenim je po mnenju tožene stranke pravilna ocena prvostopenjskega organa, da tožeča stranka ni ravnala v skladu z ukrepi predhodne prijave cen komunalnih storitev za vodo, ki jih uporablja od 1. 7. 2001 dalje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na cene kanalščine in čiščenja odpadnih in padavinskih voda se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev, ki izhaja iz prvostopne odločbe, saj je prvostopenjski organ pravilno presodil okoliščine in pravilno uporabil predpise. Tožena stranka pa želi poudariti, da je bilo že v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da na pristojno ministrstvo prijava oziroma obvestilo tožeče stranke z dne 5.8.1999 ni prispelo. Prvostopni organ je v dopisu št. 350-7/2004-3-11203 z dne 9. 3. 2004 tožečo stranko pozval, da predloži dokazilo, da je bila prijava z dne 5.8.1999 dejansko poslana na pristojno ministrstvo, česar pa tožeča stranka ni storila. Ker tožeča stranka tudi v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi vzbujalo dvom v navedeno ugotovitev, tožena stranka ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v tem delu pravilno ugotovljeno ter da je odločitev prvostopnega organa v tej zvezi pravilna in na zakonu utemeljena. Glede pritožbenih navedb, da je bil pri tožeči stranki opravljen inšpekcijski pregled 29.1. 2002, pri katerem niso bile ugotovljene nepravilnosti glede pregledanih cen komunalnih storitev, tožena stranka ugotavlja, da to ne vpliva na pravilnost in zakonitost postopka v obravnavani zadevi. Opravljen inšpekcijski pregled po mnenju tožene stranke ne pomeni, da je prvostopni organ zaradi navedenega dejstva odločal dvakrat v isti zadevi, kot zatrjuje tožeča stranka, saj zapisnik nima takšnih pravnih posledic kot upravna odločba. Toženka poudarja, da prvostopenjski organ izvršuje nadzor nad izvajanjem predpisov, ki so v njegovi pristojnosti, zato lahko izvede inšpekcijski postopek vedno, ko so podane okoliščine, ki narekujejo začetek takega postopka. V skladu z navedenim ni nobenih zadržkov, ki bi prvostopenjskemu organu preprečevali, da opravlja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem istih predpisov večkrat in pri isti osebi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zmotna ugotovitev prvostopenjskega organa in tožene stranke, da za aktualne cene vodarine, ki jih uporablja od 1. 7. 2001 dalje, ni bila opravljena predhodna prijava cen na pristojno ministrstvo. Tožeča stranka je namreč prvo vlogo predhodne prijave cen vodarine opr. št. 246/2001-DB vložila pri pristojnem ministrstvu dne 31. 5. 2001, ker pa je bila navedena vloga nepopolna, je tožeča stranka prvotno vlogo dopolnila z vlogo dne 2. 7. 2001, opr. št. 55/2001-DB. Po mnenju tožeče stranke so razlogi, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe podaja tožena stranka, nejasni oziroma v nasprotju sami s seboj, zaradi česar je odločba pomanjkljiva in se iz tega razloga ne more preizkusiti. Gre torej za bistveno kršitev določb postopka, na podlagi navedene kršitve pa je tožena stranka tudi napačno oziroma zmotno ugotovila dejansko stanje. Dejstvo je namreč, da je vloga z dne 2. 7. 2001 dopolnitev vloge z dne 31. 5. 2001, kar pomeni, da se obe vlogi (vloga in dopolnitev vloge) morata obravnavati skupaj kot ena vloga, v kateri so opredeljene cene, ki se uporabljajo od 1. 7. 2001. Tudi ugotovitev tožene stranke, da dopolnitev vloge tožeče stranke z dne 2. 7. 2001 ni bila popolna, zaradi česar je tožena stranka ni obravnavala, je po navedbah tožeče stranke nepravilna. O navedenem dejstvu, da vloga še vedno ni popolna in bi jo zato bilo treba zavreči, tožena stranka tožnice ni obvestila (npr. z izdajo sklepa, s katerim se zavrže nepopolna vloga). V skladu z navedenim je bila tožeči stranki kršena pravica do informacije oziroma ji ni bila dana možnost, da bi z novo vlogo dosegla predhodno prijavo relevantnih cen. Tako pa je tožeča stranka smatrala, da je vloga z dne 31. 5. 2001 skupaj z njeno dopolnitvijo z dne 2. 7. 2001, popolna. Nadalje še tožeča stranka navaja, da je sklep Občine B št. 353-000197, 028-204 z dne 21. 7. 1997, ki predpisuje višje cene za čiščenje odpadnih in padavinskih voda, kot jih pa dejansko tožeča stranka zaračunava, z vidika Zakona o kontroli cen (Uradni list RS, št. 63/99, v nadaljevanju ZKC) brezpredmeten, saj je tožeča stranka v skladu z navedenim zakonom opravila pravilno predhodno prijavo cen in sicer z dopisom: "Obvestilo o izračunu prodajnih cen za odvajanje in čiščenje odpadnih in padavinskih voda na območju Občine B - Ur. list RS, št. 55/99", ki ga je tožeča stranka dostavila Ministrstvu za gospodarstvo dne 5. 8. 1999. Cene za čiščenje odpadnih in padavinskih voda, kot jih tožeča stranka uporablja od dne 1. 9. 1999 in še danes, tako ustrezajo navedeni predhodni prijavi cen. Glede toženkine ugotovitve, da tožeča stranka z ničemer ni izkazala, da je dostavila pristojnemu ministrstvu takšno predhodno prijavo, tožeča stranka poudarja, da je navedeni dopis poslala na Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, na Upravno enoto C in na Občino B. Navedeni dopis je bil poslan z navadno pošto in ne priporočeno, sestavila ga je računovodkinja pri tožeči stranki, odposlala pa takratna tajnica direktorja tožeče stranka, podpisal pa takratni direktor tožeče stranke. Navedeni dopis datiran z dne 5. 8. 1999 je bil odposlan dne 16. 9. 1999. V zvezi s ponovno opravljenim inšpekcijskim pregledom tožeča stranka ugovarja trditvam tožene stranke glede pravnih posledic inšpekcijskega zapisnika, za katerega se tudi tožena stranka strinja, da ni upravna odločba. Tožeča stranka navaja, da ugotovitve iz zapisnika pomenijo, da je pravilno opravila predhodno prijavo vseh zgoraj navedenih cen do dne opravljenega inšpekcijskega pregleda, na podlagi katerega je bil izdan zapisnik dne 29. 1. 2002, zato bil lahko tožena stranka ugotavljala le morebitne nepravilnosti, storjene po navedenem datumu, to je po 29. 1. 2002. V nasprotnem primeru gre za kršitev temeljnega pravnega pravila "ne dvakrat o isti stvari". Na podlagi zapisnikov inšpekcijskega pregleda, v katerih niso bile ugotovljene nobene kršitve, je bila izdana upravna odločba oziroma sklep o ustavitvi postopka. Sklep je brez dvoma upravna odločba. S pravnomočnim sklepom opr. št. 330-79/03-11208 z dne 6. 3. 2003 je bil upravni postopek ustavljen in veljajo za stranke v postopku posledice pravnomočnosti. Iz navedenih razlogov tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in ustavi postopek oziroma (podrejeno) vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa posla upravne spise.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil tožeči stranki po opravljenem inšpekcijskem pregledu dne 3.3.2004 o oblikovanju in zaračunavanju cen komunalnih storitev z odločbo tržnega inšpektorja, št. ... z dne 8.4.2004, izrečen ukrep odprave nepravilnosti tako, da tožnica v 60 dneh od vročitve prvostopne odločbe opravi predhodno prijavo cen svojih komunalnih storitev za vodo, kanalščino in čiščenje odpadnih in padavinskih voda.

Pravna podlaga za ravnanje in odločanje prvostopnega organa je 8. točka 9. člena ZKC, po kateri je eden izmed ukrepov kontrole cen tudi predhodna prijava cen, pri čemer so podjetja dolžna ministrstvu prijaviti veljavne cene in vsako njihovo spremembo. V skladu s pooblastilom iz 6. odstavka 8. člena citiranega zakona je Vlada RS izdala Uredbo, ki v 1. členu določa, da mora pravna ali fizična oseba, ki opravlja v tem členu navedene komunalne dejavnosti, predhodno prijaviti cene na Ministrstvo za gospodarstvo. Po določbi 3. člena Uredbe lahko zavezanec, po pridobitvi soglasja pristojne lokalne skupnosti, uporabi spremenjene cene po preteku enega meseca od prijave cen na ministrstvu.

Po določbi 17. člena ZKC nadzirajo izvajanje obveznosti iz tega zakona organi tržne inšpekcije. Če organ tržne inšpekcije pri opravljanju nadzorstva ugotovi, da podjetje ni upoštevalo ukrepov kontrole cen iz 9. ali 13. člena tega zakona, naloži z odločbo podjetju, da ta ukrep izvrši. V zadevi ni sporno, da je tožnica glede na registrirane komunalne dejavnosti, ki jih opravlja, zavezana, da v skladu s prej navedenimi predpisi cene svojih storitev pred uporabo prijavi pri Ministrstvu za gospodarstvo. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožnica v času inšpekcijskega nadzora zaračunavala cene storitev distribucije pitne vode, ki jih uporablja od 1.7.2001 dalje in jih od tega datuma dalje ni spreminjala, cene kanalščine ter čiščenja odpadnih in padavinskih voda pa so tudi od 1.9.1999 nespremenjene. V obravnavanem primeru je med strankama sporno vprašanje, ali je tožnica te cene pred začetkom zaračunavanja prijavila na pristojno ministrstvo.

Kot je razvidno iz prilog tožeče stranke je prvostopni organ na podlagi ZKC pri tožeči stranki že opravil kontrolo oblikovanja cen komunalnih storitev dne 26.4.2001 in dne 6.3.2003. V obeh primerih je s sklepom postopek ustavil, ker ni pogojev za nadaljevanje postopka po uradni dolžnosti, kot je razvidno iz priloženih sklepov št. 350-13/01-11208 z dne 26.4.2001 in št. 330-70/02-11208 z dne 6.3.2003. Res je, kot navaja tožeča stranka, da je iz priloženih zapisnikov inšpekcijskega pregleda z dne 26.4.2001 in z dne 6.3.2003 razvidno, da pri kontroli niso bile ugotovljene nepravilnosti in da se oba citirana sklepa v obrazložitvi sklicujeta na ugotovitve v zapisniku. Vendar pa po mnenju sodišča ponoven inšpekcijski pregled dne 3.3.2004 in izdaja predmetne prvostopne odločbe ne predstavlja v tožbi zatrjevane procesne kršitve, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno. Gre za institut "ne bis in idem", ki ga ureja Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) v 4. točki 1. odstavka 129. člena. Po navedeni določbi ni mogoče ponovno odločati o isti upravni stvari, kadar je bilo o njej že odločeno in je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Gre torej za primere materialno pravnomočnih odločb, ki vežejo tako stranko kot tudi organ. V obravnavanem primeru pa organ tožeči stranki ni naložil nobene obveznosti, temveč je le s sklepom postopek ustavil. Navedeni sklep je procesne narave, saj je bil z njim le formalno zaključen postopek, ki je bil uveden po uradni dolžnosti. Prav tako gre pri tem sklepu le za formalno pravnomočnost, ki ni ovira za uvedbo novega postopka po uradni dolžnosti, saj za takšne primere ni mogoče uporabiti določb 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ko govori o zavrženju zahteve na podlagi formalno pravnomočne odločbe. Navedena pravna ureditev se namreč nanaša na upravne postopke, ki tečejo na zahtevo stranke, ne pa tudi na postopke, začete po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov zato po presoji sodišča tožeča stranka neutemeljeno ugovarja procesno kršitev, da je o zadevi že bilo pravnomočno odločeno.

Prav tako so po presoji sodišča neutemeljeni tožbeni ugovori, da dejansko stanje glede predhodne prijave cen ni pravilno in popolno ugotovljeno. Med strankama sicer ni sporno, da je tožnica prijavo cen distribucije pitne vode, ki jo zaračunava od 1.7.2001 dalje, podala 31.5.2001, ki pa ni bila popolna in jo je tožnica na podlagi poziva tožene stranke dopolnila s prijavo cen z dne 2.7.2001. Iz podatkov upravnega spisa pa je razvidno, da tudi ta vloga oziroma prijava cen ni bila popolna, saj jo je tožena stranka s pozivom z dne 22.8.2001 ponovno pozvala, da prijavo dopolni z manjkajočimi podatki. Tožeča stranka tako neutemeljeno ugovarja, da ni bila seznanjenja o tem, da tudi vloga z dne 2.7.2001 ni popolna, zaradi česar prijave ni dopolnila. Glede na to, da ministrstvo o predhodni prijavi cen komunalnih storitev niti po ZKC niti po Uredbi ne izda upravne odločbe, po mnenju sodišča v konkretnem primeru tožničine nepopolne vloge o prijavi cen tudi ni bila dolžna zavreči s sklepom, kot trdi tožnica, temveč je ravnala pravilno, ko jo je pozvala na dopolnitev vloge.

Tožeča stranka zatrjuje, da je cene kanalščin in cene čiščenja odpadnih in padavinskih voda prijavila z dopisom "Obvestilo o izračunu prodajnih cen za odvajanje in čiščenje odpadnih in padavinskih voda na območju občine B ? Ur.list RS, št. 55/99" z dne 5.8.1999, vendar pa je tožena stranka ugotovila, da navedene vloge s prijavo cen ni prejela. Čeprav je bila tožnica že pred izdajo prvostopne odločbe s strani inšpekcijskega organa pozvana, da predloži dokaz o tem, da je bila prijava cen z dne 5.8.1999 poslana na ministrstvo (poziv, št. 350-7/2004-3-11203 z dne 9.3.2004), v prvostopni odločbi pa je bilo ugotovljeno, da tožena stranka prijave cen z dne 5.8.1999 ni prejela, je tožeča stranka šele v tožbi navedla, da je dopis s prijavo cen poslala z navadno pošto (torej ne priporočeno), ki je bil odposlan dne 16.9.1999, kar dokazuje s priloženo fotokopijo "Dopisi direktorja" (priloga A6), predlaga pa tudi zaslišanje prič. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da je navajanje teh dejstev in predložitev omenjenih dokazov tožbena novota, ki jih v upravnem sporu ni dovoljeno navajati oziroma predlagati, saj jih je imela tožeča stranka možnost navajati v upravnem postopku. K temu je bila celo izrecno pozvana. Sicer pa se dejstvo, da je stranka odposlala določeno poštno pošiljko, praviloma dokazuje s potrdilom pošte o oddani poštni pošiljki. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožeča stranka cen komunalnih storitev distribucije pitne vode, kanalščin in čiščenja odpadnih in padavinskih voda pred njihovo uporabo ni prijavila na pristojno ministrstvo, kot to določa 8. točka 9. člena ZKC in 3. člen Uredbe, zato je sporen inšpekcijski ukrep, da to predhodno prijavo cen izvrši, utemeljen.

V skladu z navedenim sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je bilo potrebno tožbo kot neutemeljeno zavrniti v skladu z določbo 1. odstavka 59. člena Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).