Jedro

Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, in sicer, da že samo dejstvo, da je po postavitvi ograje oziroma zaradi tega prišlo do sodnega postopka zaradi motenja posesti, kaže na to, da je med toženko in A. A. obstajal spor glede ograje na spornem zemljišču; da zaradi tega pravna prednica tožnice ni mogla biti v dobri veri glede zatrjevanega dejstva, da je bila izključna lastnica tega dela nepremičnine in da zato priposestvovanje nepremičnine v korist tožnice pred njenim nakupom v letu 2000 ni moglo pričeti teči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica tistega dela parcele št. 1 k. o. X / ID znak 000 v izmeri ..., ki v naravi predstavlja zemljišče ob zgradbi, ki je last tožnice, in katerega zemljišče meji železna ograja, ki loči zemljišče na severni in zahodni del, katero zemljišče je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med sodnim postopkom izdelal izvedenec geodetske stroke) označeno z rezervirano parcelo št. ... k. o. X (1. točka izreka sodbe). Tožnici je sodišče naložilo, da povrne pravdne stroške tožencu v znesku 1.138,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica s pritožbo izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo, da tožnica najkasneje od leta 2002 dalje ni bila dobroverna, zato nepremičnine ni mogla priposestvovati. Navaja primere iz sodne prakse, v katerih je sodišče zavzelo stališče, da opravičljiva zmota priposestvovalca, ki je pogoj za njegovo dobrovernost, ni nujno oprta na usklajeno zemljiškoknjižno stanje, temveč lahko izhaja tudi iz drugih okoliščin, zato zgolj dejstvo, da je bila tožnica seznanjena z vsebino zemljiškoknjižnega stanja, da je zemljišče v solastnini, ne predstavlja zadostnega razloga, da bi bilo tožnici mogoče očitati nedobrovernost. Tudi, če iz zemljiškoknjižnega stanja izhaja drugačen delež tožnice, to ne izključuje njene dobre vere, da je ob prodaji kupila zaključeno celoto, ki je bila od dela nepremičnine toženke ločena z železno ograjo. Po mnenju pritožnice se je sodišče prve stopnje postavilo na napačno stališče, da zunajknjižno priposestvovanje nepremičnine ni mogoče. Že iz kupoprodajne pogodbe izhaja, da je bil del nepremičnine, ki ga je od pravne prednice A. A. kupila tožnica, fizično ločen od dela nepremičnine, ki ga je uporabljala toženka. A. A. je tožnici pokazala, kaj je predmet pogodbe, pri čemer je šlo za celotni severni del nepremičnine. V pravdi zaradi motenja posesti je bilo ugotovljeno, da je bila postavitev ograje plod dogovora pravdnih strank o fizični razdelitvi vrta in se pri tem sklicuje na sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 572/91 z dne 11. 2. 1992, zato ne drži ugotovitev sodišča, da nepremičnina ni bila razdeljena. Pravna prednica tožnice in toženka sta ves čas uporabljali vsaka svoj del nepremičnine in z njim tudi razpolagali, od nakupa dalje pa je na spornem delu nepremičnine tožnica mirno in nemoteno izvajala posest in nepremičnino uporabljala kot svojo, toženka pa vse do vložitve tožbe na ugotovitev lastninske pravice iz naslova priposestvovanja temu ni nasprotovala. Tudi, če je na spornem delu nepremičnine obstajala soposest pravdnih strank, je samo tožnica sporno zemljišče uporabljala kot lastniška posestnica, zato možnost priposestvovanja iz tega razloga, ni izključena. Pritožba še navaja, da se je glede izvrševanja posesti oziroma postavitve ograje, ki naj bi delila zemljišči na dva dela, sodišče nekritično oprlo zgolj na izpoved tožnice in njenega moža B. B., prezrlo pa izpovedbe vseh ostalih prič, kljub temu, da jih je v obrazložitvi sodbe povzelo. Tožnica uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker so v sodbi razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi navaja, da se v sporih zaradi motenja posesti ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika, in se tožnica v predmetni pravdi ne more sklicevati na sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani I P 572/91, v nadaljevanju pa se glede dobrovernosti pravne prednice tožeče stranke sklicuje prav na omenjeni sklep.

3. Toženec je na pritožbo podal pravočasen odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica v pritožbi polemizira z zaključki izpodbijane sodbe, pri čemer v pretežni meri zgolj ponavlja navedbe, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji. Višje sodišče zato na tem mestu opozarja, da bo v nadaljevanju odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice zavrnilo na dveh podlagah, in sicer zaradi: 1. neobstoja sporazuma o razdelitvi solastnine med toženko in pravno prednico tožnice in 2. nedobrovernosti pravne prednice tožnice in same tožnice glede zatrjevanega dejstva, da je bila pravna prednica (in kasneje tožnica) izključna lastnica spornega dela nepremičnine.

7. Kot pojasnjuje v pritožbi tožnica in kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je med pravdnima strankama v teku nepravdni postopek zaradi razdelitve solastnine pod opr. št. N 194/2002, ki se je na predlog toženke začel v letu 2002.(1) Na zemljišču, ki je predmet razdelitve, je bila v letu 1991 postavljena ograja, ki deli zemljišče, v naslednjem letu pa je med pravno prednico tožnice in toženko tekel postopek zaradi motenja posesti, kar med pravdnima strankama prav tako ni sporno.

8. Pritožnica kot pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na spornem delu zemljišča navaja priposestvovanje. Sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ni ugodilo, saj je štelo, da pri tožnici (ter pri njeni pravni prednici) ni bila podana dobra vera ves čas priposestvovalne dobe. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, in sicer da že samo dejstvo, da je po postavitvi ograje oziroma zaradi tega prišlo do sodnega postopka zaradi motenja posesti, kaže na to, da je med toženko in A. A. obstajal spor glede ograje na spornem zemljišču; da zaradi tega pravna prednica tožnice ni mogla biti v dobri veri glede zatrjevanega dejstva, da je bila izključna lastnica tega dela nepremičnine in da zato priposestvovanje nepremičnine v korist tožnice pred njenim nakupom v letu 2000(2) ni moglo pričeti teči. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, materialnopravno podlago za odločitev v predmetnem postopku predstavljajo določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003. SPZ v zvezi s priposestvovanjem v prvem odstavku 269. člena določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakonika, upoštevajo določila SPZ. Glede na to, da SPZ določa desetletno priposestvovalno dobo za priposestvovanje nepremičnin, v katero se všteva tudi čas, ko so posestni predniki sedanjega dobrovernega lastniškega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni lastniški posestniki, bi se v priposestvovalno dobo tožnice morala všteti tudi doba, ko je sporno nepremičnino oziroma njen del imela v posesti njena pravna prednica. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da A. A. in bila v dobri veri od začetka postopka zaradi motenja posesti v letu 1992. Ne samo, da je prav slednja sprožila predmetno motenjsko pravdo, temveč se tudi ni strinjala z odločitvijo v tej pravdi in je zoper sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani I P 572/91 z dne 11. 2. 1992, s katerim je sodišče njeno tožbo zavrglo (tožbo nasprotne stranke C. C. – toženke in B. B. pa je v delu zavrglo, v delu pa zavrnilo), vložila pritožbo, o kateri je Višje sodišče v Ljubljani odločilo dne 11. 11. 1992. Navedeno kaže na to, da se pravna prednica ni strinjala z obstoječim posestnim stanjem, na podlagi česar je mogoče zaključiti (kot je to pravilno storilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa na tem mestu takšen sklep zgolj dodatno utemeljuje), da od leta 1992 dalje, ko se je začela motenjska pravda, ni bila in ni mogla biti v dobri veri, da je izključna lastnica spornega dela nepremičnine. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se ne sklicuje na ugotovitve motenjske pravde, na katere se, kot pravilno opozarja prvostopenjsko sodišče, v petitornem postopku, v katerem se odloča o lastninski pravici, ne more sklicevati, temveč zgolj na dejstvo, da je bila pravda zaradi motenja posesti s strani pravne prednice tožnice sprožena, kar je že samo po sebi zadosten dokaz za to, da sta bili A. A. in toženka v sporu glede izvrševanja posesti nepremičnine in se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da sta ves čas uporabljali in razpolagali izključno vsaka s svojim delom nepremičnine. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo tudi na pritožbeno grajo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi se v nasprotju z razlogi, ki jih je prvotno podalo, v nadaljevanju sklicevalo prav na sklep iz motenjske pravde, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da se na omenjeni sklep (utemeljeno) sklicuje le v okviru zgoraj obrazloženega.

9. Ker priposestvovalna doba v korist tožnice, preden je sama postala solastnica sporne nepremičnine, glede na obrazloženo, ni pričela teči oziroma pravna prednica vsaj od motenjske pravde dalje ni bila (več) v dobri veri, je moralo pritožbeno sodišče odgovoriti še na navedbe pritožnice, v katerih zatrjuje lastno dobroverno lastniško posest nepremičnine od nakupa dalje. Pritožbeno sodišče v celoti sledi sodišču prve stopnje glede presoje dobre vere tožnice. Tudi, če bi tožnici uspelo dokazati, da je imela od kupoprodajne pogodbe z dne 6. 4. 2000 na ograjenem delu nepremičnine izključno posest (kar pa v postopku ni bilo dokazano, pritožba pa ne vzbudi dvomov v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča), bi moral biti za priposestvovanje izpolnjen še dodaten pogoj njene dobroverne lastniške posesti. Glede na dejstvo, da je iz kupoprodajne pogodbe z dne 6. 4. 2000 razvidno, da je A. A. na tožnico prenesla svoj solastniški delež na nepremičnini, in sicer 7/20 (in ne večjega); da je bila tožnica seznanjena z zemljiškoknjižnim stanjem oziroma zemljiškoknjižnim izpiskom, kar izhaja iz njene lastne izpovedbe; da sta bili pravdni stranki vseskozi v sporu glede izvrševanja posesti na sporni nepremičnini, na kar nedvomno kaže ravno s strani toženke vložen predlog za razdelitev solastnine v letu 2002, pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnici dokaz dobre vere v trajanju desetih let ni uspel. Dobroverno lastniško posest bi lahko tožnici priznali le za obdobje od nakupa do vložitve predloga za razdelitev solastnine, torej v obdobju dveh let, kar pa ni dovolj za priposestvovanje nepremičnine. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožnica najkasneje od leta 2002 dalje, po začetku postopka za razdelitev solastnine, ni mogla biti v dobri veri, da je izključna lastnica dela nepremičnine, katerega priposestvovanje želi dokazati v tem postopku. Ker potek desetletne priposestvovalne dobe, ob dodatnem pogoju dobre vere tožnice, ni podan, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice pravilno zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako tudi toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker tožena stranka s svojimi navedbami ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve.

Op. št. (1): Nepravdni postopek je do odločitve v tej pravdi prekinjen.

Op. št. (2): Kupoprodajna pogodba med pravno prednico tožnice in tožnico je bila sklenjena 6. 4. 2000.