Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da bi moral organizator tekme na rob smučišča, kjer je padel tožnik, namestiti zaščitna sredstva.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da bi moral organizator tekme na rob smučišča, kjer je padel tožnik, namestiti zaščitna sredstva.

Obrazložitev

1. Tožena stranka vlaga predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel 20. 1. 2012, ko je padel na sindikalnem tekmovanju v veleslalomu na progi A. na smučišču na B., zaradi odločitve o višini zahtevka in stroških postopka pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne pritrjuje stališču, da je njen zavarovanec kot organizator amaterske tekme v veleslalomu opustil dolžno skrbnost, ker na robu dela smučišča ni namestil mreže ali ograje. Po drugem odstavku 15. člena Zakona o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju ZVSmuč) mora organizator športne prireditve zagotoviti, da v času prireditve na smučarske proge ali del smučišča, na katerih poteka tekmovanje, nimajo dostopa druge osebe, razen tekmovalcev in služb organizatorja športne prireditve ter upravljalca smučišča. Zagotoviti mora dodatne obvestilne in opozorilne znake, znake za prepoved in znake za obveznost in zaščitna sredstva, če so potrebna. V konkretnem primeru posebna zaščitna sredstva na delu proge, kjer je prišlo do zdrsa, niso bila potrebna in za tako odločitev ne daje podlage noben od izvedenih dokazov. Spornega dela proge ni mogoče uvrstiti med „neprilagojena mesta“ v smislu ZVSmuč, saj na tem mestu ni kopnin, previsov, prepadov, globeli, vrtač... Gre za običajno, široko, ne pretirano strmo progo in ob njenem robu ni nevarnih mest. Smučanje je običajna športna aktivnost, ki se je je tožnik udeležil prostovoljno in s tem nase prevzel riziko morebitnih poškodb. Smučanje je po naravi povezano z določenimi nevarnostmi in tveganjem padcev, zdrsov in s tem povezanih poškodb. Izvedenec ni potrdil, da bi morala biti na tem mestu proga posebej zavarovana z mrežo ali ograjo in tega tudi ne narekujejo določila ZVSmuč, saj ob progi ni nevarnih mest. Proga je speljana tako, da je nekaj metrov od smučišča gozd. Povsem naravno je, da zemljišče izven proge oziroma njenega roba ni v isti ravnini kot proga, da ima drugačen naklon in da so na njem drevje in skale. Tožnik je izkušen smučar, ki je dolžan storiti vse za lastno varnost. Res je tožnik tekmoval, a je šlo za amatersko prijateljsko tekmovanje, kjer rezultati niso bili najpomembnejši. Očitno je precenil svoje sposobnosti, peljal prehitro, padel in se zaradi zdrsa izven proge telesno poškodoval. Od organizatorja ni mogoče pričakovati, da bo celotna proga pripravljena kot „bob steza“, torej z obeh strani zavarovana z varovalno mrežo ali ograjo. Nerealno je pričakovanje, da bo preprečen vsakršen zdrs izven proge, saj bi bilo to mogoče doseči le tako, da bi bile smučarske proge zaščitene z mrežo od začetka do cilja na obeh straneh. Sodišče je torej napačno uporabilo materialno pravo. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 246/2007, II Ips 267/2005 in II Ips 143/2006. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanja, ali je odločitev sodišča druge stopnje, da je zavarovanec toženke v celoti odgovoren za nastalo škodo tožniku, materialno pravno pravilna.

2. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) so podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo glede (od predlaganega le bolj vsebinsko opredeljenega) vprašanja, oblikovanega v izreku tega sklepa.