Jedro

Če je sodišče 1. stopnje upravičeno podvomilo v obtožbo, ne da bi istočasno ugotovilo resničnost ali verjetni razlog v resničnost žaljive obdolžitve, takšne oprostilne sodbe ni mogoče izpodbiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba zasebnih tožilcev A. K. in A. G. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebna tožilca A. K. in A. G. sta dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka vsak po 50.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi oproščen obtožbe zaradi kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po I. odstavku 171. člena Kazenskega zakonika na škodo obeh zasebnih tožilcev. Zato so jima bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka vključno z obdolženčevimi in stroški za zagovornico ter plačilo povprečnine po 50.000,00 SIT vsakemu.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila oba zasebna tožilca po pooblaščenki s skupno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala sta njeno spremembo ter izdajo obsodilne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni našlo v ugotovljenem dejanskem stanju nič napačnega. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so jih enotno potrdile stranke v postopku na prvi stopnji, kamor spada tudi dokazani spor med zasebno tožilko in pričo M. J. (obdolženec pa je z obema posloval!), ni mogoče slediti zasebnima tožilcema, da si je obdolženec to, kar je navedel v notarskem zapisu na njun račun, enostavno izmislil in ju s tem prizadel v časti in dobremu imenu. Kakor sta izpovedala oba carinska uslužbenca, je zasebni tožilec lahko prišel do faktur na delovnem mestu, pa čeprav nepooblaščeno. Z blagajniškimi listinami, ki jih je predložila zasebna tožilka, je dokazano poslovanje med njenim podjetjem in podjetjem iz R., katerega predstavnik je bil obdolženec. Z istim podjetjem je poslovalo tudi podjetje priče M. J.. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zagovoru ni mogoče odreči verodostojnosti. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje je tako izražen dvom za storitev očitanih kaznivih dejanj, zaradi česar je izpodbijana oprostilna sodba pravilna.

Iz teh razlogov sodišče druge stopnje pritožbi ni ugodilo.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo morata oba zasebna tožilca plačati tako imenovano pritožbeno povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Zneska sta odmerjena z upoštevanjem zapletenosti zadeve in trajanje pritožbenega postopka.