Jedro

Ker tožnica v svojem oglaševanju navaja to, kar je resnično, in hkrati ne navaja, da so njeni izdelki boljši v primerjavi s končnimi izdelki, se glede na vsebino nepoštene poslovne prakse, reklamni material tožnice ne more šteti kot tak, ki bi pri povprečnem potrošniku odločilno prispeval k odločitvi, da se bo zaradi oglaševanega sporočila odločil za nakup; to pa posledično pomeni, da se njen reklamni material za povprečnega potrošnika ne more šteti kot zavajajoč.

Obrazložitev

Tožbi se ugodi, odločba Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, št. 0610-3376/2009-6-25001 z dne 22. 5. 2009 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je Tržni inšpektorat Republike Slovenije, na podlagi 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (Uradni list RS, št. 53/07, v nadaljevanju : ZVPNPP) tožnici prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse, v okviru katere s trditvijo: „Odkrijte razliko“ primerjalno oglašuje svoje izdelke, tako da jih primerja s konkurenčnimi, pri čemer svoj izdelek izpostavlja kot boljšega, ne da bi za to imela kakršnekoli dokaze o resničnosti oglaševalskih navedb, s čemer zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika in s tem povzroča ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je bil v predmetni trgovini dne 8. 4. 2009 in 7. 5. 2009 opravljen inšpekcijski pregled v zvezi z oglaševanjem blaga z oglaševalsko trditvijo „Odkrijte razliko“, pri katerem gre za primerjalno oglaševanje izdelkov na tožničinih prodajnih mestih, na oglasnih letakih in na njeni spletni strani, z različno časovno veljavnostjo letakov in sicer od 9. 2. 2009 do 25. 4. 2009. Pri inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da tožnica primerjalno oglašuje prodajo sedmih svojih izdelkov z uporabo oglaševalske trditve „odkrijte razliko“ tako, da jih primerja z istovrstnimi konkurenčnimi izdelki, pri čemer svoj izdelek izpostavlja kot boljšega. Ugotovljeno je bilo tudi, da niti v oglasnih letakih, niti na prodajnih mestih tožnice, ni obrazloženo, kaj pravzaprav pomeni oglaševalska trditev: “Odkrijte razliko“. Tožnica je v dopisu z dne 16. 4. 2009 sicer pojasnila, da je namen slogana „Odkrijte razliko“ pripraviti kupce do tega, da bi sami preizkusili izdelke in odkrili razlike med kakovostmi, ki se pojavljajo na trgu, jih kritično primerjali in ocenili ter si ob tem ustvarili lastno mnenje, vendar pa je bila tožnica na podlagi 14. člena ZVPNPP dolžna upravnemu organu predložiti dokaze, ki bi izkazovali resničnost njenih oglaševalskih navedb, da so njeni izdelki boljši od konkurenčnih. Listinska dokumentacija, ki jo je tožnica predložila, pa niti na enem mestu na verodostojen način ne dokazuje resničnosti njenih citiranih oglaševalskih navedb. Sam organoleptičen preizkus, opravljen s strani zaposlenih pri tožnici, ni in ne more biti dokaz o resničnosti oglaševalskih navedb, v katerih tožnica zatrjuje, da so njeni izdelki boljši od primerjanih izdelkov. Glede na to, da je tožnica s svojim oglaševanjem primerjala svoje izdelke s konkurenčnimi in pri tem svoje izdelke izpostavljala kot boljše, ne da bi za to imela dokaze o resničnosti oglaševalskih navedb, povprečne potrošnike zavaja ali bi jih utegnila zavajati o lastnostih oglaševanih izdelkov v primerjavi z istovrstnimi izdelki drugih proizvajalcev in s tem povzroča ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Iz predloženih dokazil tožnice namreč ni razvidno, da bi bili njeni, v oglasih izpostavljeni izdelki, boljši od istovrstnih izdelkov drugih prodajalcev, kaj šele, da bi bili boljši od istovrstnih izdelkov vseh ostalih proizvajalcev. Prvostopenjski organ se sklicuje na določbe 12. b in 12. c Zakona o varstvu potrošnikov in na določbe 5., 12. in 14. člena ZVPNPP, na katere je oprl svojo odločitev.

Ministrstvo za gospodarstvo je s svojo odločbo št. 0211-63/2009-4-DU z dne 14. 9. 2009 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija prvostopenjski upravni akt iz vseh izpodbojnih razlogov. Navaja, da ji je bilo s strani tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega organa, očitano, da ni uspela dokazati resničnosti navedb svoje oglaševalske trditve „Odkrijte razliko“ ter v povezavi s tem tudi ne oglaševalskih trditev o tem, da so njeni izdelki boljši v primerjavi z drugimi, čeprav je že v okviru inšpekcijskega nadzora, kot tudi pred pritožbenim organom, utemeljevala, da ne gre za nedovoljeno primerjalno oglaševanje. V dokaz navedenemu je predložila certifikate in poročila o preverjanju kakovosti in deklaracije oglaševanih izdelkov. Izpostavlja, da v oglaševanju ni z ničemer trdila, da so njeni izdelki, ki jih oglašuje, boljši od drugih primerljivih ali istovrstnih izdelkov, niti ni na to z ničemer nakazovala. V zvezi s tem tožena stranka ne pojasnjuje, v čem naj bi tožeča stranka oglaševane izdelke izpostavljala kot boljše v primerjavi s konkurenčnimi in predvsem ne, v čem naj v zvezi z oglaševalskimi trditvami ne bi predložila dokazov. Tožeča stranka v svojem oglaševanju ni trdila ničesar drugega kot to, kar je navedeno v oceni kakovosti posameznih izdelkov in kar je navedeno v sami deklaraciji za vsak posamezen izdelek. Tožena stranka glede opredeljene kakovosti od tožeče stranke zahteva probatio diabolica, to je dokazovanje, s katerim bi morala dokazati nemogoče. Ne more se namreč od tožeče stranke zahtevati, da dokaže kot resnično, da so njeni izdelki boljši od večine ostalih istovrstnih konkurenčnih izdelkov, saj tega tožeča stranka niti ne trdi. Samo po sebi se razume, da obstaja določena razlika v kvaliteti med izdelki ter takšne trditve, konkretno, da gre za izdelke najvišje oziroma višje kakovosti v primerjavi z drugimi konkurenčnimi izdelki, ni potrebno posebej dokazovati. Popolnoma arbitrarne so trditve tožene stranke glede zatrjevanja visoke oziroma najvišje kakovosti. Kakovost posameznih izdelkov se izkazuje samo z deklaracijami in certifikati. Tožena stranka je ugotovila, da so oglaševalske trditve glede kakovosti posameznih izdelkov tožeče stranke resnične. Če pa so njene oglaševalske trditve resnične, se postavlja vprašanje, v čem gre torej za uporabo nepoštene poslovne prakse. Tožena stranka ni opredelila, v čem naj bi šlo za nedovoljeno primerjalno oglaševanje in s tem za uporabo nepoštene poslovne prakse. Potrošniki bodo namreč, skladno z oglaševanjem in deklaracijami izdelkov, kupili ravno izdelek takšne kakovosti, kot je bilo oglaševano. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter s sodbo samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis, brez posebnega odgovora na tožbo.

K 1. točki izreka : Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za ukrep tržnega inšpektorja po 2. odstavku 12. člena ZVPNPP, po katerem pristojni organ tržne inšpekcije podjetju z odločbo prepove uporabo nepoštene poslovne prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja.

Po določbi 2. odstavka 4. člena ZVPNPP je poslovna praksa nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov. Po 4. odstavku navedenega zakonskega določila so nepoštene zlasti tiste poslovne prakse, ki so zavajajoče ali agresivne. Po 1. odstavku 5. člena ZVPNPP se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Za zavajajočo se šteje tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev, ki je sicer ne bi sprejel v primeroma navedenih 7-ih točkah navedenega člena. Po 1. odstavku 6. člena ZVPNPP se poslovna praksa šteje za zavajajočo tudi, če podjetje v določenem primeru, ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstev komuniciranja izpusti bistvene informacije, ki jih glede na dejanske okoliščine povprečen potrošnik potrebuje za sprejem odločitve o poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je tožnica na oglasnih letakih oglaševala vsebino „Odkrijte razliko“ z veljavnostjo ponudbe od 9. 2. do 25. 4. 2009. V zvezi s temi letaki je bil v tožničini prodajalni dne 8. 4. in 7. 5. 2009 opravljen inšpekcijski pregled, ki mu je prisostvoval tudi predstavnik tožnice, o pregledu je bil sestavljen tudi inšpekcijski zapisnik. Glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ki izhaja iz inšpekcijskega zapisnika ter priloženih listin v spisu, je prvostopenjski organ po presoji sodišča, oglaševanje tožnice na zgoraj navedeni način, nepravilno opredelil kot zavajajoče. Sodišče v opisanem načinu oglaševanja ni našlo napačnih informacij, niti ni ugotovilo, da bi bile izpuščene bistvene informacije. Iz vsebine letakov po oceni sodišča ni mogoče razbrati takih navedb, ki bi povprečnemu potrošniku onemogočale možnosti preverjanja zanj pomembnih dejstev pred sklenitvijo pravnega posla in s tem povezanega njegovega ekonomskega obnašanja. Za oglaševane navedbe v okviru predmetnega oglaševanja je tožnica predložila ustrezne dokaze, s katerimi je dokazala resničnost vsebine v svojem reklamnem materialu, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, kot to zatrjuje tožnica v tožbi, da je v svojem oglaševanju glede kakovosti posameznih izdelkov zatrjevala samo to, kar je bilo navedeno v deklaracijah. Po mnenju sodišča iz vsebine tožničinega oglaševanja ni mogoče razbrati, da bi tožnica v spornem oglaševanju navajala, da so njeni izdelki boljši. Sodišče v zvezi s tem pritrjuje tožbenim navedbam, da je tožnica v svojem oglaševanju izpostavljala le določene lastnosti svojih oglaševanih izdelkov. Po mnenju sodišča iz vsebine tožničinega oglaševanja tudi ni mogoče razbrati, da bi tožnica svoje izdelke primerjala s konkurenčnimi, saj tožnica niti na slikah, niti v besedilu oglaševanih izdelkov, ne omenja nobenega konkurenta oziroma njegove identitete.

Ker torej tožnica v svojem oglaševanju po mnenju sodišča navaja to, kar je resnično, in hkrati ne navaja, da so njeni izdelki boljši v primerjavi s konkurenčnimi izdelki, se v obravnavanem spornem primeru, glede na zgoraj navedeno vsebino nepoštene poslovne prakse, reklamni material tožnice ne more šteti kot tak, ki bi pri povprečnem potrošniku odločilno prispeval k odločitvi, da se bo zaradi oglaševanega sporočila odločil za nakup; to pa posledično pomeni, da se njen reklamni material za povprečnega potrošnika ne more šteti kot zavajajoč.

Tako po oceni sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, zmotno pa je bil uporabljen tudi materialni predpis, zaradi česar je sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ s skrbno in natančno presojo vseh potrebnih zakonskih elementov zavzeti stališče, ali gre v danem primeru pri tožnici za zavajajoče oglaševanje ali ne, in s tem v zvezi ponovno odločiti. Ker je tožnica predlagala tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka : Ker je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu s določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec.