Jedro

V nasprotju z načeli morale bi bilo šteti, da oseba ne dosega minimalnega dohodka zato, ker stanovanja, katerega formalnopravno je sicer lastnica, čeprav naj bi ga dejansko kupila starša, v njem živela že 40 let in pred tem imela celo brezplačno dosmrtno služnostno pravico, ni prodala tretji osebi, temveč staršem, od katerih zaradi njune visoke starosti in nizkih prejemkov, kupnine ni nikoli prejela. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je tožnica s tem, ko je nepremičnino neodplačno odsvojila svojima staršema, sama vplivala na to, da je izgubila sredstva, s katerimi bi si lahko zagotovila preživetje, zaradi česar do denarne socialne pomoči ni upravičena, ne more biti sprejemljivo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani odločbi o zavrnitvi pravice do denarne socialne pomoči odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, v katerem bo potrebno upoštevati razloge, zaradi katerih je sploh prišlo do sklenitve navidezne kupoprodajne pogodbe med tožnico in njenima staršema ter dejstvo, da starša tožnici kupnine nista plačala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: Odločbi št. ... z dne 29. 9. 2015 in št. ... z dne 18. 8. 2015 se odpravita in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo v izreku te sodbe citiranih odločb o zavrnitvi pravice do denarne socialne pomoči, plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica smiselno iz vseh pritožbenih razlogov.

Priznava in žal ji je, da je naredila veliko življenjsko napako, za katero je sama odgovorna. Zaradi strahu in bojazni, da bi stanovanje šlo v stečajno maso, ga je staršem navidezno prodala. Ti zanj niso plačali kupnine. Starša v tem stanovanju živita že več kot 40 let, kupila sta ga na obroke, pogodba pa je bila sklenjena na njeno ime. Starša se pri visoki starosti obremenjujeta, kaj sta storila, namesto da bi živela v miru. V tem stanovanju je živela do 19. leta starosti, se nato poročila in šla v službeno stanovanje moža. Služnostno brezplačno pravico je s staršema sklenila veliko let kasneje, ko sta z možem ostala brez redne zaposlitve in zaradi lastništva ni mogla pridobiti denarne socialne pomoči. Tudi mož se počuti krivega in mu je žal, da je moral zaradi dolga v osebni stečaj, zdaj drago plačuje s svojim zdravjem v tujini. Ni več mlad in opravlja gradbena dela v tujini po cele dneve, da bi pošteno odplačal dolg. Nista kriva, da sta šli podjetji, v katerih sta bila zaposlena 23. let v stečaj, da sta ostala brez redne zaposlitve in brez minimalnega dohodka. Nikoli nista zavračala, se izogibala, niti opuščala aktivnosti, katere bi lahko privedle do zaposlitve. Napisala sta veliko prošenj, na katere niti odgovora nista dobila. Služb ni. Socialne nista nikoli izkoriščala, saj je vsaj eden od njiju dobil zaposlitev. Najdalj sta dobivala socialno podporo 3 mesece. Nazadnje je delala v zavetišču za brezdomce preko javnih del, se vključila v prostovoljno društvo A. in še vedno ob nedeljah in praznikih obiskovala brezdomce in ostarele. Postala je invalid III. kategorije in zaradi zdravstvenih težav prekinila s prostovoljstvom. Pred par dnevi je bila na razgovoru za 4 urno delo čiščenja bloka, vendar jo niso sprejeli, ker je bil prvi pogoj lastništvo avta.

Sprašuje se, ali bi morala stanovanje prodati. Ali bi kljub dosmrtni služnostni pravici brezplačnega bivanja, starša pri visoki starosti morala nagnati iz stanovanja in ga prodati drugemu, da bi imela denar za dostojno preživetje. Trenutno ne rabi socialne pomoči, saj mož dela v tujini sezonsko pri slovenskem delodajalcu, plača je slovenska, dela za golo preživetje, položnice in preživlja še njo. Zdravje se mu krha, sama dobiva 201,00 EUR denarnega nadomestila od ZPIZ-a za 30 let delovne dobe.

Sodišču se zahvaljuje, ker verjame njeni odkritosrčnosti. Ve da preko zakonov ne more. Upa, da si bo vzelo čas in prebralo pritožbo do konca, čeprav ne verjame, da bo s pisanjem kaj dosegla. Zakon je zakon, ker pa je dobila priložnost, da se pritoži, je izpostavila svoje občutke in stisko.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v okoliščinah konkretnega primera zaradi nepravilne uporabe materialnega prava zmotno presojeno, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. Tožbeni zahtevek na priznanje vtoževanih pravic, čeprav iz drugačnih razlogov kot v predsodnem postopku, je preuranjeno zavrnjen.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

5. Sodišče prve stopnje sicer povzema odločilne razloge zavrnilnih upravnih odločb, po katerih naj bi tožnica pred vložitvijo vloge dne 13. 8. 2015 prejela 51.150,00 EUR kupnine za stanovanje, da je lastni dohodek družine v znesku 17.127,99 EUR presegal višino minimalnega dohodka 433,31 EUR mesečno, ki predstavlja mejo za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči in drugih pravic iz javnih sredstev.

Vendar na podlagi izvedenih dokazov, in sicer bančnih izpiskov tožnice ter njenih staršev ugotavlja, da tožnica kupnine v višini 51.150,00 EUR ni prejela, in da je šlo pri prodaji stanovanja za navidezni pravni posel. Torej za neodplačno odsvojitev nepremičnine. Zaključuje, da je tožnica z neodplačno odsvojitvijo nepremičnine, ki je bila v njeni lastni, (čeprav naj bi jo kupila starša in v njej živela 40 let), sama vplivala na to, da je izgubila sredstva, s katerimi bi si lahko zagotovila preživetje. Šteje, da je na strani tožnice obstajal krivdni razlog, zaradi katerega se ji denarna socialna pomoč pravilno ni dodelila, ne pravica do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje niti kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

6. Materialno pravna utemeljitev izpodbijane sodbe ni sprejemljiva. Je rezultat razlage in uporabe materialnega prava, ki je v nasprotju z namenom in razlogi, zaradi katerih se denarna socialna pomoč dodeljuje. V okoliščinah konkretnem primera je celo v nasprotju z načeli morale ter varovanjem osebnega dostojanstva, ki ima kot temeljna vrednota normativni izraz v številnih določbah Ustave Republike Slovenije (ustava). Med drugim tudi v pravici do socialne varnosti, konkretizirani v 50. členu ustave.

7. Pravna podlaga za rešitev predmetne zadeve je podana v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih(2) (ZSVarPre). Po splošni določbi 4. člena ZSVarPre je namen denarne socialne pomoči v tem, da se upravičencu zagotovijo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Sicer je glede na 6. člen cit. zakona načeloma vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi z zakonom ima le tisti, ki si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali iz zavarovanja, z dohodki iz premoženja in drugih virov oz. nadomestil. Do denarne socialne pomoči so po ZSVarPre tako upravičene osebe, ki si zase in svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle ali ne morejo vplivati. ZSVarPre nadalje podrobno ureja način ugotavljanja materialnega položaja, tako da določa osebe, ki se pri tem upoštevajo, upoštevne vrste dohodkov in premoženja, merila za določitev višine minimalnega dohodka na posameznega družinskega člana in med drugim tudi razloge za nedodelitev ali neupravičenost do denarne socialne pomoči, med katere spadajo t.i. izključitveni (27. člen) in krivdni razlogi (28. člen).

Tako je v 1. odst. 28. člena ZSVarPre sicer dejansko določeno, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oz. je lahko vplivala, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oz. lahko privedejo do zaposlitve oz. do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. Med krivdne razloge je v 11. točki 2. odst. 28. člena ZSVarPre uvrščena izguba sredstev za preživljanje oz. kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne iz razlogov, na katere je sama vplivala. Vendar pa ta razlog glede na okoliščine konkretnega primera, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne more biti izkazan.

8. V nasprotju z načeli morale bi bilo šteti, da oseba ne dosega minimalnega dohodka zato, ker stanovanja, katerega formalnopravno je sicer lastnik/ca, čeprav naj bi ga dejansko kupila starša, v njem živela že 40 let in pred tem imela celo brezplačno dosmrtno služnostno pravico, ni prodala tretji osebi, temveč staršem, od katerih zaradi njune visoke starosti in nizkih prejemkov, kupnine ni nikoli prejela. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je tožnica s tem, ko je nepremičnino neodplačno odsvojila svojima staršema, sama vplivala na to, da je izgubila sredstva, s katerimi bi si lahko zagotovila preživetje, ne more biti sprejemljivo. Takšna razlaga in uporaba pravne norme bi lahko povzročila le, da bi starša pri visoki starosti ostala brez strehe nad glavo in s tem sama postala socialno ogrožena. Bilo bi celo v nasprotju s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(3) (ZZZDR-UPB1), po katerem so polnoletni otroci po svojih zmožnostih dolžni preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje, ne pa jih spravljati v socialno stisko in ogroženost. Tako ni mogoče pritrditi zaključku sodišča, da je v obravnavani zadevi izpolnjen zakonski dejanski stan iz 11. točke 2. odst. 28. člena ZSVarPre, niti posledični presoji, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

Odločitev pritožbenega sodišča

9. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbi tožnice ugoditi, izpodbijano sodbo na temelju 358. člena v zvezi s 1. odst. 351. člena ZPP spremeniti, ob uporabi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(4) (ZDSS-1) zavrnilni upravni odločbi odpraviti ter zadevo vrniti v ponovno upravno odločanje.

V ponovljenem upravnem postopku bo potrebno tožničino zahtevo reševati v skladu z materialnopravnim izhodiščem in stališčem iz te sodne odločbe. Potrebno bo namreč upoštevati razloge, zaradi katerih je sploh prišlo do sklenitve navidezne kupoprodajne pogodbe med tožnico in njenima staršema ter dejstvo, da starša tožnici kupnine nista plačala. Sicer je sodišče prve stopnje slednje dejstvo ugotavljalo na predlog zakonitega zastopnika tožene stranke (list. št. 7), kar pravzaprav implicitno kaže na njegov dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v predsodnem postopku. V kolikor starša tožnici dogovorjene kupnine v pravno relevantnem obdobju nista nakazala, seveda ni bilo mogoče ugotoviti lastnega dohodka družine v višini 17.127,99 EUR, kaj šele, da bi ta presegal višino minimalnega dohodka 433,31 EUR mesečno.

Z javnimi pooblastili pooblaščeni center za socialno delo, ki ima ne samo pravico temveč tudi dolžnost reševanja socialnih stisk v primerih ogroženosti preživetja in lahko dejansko stanje ugotavlja tudi z drugimi sredstvi, ne le s podatki iz javnih evidenc, bo v ponovljenem postopku ob morebitnem dvomu v že ugotovljena dejstva, lahko izvedel tudi druge dokaze, če bi bili odločilnega pomena za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Šele po eventualni dopolnitvi postopka v nakazani smeri, ter razjasnitvi vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera, bo lahko o tožničini zahtevi izdana pravilna odločitev. Torej zakonito odločeno o utemeljenosti ali neutemeljenosti zahteve, vložene 13. 8. 2015 za priznanje pravice do denarne socialne pomoči in drugih pravic iz javnih sredstev.

(1) Ur. l. RS št. 73/2007 in 45/2008 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 61/2010 s poznejšimi spremembami.

(3) Ur. l. RS št. 69/2004 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 2/2004.