Jedro

V primeru dejanja, ki ima tako znake prekrška, kot tudi kaznivega dejanja, prekrškovni organ poda zgolj kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in ne tudi obdolžilnega predloga zaradi prekrška.

Če je tak obdolžilni predlog vseeno vložen, ga sodišče ne more zavreči na podlagi 12. člena Zakona o prekrških, temveč mora ob ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka o prekršku, tega izvesti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadevo vrne okrajnemu sodišču v novo odločitev.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom PR-1323/2006 z dne 12.6.2006 zavrglo obdolžilni predlog Policijske postaje Slovenj Gradec, vložen zoper D.G., A.G., E.A. in R.K., zaradi suma storitve prekrška po 1. točki prvega odstavka 10. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (v nadaljevanju ZJRM), ker je ugotovilo, da ni pogojev za uvedbo postopka o prekršku, saj se le-ta v skladu z 12. členom ZP-1 ne vodi, če je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, vse dokler postopek o kaznivem dejanju ni končan. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo Policijske postaje Slovenj Gradec s sklepom PRp 1012/2006 z dne 24.1.2007 zavrnilo in potrdilo sklep okrajnega sodišča. 2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec. Meni, da je zmotno stališče višjega sodišča, da pomeni sprememba prvega odstavka 12. člena ZP-1, ki jo je prinesla novela ZP-1C, spremembo materialne določbe zakona v korist storilca. Za uporabo določbe o milejšem zakonu ni podlage, zato je sodišče s svojo razlago posredno kršilo določbo drugega odstavka 2. člena v zvezi s 4. točko 156. člena ZP-1. V konkretnem primeru kazenski postopek zgolj z vložitvijo ovadbe še ni bil začet, prekrškovni pa je najkasneje z vložitvijo obdolžilnega predloga že začel teči. Določba, da se postopek o prekršku ne vodi, dokler postopek v zvezi s kaznivim dejanjem ni končan, velja, če se je ta že začel, kar pomeni, da je uvedena preiskava ali vročen obtožni akt obdolžencu, kar pa se v obravnavanem primeru ob začetku prekrškovnega postopka (še) ni zgodilo. Če se kazenski postopek ob uvedbi prekrškovnega še ni začel, je slednjega treba prekiniti, ne pa obdolžilni predlog zavreči. Prvi odstavek 106. člena ZP-1, ki je bil uporabljen kot podlaga za odločitev, ne predvideva zavrženja obdolžilnega predloga zaradi okoliščin iz prvega odstavka 12. člena ZP-1, zato sta sodišči z izpodbijanim sklepom kršili določbo prvega odstavka 106. člena v zvezi s prvim odstavkom 12. člena ZP-1, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1, ker je ta kršitev imela za posledico nezakonito izdajo sklepa o zavrženju obdolžilnega predloga. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in spremeni izpodbijana sklepa tako, da postopek o prekršku prekine do pravnomočnosti odločitve o kazenskem postopku ali pa oba sklepa razveljavi in vrne zadevo okrajnemu sodišču v novo odločitev, pri čemer naj to najprej preveri tek kazenskega postopka v tej prekrškovni zadevi.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila vročena storilcema A.G. in E.A., ki se o njej nista izjavila; storilcema R.K. in D.G. pa je bila poslana, vendar pošiljke nista dvignila.

B.

4. Policijska postaja Slovenj Gradec je v obdolžilnem predlogu, ki ga je vložila na Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu zoper D.G., A.G., E.A. in R.K. zaradi prekrška po 1. točki prvega odstavka 10. člena ZJRM navedla, da je v isti zadevi na Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu zoper imenovane podala tudi kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilništva.

5. Primere, ko se določba o prekršku prekriva z znaki kaznivega dejanja ureja določba 12. člena ZP-1. Ta določba ne spada med materialnoprave določbe, kot to zmotno navaja pritožbeno sodišče, temveč med procesne določbe, za katero ne velja uporaba milejšega zakona, urejena v drugem odstavku 2. člena ZP-1. Za uporabo procesnega prava je ključen trenutek opravljanja posameznega procesnega dejanja in ne čas storitve prekrška. Okrajno sodišče je izpodbijani sklep izdalo 12.6.2006, torej po 29.5.2006, ko je stopila v veljavo novela ZP-1C. Novelirana določba prvega odstavka 12. člena določa, da se zoper storilca, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, ne vodi postopek za prekršek in se mu tudi ne izrekajo sankcije za prekrške. Enako velja, če kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejana, ki ima tudi vse znake prekrška, zaradi poravnave ni bil uveden ali če je bil storilec pravnomočno oproščen storitve kaznivega dejanja, ki ima vse znake prekrška. Postopek o prekršku se ne vodi, če je podan sum storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, vse dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem končan. Če kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, zaradi odloženega pregona ni bil uveden ali če zoper storilca med postopkom o prekršku začne teči kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, se postopek o prekršku prekine do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku.

6. Kot pravilno izpostavlja vrhovni državni tožilec, je smisel takšne ureditve v tem, da ni dopustno, da bi se oba postopka, torej prekrškovni in kazenski, vodila hkrati. Takšna razlaga izhaja tudi iz ZP-1, ki govori o prekinitvi postopka o prekršku le v primerih, ko kazenski postopek zaradi odloženega pregona ni bil uveden ali če zoper storilca med postopkom o prekršku začne teči kazenski postopek. Glede na navedeno postopka o prekršku ni mogoče prekiniti že ob obstoju suma storitve kaznivega dejanja, saj veže določba 12. člena prekinitev postopka izrecno na začetek kazenskega postopka oziroma na primere, ko kazenski postopek ni bil uveden zaradi odloženega pregona. Ob ugotovljenem je po mnenju Vrhovnega sodišča določbo, da se postopek o prekršku ne vodi, če je podan sum storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi vse znake prekrška, vse dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem končan, razumeti kot navodilo prekrškovnemu organu, kako naj postopa, kadar ima obravnavano dejanje tako znake prekrška, kot tudi kaznivega dejanja. V takšnem primeru prekrškovni organ poda zgolj kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in ne tudi obdolžilnega predloga zaradi prekrška, ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja. Kolikor prekrškovni organ ne upošteva takšnega navodila, določba 12. člena ZP-1 ne daje podlage sodišču za zavrženje vloženega obdolžilnega predloga, temveč mora na njegovi podlagi, ob ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka, izvesti postopek o prekršku. Kolikor se bo tekom postopka o prekršku začel kazenski postopek, pa bo skladno z 12. členom ZP-1, sodišče postopek o prekršku prekinilo.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa okrajnega sodišča je razvidno, da je sodišče pri odločanju pravilno uporabilo zakon, ki je veljal v času odločanja, torej po noveli ZP-1C, saj je prejšnji zakon v prvem odstavku 12. člena ZP-1 urejal le situacijo, ko je bil storilec v kazenskem postopku že pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška. Sodišče pa je izdalo izpodbijani sklep ob ugotovitvi, da je podan sum storitve kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška. Tudi višje sodišče je ob odločanju o pritožbi uporabilo takrat veljavni zakon, le da je do njegove uporabe prišlo z napačnimi zaključki glede pravne narave določbe 12. člena ZP-1. 8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da zaradi vložene kazenske ovadbe na Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu, zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja nasilništva po 299. členu KZ, ni pogojev za uvedbo postopka o prekršku in je na podlagi prvega odstavka 12. člena ZP-1 obdolžilni predlog zavrglo. Glede na stališče, navedeno v prejšnji točki, je pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče kršilo določbo 12. člena, ki ne daje podlage za takšno odločitev. Kot pravilno nadalje opozarja vrhovni državni tožilec, zavrženja obdolžilnega predloga zaradi okoliščin iz prvega odstavka 12. člena ZP-1 ne omogoča niti določba prvega odstavka 106. člena ZP-1, ki določa takšno postopanje sodišča le za primere, ko poda obdolžilni predlog nepristojni predlagatelj in kadar predlagatelj nepopolnega ali nerazumljivega obdolžilnega predloga na zahtevo sodišča ne dopolni oziroma popravi, vendar pa se izpodbijana odločba glede zavrženja obdolžilnega predloga ne sklicuje na 106. člen ZP-1. Ne gre pa pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, kolikor zatrjuje, da bi moralo sodišče postopek o prekršku prekiniti, saj bi takšno odločitev lahko sprejelo šele, če bi bila kazenski postopek in postopek o prekršku že začeta, kar pa iz spisa ne izhaja.

9. Vrhovno sodišče je ob ugotovljeni kršitvi prvega odstavka 12. člena ZP-1 ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo izpodbijana sklepa ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kolikor bo sodišče tekom postopka o prekršku s strani policije oziroma tožilstva obveščeno o začetku kazenskega postopka, pa bodo skladno z določbo prvega odstavka 12. člena izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka o prekršku.