Jedro

Vodenje pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, v katerem se je odločalo o plačilu odškodnine, ki izvira iz škodnega dogodka, ki je bil obravnavan tudi v okviru kazenskega postopka, v razmerju do postopka zavarovanja, ki se vodi pred istim sodiščem in katerega predmet je zavarovanje terjatve iz naslova stroškov, ki so bili oškodovancu priznani v kazenskem postopku, ne pomeni sodelovanja razpravljajočega sodnika v isti zadevi pred nižjim sodiščem.

Glede na to, da je bila poravnava sklenjena v pravdnem postopku, v katerem se je odločalo o plačilu odškodnine (kot izhaja iz navedbe predmeta spora v predloženi prvi strani sodne poravnave, je bila terjana odškodnina v znesku 3.000,00 EUR), in glede na to, da je bil že pred sklenitvijo poravnave v kazenskem postopku izdan sklep, s katerim je bilo dolžniku naloženo plačilo stroškov v višini 6.123,32 EUR, torej znesek, ki je bistveno presegal znesek vtoževane odškodnine, še bolj pa znesek s sodno poravnavo dogovorjenega plačila (1.800,00 EUR), pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi, če bi stranki želeli, da se poravnava razteza tudi na obveznost, ki ni predmet tožbenega zahtevka in ki je bila dolžniku v plačilo naložena s sklepom kazenskega sodišča, to v poravnavi izrecno navedli. Ob odsotnosti takšne navedbe tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča zgolj na podlagi pavšalne navedbe, da so s sklenitvijo poravnave med strankama rešena vsa sporna razmerja iz škodnega dogodka z dne 26. 7. 2014, ni mogoče zaključiti, da je bila v posledici sklenitve sodne poravnave obveznost dolžnika, ki izvira iz predhodno izdanega sklepa K 50781/2016, kakorkoli spremenjena in da je zaradi izpolnitve obveznosti, dogovorjene s sodno poravnavo, prenehala terjatev, ki izvira iz sklepa K 50781/2016 z dne 27. 5. 2020 kot izvršilnega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I izreka zavrnilo ugovor dolžnika z dne 23. 12. 2021 in odločilo, da sklep o zavarovanju Okrajnega sodišča v Ljutomeru opr. št. Z 31/2021-4 z dne 13. 12. 2021 v celoti ostane v veljavi. Pod točko II izreka pa je dolžniku naložilo, da mora upniku v roku 8 dni povrniti nadaljnje izvršilne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tak sklep je po pooblaščencu pravočasno pritožbo vložil dolžnik. Menil je, da o ugovoru ne bi smel odločati sodnik Gorazd Tivadar, saj je kot sodnik sodeloval tudi v postopku P 17/2020, v katerem sta stranki sklenili sodno poravnavo, na katero se je v ugovoru skliceval dolžnik. Grajal je stališče sodišča prve stopnje, da dolžnik k ugovoru v zvezi z zatrjevanjem, da terjatev upnika do njega iz naslova sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 27. 5. 2020 ne obstaja več, ni predložil nobenega dokaza, saj je kot dokaz predložil izdatek sodne poravnave, ki potrjuje dolžnikove navedbe, da sta upnik in dolžnik že 7. 7. 2021 s to poravnavo rešila vse odprto med njima iz kazenskega postopka I K 50781/2016. V drugem odstavku te sodne poravnave je namreč ta kazenski postopek izrecno zapisan, v četrtem odstavku poravnave pa je zapisano, da so med strankama te sodne poravnave razrešena vsa sporna razmerja iz škodnega dogodka z dne 26. 7. 2014 in da nimata eden do drugega iz tega dogodka več nobenega zahtevka. Ob sklenitvi sodne poravnave med strankama ni bilo sporno, da sta se tako pravdni postopek kot kazenski postopek nanašala le na dogodek z dne 26. 7. 2014. Dejstvo, da je bil sklep, na katerega se upnik sklicuje v postopku zavarovanja, izdan 27. 5. 2020 in je pred dnem sklenitve poravnave že obstajal, zgolj potrjuje trditev dolžnika, da je bilo tudi to zajeto v sodno poravnavo in drugačna razlaga, ki jo zastopata upnik in sodišče, ni razumljiva in ni utemeljena. Dolžnik je tudi vztrajal pri ugovoru neobstoja izvršilnega naslova za terjatev 98,66 EUR, zaradi česar je bilo po njegovem mnenju zavarovanje te terjatve neutemeljeno dovoljeno. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi, upnikov predlog za zavarovanje pa zavrne kot neutemeljen in mu v plačilo naloži dolžnikove stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

3. Upnik je v odgovoru na pritožbo tej obrazloženo nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in zahteval povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izvršilnega naslova (sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I K 50781/2016 z dne 27. 5. 2020, s katerim so bili upniku kot oškodovancu priznani in dolžniku kot obtožencu v plačilo naloženi potrebni izdatki upnikovega pooblaščenca v višini 6.123,32 EUR) s sklepom o zavarovanju z dne 13. 12. 2021 dovolilo zavarovanje z zastavno pravico na več dolžnikovih nepremičninah, in sicer za terjatve glavnice v znesku 6.123,32 EUR ter odmerjenih stroškov predloga za zavarovanje v znesku 98,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8-dnevnega roka za plačilo. Glede zavarovanja zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od 1. 10. 2021 do 6. 12. 2021 v znesku 88,58 EUR pa je predlog za zavarovanje zavrnilo. Zoper sklep je dolžnik vložil pravočasen ugovor. Bistvo ugovornih navedb se je nanašalo na zatrjevanje, da sta upnik in dolžnik 7. 7. 2021 pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru v postopku P 17/2020 (tj. v postopku, katerega predmet je bilo plačilo odškodnine za škodo, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 26. 7. 2014, v zvezi s katerim je tekel tudi kazenski postopek I K 50781/2016) sklenila sodno poravnavo, s katero sta uredila vse do tedaj odprte medsebojne zadeve, vezane na dogodek z dne 26. 7. 2014, in sicer tako, da je bil dolžnik upniku dolžan plačati skupno 1.800,00 EUR, in na ugovor neobstoja izvršilnega naslova za terjatev 98,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugovor z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da o ugovoru zoper sklep o zavarovanju ne bi smel odločati sodnik, ki je vodil postopek P 17/2020. Vodenje pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, v katerem se je odločalo o plačilu odškodnine, ki izvira iz škodnega dogodka, ki je bil obravnavan tudi v okviru kazenskega postopka, v razmerju do postopka zavarovanja, ki se vodi pred istim sodiščem in katerega predmet je zavarovanje terjatve iz naslova stroškov, ki so bili oškodovancu priznani v kazenskem postopku, namreč ne pomeni sodelovanja razpravljajočega sodnika v isti zadevi pred nižjim sodiščem. Le sodelovanje sodnika v isti zadevi, v kateri sodnik odloča v postopku pred višjim sodiščem, v postopku pred nižjim sodiščem predstavlja izločitveni razlog, ki že sam po sebi pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zatrjevana možnost pristranskosti sodnika in zatrjevana kršitev videza nepristranskosti1 bi lahko eventualno predstavljali izločitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki pa bi ga dolžnik moral uveljavljati takoj, ko se je seznanil z dejstvi, ki naj bi predstavljala izločitveni razlog, torej s tem, da v zadevi zavarovanja odloča sodnik, ki je sodeloval tudi v pravdnem postopku, v katerem sta stranki sklenili poravnavo. Dolžnik se je s tem dejstvom seznanil ob prejemu sklepa o zavarovanju in bi torej zahtevo za izločitev sodnika moral podati najpozneje ob vložitvi ugovora. Kot izhaja iz podatkov spisa, takšne zahteve ni podal, prav tako pa iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi bil pred izdajo izpodbijanega sklepa morebiti na kakršnikoli drugi podlagi že izdan sklep predsednika sodišča o izločitvi sodnika, in bi torej sodnik s sprejetjem izpodbijanega sklepa storil bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da dolžnik ni izkazal, da je upnikova terjatev, ki izvira iz izvršilnega naslova, v posledici sodne poravnave z dne 7. 7. 2021 prenehala. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnik ugovoru ni predložil celotne sodne poravnave, temveč le njeno prvo stran, iz katere pa vsebina sklenjene poravnave ni razvidna. Kljub temu, da je v pritožbi navedel, da celotno poravnavo prilaga k pritožbi, je dolžnik tudi k pritožbi priložil le prvo stran poravnave. Z dejansko vsebino sodne poravnave se tako sodišče ni moglo seznaniti z vpogledom v sodno poravnavo, ampak je lahko o njej zaključilo le na podlagi nespornih navedb strank (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik je v ugovoru glede vsebine poravnave trdil, da naj bi se stranki s sodno poravnavo dogovorili, da je dolžnik iz škodnega dogodka z dne 26. 7. 2014 upniku dolžan plačati 1.800,00 EUR v 8 dneh po podpisu poravnave (kar je dolžnik plačal), prav tako pa naj bi se stranki dogovorili, da so s sodno poravnavo razrešena vsa sporna razmerja iz škodnega dogodka med upnikom in dolžnikom z dne 26. 7. 2o14. Upnik pa je v odgovoru na ugovor trdil, da sta se stranki v sodni poravnavi z dne 7. 7. 2021 dogovorili za višino odškodnine (ki je bila predmet postopka v tej zadevi), za rok plačila, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka in da so iz tega postopka razrešena vsa sporna razmerja iz škodnega dogodka.

8. Upoštevaje takšne navedbe strank je torej mogoče kot nesporno ugotoviti, da sta se stranki v postopku, ki je tekel zaradi plačila odškodnine, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 26. 7. 2014, dogovorili za plačilo 1.800,00 EUR v roku 8 dni, in da so s to sodno poravnavo razrešena vsa sporna razmerja iz tega škodnega dogodka. Med strankama pa je sporno, ali se zadnja navedba nanaša tudi na vprašanja, o katerih je sodišče že pred sklenitvijo sodne poravnave odločilo v kazenskem postopku, ali je z dogovorom o plačilu zneska 1.800,00 EUR zajet tudi dogovor o plačilu stroškov, ki so bili dolžniku v plačilo že naloženi s (takrat še nepravnomočnim) sklepom, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov, in ali je torej sklenjena sodna poravnava nadomestila ta sklep kot izvršilni naslov.

9. Glede na to, da je bila poravnava sklenjena v pravdnem postopku, v katerem se je odločalo o plačilu odškodnine (kot izhaja iz navedbe predmeta spora v predloženi prvi strani sodne poravnave, je bila terjana odškodnina v znesku 3.000,00 EUR), in glede na to, da je bil že pred sklenitvijo poravnave v kazenskem postopku izdan sklep, s katerim je bilo dolžniku naloženo plačilo stroškov v višini 6.123,32 EUR, torej znesek, ki je bistveno presegal znesek vtoževane odškodnine, še bolj pa znesek s sodno poravnavo dogovorjenega plačila (1.800,00 EUR), pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi, če bi stranki želeli, da se poravnava razteza tudi na obveznost, ki ni predmet tožbenega zahtevka in ki je bila dolžniku v plačilo naložena s sklepom kazenskega sodišča, to v poravnavi izrecno navedli. Ob odsotnosti takšne navedbe (ki je tudi dolžnik v ugovoru ni izrecno zatrjeval) tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča zgolj na podlagi pavšalne navedbe, da so s sklenitvijo poravnave med strankama rešena vsa sporna razmerja iz škodnega dogodka z dne 26. 7. 2014, ni mogoče zaključiti, da je bila v posledici sklenitve sodne poravnave obveznost dolžnika, ki izvira iz predhodno izdanega sklepa K 50781/2016, kakorkoli spremenjena in da je zaradi izpolnitve obveznosti, dogovorjene s sodno poravnavo, prenehala terjatev, ki izvira iz sklepa K 50781/2016 z dne 27. 5. 2020 kot izvršilnega naslova. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da je šele v pritožbi podan dokazni predlog za zaslišanje dolžnika, s katerim bi dolžnik sicer lahko dokazoval morebitni drugačen namen strank ob sklenitvi sodne poravnave, prepozen (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) in ga pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi zato ne sme upoštevati.

10. Po obrazloženem se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje na podlagi citiranega sklepa kazenskega sodišča kot izvršilnega naslova ob pravilni uporabi 243. člena ZIZ utemeljeno dovolilo zavarovanje upnikove terjatve v znesku 6.123,32 EUR z zastavno pravico na dolžnikovih nepremičninah in ugovor dolžnika v zvezi s tem utemeljeno zavrnilo.

11. Pritožba zavrnitvi ugovora neutemeljeno nasprotuje tudi v delu, v katerem se je ta nanašal na dovolitev zavarovanja za znesek s sklepom o zavarovanju odmerjenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Drži sicer, da ob izdaji sklepa o zavarovanju, s katerim so bili hkrati odmerjeni tudi stroški zavarovanja, izvršilni naslov za te stroške še ni bil izdan (izvršilni naslov za te stroške bo predstavljal pravnomočen in izvršljiv sklep o stroških). Vendar pa stroški postopka zavarovanja s pripadajočimi obrestmi predstavljajo stransko terjatev, nastalo v zvezi z glavno terjatvijo, ki ima podlago v izvršilnem naslovu. Že na podlagi splošne odločbe 128. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se zastavna pravica (in na njo vezana pravica do poplačila zavarovane terjatve iz vrednosti zastavljenega predmeta) ne nanaša le na zavarovanje glavne terjatve, ampak se razteza tudi na obresti in stroške, vezane na zavarovano glavno terjatev. Smiselno enako, kot to velja pri izvršbi na nepremičnine, ko se pri dovolitvi izvršbe na podlagi izvršilnega naslova izvršba ne dovoli le za izterjavo terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, ampak tudi za terjatve stroškov izvršilnega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, na te terjatve pa se razteza tudi zastavna pravica, ki jo upnik pridobi v posledici zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, namreč na podlagi določbe 239. člena ZIZ velja tudi za dovolitev zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini na podlagi 243. člena ZIZ.

12. Dolžnik odločitve o stroških, sprejete pod točko II izpodbijanega sklepa, ni obrazloženo grajal, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo le uradni preizkus, ki pa kršitev ni pokazal. 13. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel in ni mogoče šteti, da bi mu upnik njegove pritožbene stroške neutemeljeno povzročil, mora svoje pritožbene stroške kriti sam (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Prav tako mora tudi upnik sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta glede na vsebino pritožbe in vsebino odgovora na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi, zaradi česar ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Ki pa po oceni pritožbenega sodišča zgolj zaradi tega, ker je isti sodnik sodeloval tako v pravdnem postopku, v katerem sta stranki sklenili poravnavo, kot v postopku zavarovanja, v katerem je dolžnikov ugovor zoper sklep o zavarovanju zavrnil, nista podani.