Jedro

Čeprav gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, to ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, saj mu je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni - tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko oziroma je bil na razpolago delodajalcu).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati znesek 3.021,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2013 do plačila (I. točka izreka sodbe) ter mu povrniti stroške postopka v višini 891,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, ker je sodišče tožniku priznalo odškodnino za 23 dni neizkoriščenih dni tedenskega počitka, saj je bilo v navedenem obdobju, upoštevajoč posebni misijski dopust, ki ga je izrabil tožnik od 26. 2. 2013 do 19. 3. 2013, le 22 polnih tednov. Skupno je tožnik upravičen le do 22 in ne 23 dni tedenskega počitka.

Tožena stranka izpostavlja, da ni jasna narava terjatve in da je bila v zvezi s tem vprašanjem dopuščena revizija v zadevah opr. št. VIII DoR 31/2017, VIII DoR 59/2017 in drugih. Če gre za odškodnino, sodba glede tega ni obrazložena. Potrebno je ugotoviti vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tožniku prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka, svoje odločitve glede obstoja predpostavk o odškodninski odgovornosti pa obrazložilo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPOP. Tožnik ni navedel trditvene podlage v zvezi z elementi odškodninske odgovornosti – protipravnosti, krivde, vzročne zveze in škode. Po Uredbi o plači in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami tožniku za čas dela v tujini pripada zgolj fiksno določena plača z dodatki, torej plača za 174 ur ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa. Tožnik je upravičen le do dodatkov, povračil in nadomestil, ki so določena v uredbi in do fiksno določene plače. Premoženje se mu glede na zatrjevano škodo – neizkoriščenega tedenskega počitka – ni v ničemer zmanjšalo in se ob zagotovitvi tedenskega počitka ne bi povečalo.

Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti je potrebno upoštevati institute kot so 140. in 171. člen OZ. Če tožnik zatrjuje, da mu tedenski počitek ni bil zagotovljen, bi to lahko preprečil, če bi opozoril poveljnika na kršitev predpisov in na to, da mu s tem nastaja škoda. Če tega ni storil, je pristal v škodne posledice in soprispeval k nastanku škode. Sodna praksa je (v sporih v zvezi z denarnimi zahtevki pripadnikov vojske) bivanje oziroma prisotnost v vojašnici v domovini izločila iz pojma opravljanja dela, čeprav so pripadniki morali upoštevati omejitve glede prostih izhodov, sodelovati pri aktivnosti po urniku iz SOP in opravljati določena dela, vezana na bivanje v vojašnici (Pdp 1671/2014, 1066/2015 in druge).

Tožena stranka nasprotuje tudi prisojenim zakonskim zamudnim obrestim. Tožnik je zahteval zamudne obresti od dneva vrnitve z misije, potrebno pa bi bilo upoštevati drugi odstavek 299. člena OZ ter okoliščino, da je tožnik šele 29. 3. 2016 vložil zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki, zato bi tožniku pripadale obresti šele od tega datuma dalje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih v pritožbi uveljavlja tožena stranka, zlasti v zvezi z vprašanjem pravne narave prisojene odškodnine in neugotovljenimi elementi odškodninske odgovornosti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi sodbe so jasni in nasprotij med njimi ni, kar velja tudi za razloge v zvezi z vprašanji, ki jih pritožba izrecno izpostavlja. Po vsebini pritožba ob sklicevanju na navedeno absolutno bistveno kršitev uveljavlja svoje nestrinjanje z ugotovitvami, dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka na misiji v mirovni operaciji ISAF v času od 10. 10. 2012 do 9. 4. 2013. Ugotovilo je, da je tožnik upravičen do odškodnine za 23 dni neizrabljenega tedenskega počitka, glede na to, da je bil v času od 26. 2. 2013 do 19. 3. 2013 na posebnem misijskem dopustu, preostali del navedenega obdobja, to je 23 tednov, pa je bil na misiji v tujini.

7. Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da bi bil tožnik upravičen le do 22 in ne do 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Tožnik je bil v spornem obdobju, ob upoštevanju izrabe misijskega dopusta, na misiji v tujini 160 dni, v tem času pa mu tedenski počitek ni bil omogočen. Na vsakih sedem dni bi bil upravičen do tedenskega počitka, kar pomeni, da bi mu tožena stranka morala omogočiti tedenski počitek za 22,85 dni, torej zaokroženo za 23 dni. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi povsem neutemeljene.

8. Tožena stranka v pritožbi poudarja sporno naravo obravnavane terjatve, pri čemer se med drugim sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII DoR 31/2017 z dne 23. 5. 2017 o dopuščeni reviziji, v zvezi s katerim je Vrhovno sodišče RS tudi že izdalo sodbo opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, ki jo je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločanju o pritožbi v obravnavani zadevi.

9. Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz omenjene novejše sodbe opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Pojasnilo je tudi, da gre, čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Na podlagi 2. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. - ZSSloV) je potrebno uporabiti 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU), ki smiselno enako kot 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) oziroma 184. člen prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu (oziroma javnemu uslužbencu) s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

10. Glede temelja terjatve je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno pravno podlago. V skladu z določbami prvega odstavka 156. člena ZDR (oziroma prvega odstavka 156. člena ZDR-1) ima delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Tudi po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Čeprav gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, to ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

11. Izpodbijana sodba sicer res ne vsebuje podrobnejših razlogov o elementih odškodninske obveznosti, vendar je v dejanskih ugotovitvah sodbe dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v tem delu obrazložitve ni podana. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so: protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti1. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom2. Takšne okoliščine v obravnavanem primeru niso bile ugotovljene. Protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) in nastanek škode jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, vključno z vzročno zvezo. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) ), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Povsem nesprejemljivo in brez podlage pa je sklicevanje tožene stranke na določbe 140. člena OZ (privolitev oškodovanca) ter 171. člena OZ (deljena odgovornost), zlasti če se upošteva dejanski in pravni položaj pripadnika SV na misiji v tujini.

12. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, zakaj na podlagi izvedenih dokazov zaključuje, da tožniku v spornem obdobju ni bil zagotovljen noben dan tedenskega počitka na misiji. Iz izpovedi tožnika, kot tudi iz pisne izjave A.A., tožniku nadrejene na misiji v tujini, ki je natančneje povzeta v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, izhaja, da vojaki niso imeli nobenih možnosti izrabe tedenskega počitka, ker so bili na nevarnem okolju z visoko varnostno stopnjo ogrožanja, zaradi česar je bila z ukazom opredeljena 24 urna pripravljenost za obrambo baze.

13. Prvostopenjsko sodišče je torej utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v vtoževani višini. Tožnik je namreč postavil zahtevek upoštevajoč neto plačo v višini 3.941,75 EUR tako, da je mesečno neto plačo delil s povprečnim številom dni v mesecu, to je povprečno 30 dni in na ta način izračunal odškodnino za en dan neizrabljenega tedenskega počitka. Pri takem izračunu je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vtoževana vrednost odškodnine za en dan nižja kot bi bila, če bi se upošteval pravilen način izračuna, to je odškodnina za en dan v višini urne postavke, izračunane glede na tožnikovo neto plačo za 174 ur, pomnoženo z osmimi urami. Plača pripadnika SV na misiji v tujini se namreč obračuna po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (na katero se sklicuje tudi tožena stranka v pritožbi) v neto znesku, ob upoštevanju povprečne delovne obveznosti 174 ur mesečno.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nastanka zamude s plačilom odškodnine. Izpodbijana sodba je tudi v zvezi z odločitvijo o obrestnem zahtevku ustrezno obrazložena, tako da ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi ustaljeno sodno prakso in pravilno štelo, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom ob tožnikovi vrnitvi z misije ter na tej podlagi tožniku prisodilo zamudne obresti od tega datuma dalje. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ. Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obrestnem zahtevku pravilno uporabilo določbo 165. člena OZ, po kateri odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, saj mu je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni – tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko oziroma je bil na razpolago delodajalcu).

15. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 2 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.