Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da pogodba o finančnem leasingu ni bila odpovedana, je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo po 190. členu OZ. Določba 190.člena OZ je pravna podlaga tožbenim zahtevkom, s katerimi s uveljavlja neupravičena pridobitev. Pogoji zanje so: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzorčna zveza in odsotnost pravnega temelja . Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj pravnega temelja (pogodbe ), je zmotno štelo, da sme utemeljenost tožbenega zahtevka presojati po 190. členu OZ, v zvezi s katerim pa niti ni bilo trditev tožeče stranke kot pravilno opozarja pritožba in sodišče prve stopnje niti ni moglo ugotavljati dejansko stanje v zvezi z neupravičeno pridobitvijo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo VI Pg 3168/2015 z dne 8. 4. 2016 izreklo: "1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 72552/2015 z dne 15. 6. 2015 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka. 2. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 1.002,98 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila."

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila Pogodbo o finančnem lizingu premičnine št. 00369 z dne 7. 9. 2007 (v nadaljevanju: Lizing pogodba, priloga A 2 spisa), predmet lizinga je bilo dostavno vozilo Peugeot Boxer Furgon ...,2 HDI, letnik 2007; (-) da je iz anuitetnega načrta po Lizing pogodbi razvidno, da se je tožena stranka po pogodbi zavezala plačati strošek lizinga 250,00 EUR in 60 mesečnih obrokov po 460,82 EUR; (-) da tožena stranka pogodbenih obveznosti ni izpolnjevala, zato jo je tožeča stranka pozvala k vračilu vozila in poravnavi zaostalih obveznosti; (-) da tožeča stranka na podlagi pregleda plačil terjatev z dne 12. 6. 2015 (priloga A 4 spisa) zahteva plačilo preostalih obrokov (od 44. do 60. obroka) ter obračunane zamudne obresti in stroške, vse v skupni višini 11.997,26 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi; (-) da tožena stranka nasprotuje plačilu iz razloga, ker lizing pogodba med strankama ni več v veljavi, saj jo je tožeča stranka odpovedala zaradi neplačil obrokov, kot navaja tudi sama, pri čemer je razlog za neplačilo obrokov na strani tožeče stranke, saj ji ni izdala soglasja za registracijo vozila, vendar tožena stranka ni dokazala, da bi do kršitve Lizing pogodbe prišlo iz razloga na strani tožeče stranke; (-) da je tožena stranka ugovarjala še, da tožeča stranka ne more zahtevati plačila po Lizing pogodbi, saj je to pogodbo sama odpovedala, vendar tožena stranka teh trditev ni dokazala, pa tudi tožeča stranka ni trdila, da bi Lizing pogodbo odpovedala; (-) da pa je to dejstvo nepomembno v zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke, saj sodišče na pravno podlago tožbenega zahtevka ni vezano in lahko odloči o zahtevku tudi po drugi pravni podlagi, v konkretnem primeru tudi po pravilih, ki veljajo za neupravičeno pridobitev (190. člen Obligacijskega zakonika), saj ima tožena stranka vozilo še vedno v posesti in ga ni vrnila, kljub pozivom tožeče stranke, tako da vsakem primeru obstaja dolžnost tožene stranke, da izpolni svojo obveznost plačila zneska, ki ga tožeča stranka zahteva v tej pravdi, zato je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

3. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

5. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1055/2017 z dne 12. 5. 2017 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Ljubljani prenesena na Višje sodišče v Celju.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Pritožba trdi, da je tožena stranka zatrjevala in dokazala z listino o odpovedi pogodbe o finančnem leasingu, z dne 21. 12. 2011, podpisano s strani tožeče stranke, da je tožeča stranka pogodbo odpovedala. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v 9. točki ugotovilo, da naj tožena stranka trditev o odpovedi predmetne leasing pogodbe s strani tožeče stranke ne bi dokazala, kar je popolnoma nepravilno sklepanje sodišča. Sodišče je več kot očitno spregledalo, da je tožena stranka odpoved pogodbe z dne 21. 12. 2011 predložila na prvem naroku za glavno obravnavo, tožeča stranka pa temu ni ugovarjala.

9. Pritožba meni, da se je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve zapletlo v povsem nesmiselni silogizem, češ da tožena stranka trditev o odpovedi pogodbe ni dokazala, tožeča stranka pa ni trdila, da bi leasing pogodbo odpovedala. Pravilno bi seveda bilo, da je tožena stranka dokazala odpoved pogodbenega razmerja, tožeča stranka pa ni trdila nasprotno.

10. Pritožba je v tem delu nedvomno utemeljena, saj držijo navedbe pritožnice, da je trdila, da je tožeča stranka odstopila od leasing pogodbe konec leta 2011 (navedbe tožene stranke v vlogi z dne 5. 4. 2016) in nato enako na naroku za glavno obravnavo 8. 4. 2016, na katerem je v dokaz predložila tri odpovedi pogodbe (listine B 15, B 16 in B 17), pri čemer je zadnja odpoved z dne 21. 12. 2011. 11. Sodišče prve stopnje tako zmotno zaključuje, da tožena stranka ni trdila niti dokazala, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe.

12. Pritožba ima posledično tudi prav, da je zmoten nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo to dejstvo (verjetno odpoved pogodbe) nepomembno, saj naj bi na strani tožene stranke nastalo stanje neupravičene obogatitve in da je tožbeni zahtevek utemeljen na tej podlagi 190. člena OZ.

13. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da pogodba o finančnem leasingu ni bila odpovedana, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo po 190. členu OZ1 .

14. Določba 190.člena OZ je pravna podlaga tožbenim zahtevkom, s katerimi s uveljavlja neupravičena pridobitev. Pogoji zanje so: obogatitev, prikrajšanje ( na škodo drugega), vzorčna zveza in odsotnost pravnega temelja2 .

15. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj pravnega temelja (pogodbe ), je zmotno štelo, da sme utemeljenost tožbenega zahtevka presojati po 190. členu OZ, v zvezi s katerim pa niti ni bilo trditev tožeče stranke kot pravilno opozarja pritožba in sodišče prve stopnje niti ni moglo ugotavljati dejansko stanje v zvezi z neupravičeno pridobitvijo.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP), saj pritožbeno sodišče o zadevi ne more odločiti samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo v pravici do pritožbe (25. člen Ustave RS). Odločitvi glede glavne stvari sledi odločitev glede stroškov postopka.

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

18. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančno in celovito ugotavljati dejansko stanje glede zatrjevanj pravdnih strank v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu in v okviru materialno procesnega vodstva razčistiti, kaj je temelj tožbenemu zahtevku in kako je tožeča stranka določila višino tožbenega zahtevka, pri čemer bo moralo upoštevati vse dokazne listine, ki so v spisu. Pri tem ne bo smelo prezreti določila 362. člena ZPP glede dopustnosti navajanja novih dejstev in dokazov v ponovljenem postopku. Na ugotovljeno dejansko stanje bo nato moralo pravilno uporabiti materialno pravo.

1 Določba 190. člena z naslovom Neupravičena pridobitev se glasi: "(1) Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. (2) Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. (3) Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla." 2 Primerjaj A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003 , stran 45-46.