Jedro

Vprašanje obstoja pogodbenega razmerja je pravno vprašanje, ki se lahko ugotavlja z ugotovitveno sodbo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je Kupoprodajna pogodba za prenos poslovnega deleža, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 23.3.2009 v notarskem zapisu SV 179/2009, razvezana (I. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 8.991,32 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba nasprotuje odločitvi sodišča, ki je ugotovilo, da pri tožeči stranki obstaja interes za zavarovanje pravnih interesov s postavitvijo ugotovitvenega zahtevka. Opozarja, da je pri odločanju sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse, svojega odstopa pa ni utemeljilo. Svojo odločitev naj bi obrazložilo zgolj pavšalno in mimo trditev tožeče stranke, poleg tega pa je odločalo o obstoju dejstva (tj. dejstva razveze pogodbe), ugotovitvena sodba pa lahko ugotavlja zgolj obstoj oziroma neobstoj pravice ali pravnega razmerja.

6. Višje sodišče se s pritožbenimi navedbami ne strinja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je po 181. členu ZPP dopustno terjati ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakega pravnega razmerja, če je pri tožeči stranki podana pravna korist za tako sodbo. Pravilno je tudi izhodišče, da predpostavka pravnega interesa pomeni izkaz, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja (prim. dr. Aleš Galič v Ude, Lojze et al., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV založba 2010, str. 149). Pri ugotavljanju, ali taka negotovost obstaja, je sodišče prve stopnje izhajalo tudi iz navedb tožeče stranke o spornem dopisu in njenem opozorilu, da je tako ravnanje tožene stranke nelogično (te navedbe je tožeča stranka podala v vlogi z dne 23.11.2011). Tožena stranka je namreč tožeči stranki poslala dopis, v katerem je navedla, da bo štela Kupoprodajno pogodbo za prenos poslovnega deleža za razvezano, če ji tožeča stranka v 15 dneh ne bo izdala zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo lahko vpisala njena lastninska pravica na spornih nepremičninah (A10). Ob dejstvu, da gre za pogodbo, glede katere je tožeča stranka v predmetnem postopku s podrejenim zahtevkom zahtevala razveljavitev, in je torej jasno, da ji takšna dodatna izpolnitev ni v interesu, negotovost povzroča ravnanje tožene stranke po spremembi tožbe oziroma po izmenjavi dopisov z dne 20.10.2011 in 24.10.2011, na kar se je sklicevala tudi tožeča stranka v vlogi z dne 14.3.2014, v kateri je dodatno opredelila svoj pravni interes.

7. Ker je prvostopenjsko sodišče pri odločanju izhajalo iz navedb tožeče stranke, je neutemeljena pritožbena navedba, da je odločalo mimo njene trditvene podlage. Glede na povzetek obrazložitve iz zgornjega odstavka tudi ne drži pritožbena navedba, da prvostopenjsko sodišče svoje odločitve v tem delu ni obrazložilo. Pravilno je zaključilo, da glede vprašanja razveze pogodbe obstaja negotovost in ugodilo tožbenemu zahtevku. Iz spisa pa tudi izhaja, da med pravdnima strankama obstaja vsaj še en spor – za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Pri odločanju o postavljenem zahtevku se razlog za razdrtje pogodbe niti ne ugotavlja, to bo lahko predmet dogovora oziroma morebitne tožbe, s katero bosta pravdni stranki dokončno uredili svoja razmerja glede na razdrtje pogodbe oziroma njeno razvezo. Pri tem bi razlog razveze vplival prej na ekonomski interes tožeče stranke kot pa na njen pravni interes.

8. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodišče s sodbo ugotavljalo dejstvo in ne pravice oziroma pravnega razmerja. Vprašanje obstoja pogodbenega razmerja je namreč pravno vprašanje, ki se lahko ugotavlja z ugotovitveno sodbo (dr. Aleš Galič, prav tam, str. 143). Tudi iz pravne prakse, na katero se sklicuje tožena stranka (odločba VS RS II Ips 734/2009) izhaja, da je tudi v primeru razveze pogodbe dopustna ugotovitvena tožba, če so izpolnjeni dodatni kriteriji – da je podan pravni interes za tako tožbo. Enako izhaja tudi iz odločbe VS RS III Ips 27/2006. Tudi iz komentarja dr. Aleša Galiča k ZPP (prav tam, str. 164) izhaja, da če je pogodba razdrta po samem zakonu (ali če je nična), je pravilna oblika tožbe le ugotovitvena tožba. Višje sodišče tudi ne vidi, zakaj tožena stranka meni, da naj bi sodišče prve stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse. Ravno nasprotno, sledilo je tako usklajeni sodni praksi kot teoriji, presodilo je vse pomembne elemente v zvezi s tem in pravilno zaključilo, da je tožeča stranka izkazala pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ker sodišče prve stopnje ni odstopilo od usklajene sodne prakse, tudi ni bilo nobene potrebe za boljše oziroma dodatne argumente. Tudi če sodišče prve stopnje te sodne prakse ni navedlo, pa to še ni kakšna kršitev, pri čemer je odločilo v skladu s sodno prakso.

9. Ob povedanem je jasno, da so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki v zvezi z dokaznim sklepom prvostopenjskega sodišča, ki je pravilno ugotovilo, da dejansko stanje v zvezi s potekom prodaje in v zvezi z dopisoma (A10 in A11), ki sta bila temelj odločitve glede razveze pogodbe, med strankama ni sporno. Tožena stranka v zvezi s tema dopisoma sploh ni navedla ničesar, nasprotovala je le spremembi tožbe in pravnemu interesu tožeče stranke za ugotovitveno tožbo. Tako sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo drugih predlaganih dokazov. Zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov je v tem smislu tudi zadostno in pravilno obrazložilo, saj je navedlo, da so ti nepotrebni za odločitev v predmetni zadevi. Ob tem višje sodišče še dodaja, da je imela tožena stranka na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listine in zaključilo dokazovanje, ko torej drugih dokazov ni izvedlo, možnost postaviti ugovore v smislu 286.b člena ZPP, pa tega ni storila, zato tega niti ne more storiti šele v pritožbi.

10. Višje sodišče tudi ne more mimo dejstva, da tožena stranka niti ni navedla, kateri dokaz pa bi v zvezi z razvezo pogodbe moral biti izveden, pa ni bil izveden, kar pomeni, da je njena pritožba ostala na ravni pavšalnosti in načelne razprave, brez konkretiziranja pomanjkljive izvedbe dokazov, pri čemer niti sama v zvezi s spremenjeno tožbo ni ponudila nobenega drugega dokaza kot vpogled v oba dopisa. Pri tem dokazni predlog "kot doslej" niti ni opredeljen dokazni predlog, še posebej glede na spremembo tožbe, ko se je spremenila tudi vsebina dejstev, ki jih je treba dokazati.

11. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bistvene za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP). Pri tem poudarja, da temu, da je do razdrtja pogodbe tudi prišlo, tožena stranka sploh ne nasprotuje, zato je višje sodišče le še preverilo, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo – 104. in 105. člen Obligacijskega zakonika. Ugotovilo je, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Pri tem glede na pritožbene navedbe še poudarja, da je razvezo pogodbe sicer res povzročila tožeča stranka z neizpolnitvijo svoje pogodbene obveznosti, kar pa ne pomeni, da zgolj zato ne bi smela zahtevati ugotovitve razveze tega pravnega razmerja.

12. Izpodbijana sodba je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da ni prišlo niti do kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka.

13. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeča stranka je namreč v pravdi uspela. Do spremembe tožbe je prišlo zaradi ravnanja tožene stranke, ki je odstopila od pogodbe, temu, da je do razveze pogodbe prišlo z njeno izjavo in neizpolnitvijo tožeče stranke, ki je izpolnitev tudi odklonila, pa tožena stranka niti ni nasprotovala. Pravilna pa je tudi navedba sodišča prve stopnje, da bi spremenjeni tožbeni zahtevek lahko tudi pripoznala po tem, ko je bil postavljen, pa tega ni storila. Zato je na podlagi 154. člena ZPP dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama, saj s pritožbo ni uspela. Svoje stroške bo morala nositi tudi tožeča stranka, ker njeni stroški niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP.