Jedro

Iz obrazložitve sklepa o odreditvi pripora mora biti razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju utemeljenega suma.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Ks 52141/2011 z dne 28. 10. 2011, po nestrinjanju preiskovalnega sodnika s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora, zoper obdolženo M. B. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in poskus dveh kaznivih dejanj izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženkinega zagovornika s sklepom I Kp 52141/2011 z dne 31. 10. 2011 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Obdolženkin zagovornik zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, zlasti pa iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlaga spremembo izpodbijanih sklepov in odpravo pripora, podrejeno pa nadomestitev pripora s hišnim priporom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da zahteva ne uveljavlja relevantnih kršitev zakona in se bolj osredotoča na dejanske okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj in pripornih razlogov. Sklep o odreditvi pripora je konkretiziran, opisi kaznivih dejanj so jasni in popolni, sklep pa tudi navaja dokaze za opisana kazniva dejanja. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca argument nekaznovanosti, zaradi daljšega trajanja kriminalnih aktivnosti oziroma storitve več kaznivih dejanj, ne more biti relevanten.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku. Obdolženka se o njem ni izjavila, zagovornik pa je v podani izjavi vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da izpodbijani sklep o odreditvi pripora vsebuje le nekonkretizirane in splošne trditve o ravnanju obdolženke, iz katerih ne izhaja utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj, iz sklepa pa tudi ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče napravilo sklep o obstoju utemeljenega suma.

6. Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih. Sodna praksa je že izoblikovala stališče, da morajo biti v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora določno navedeni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju utemeljenega suma (npr. sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 45612/2010 z dne 22. 7. 2010). Na zagovornikove očitke, da sklep o odreditvi pripora temelji na splošnih in dokazno nepodprtih trditvah, je v celoti in popolno odgovorilo že pritožbeno sodišče in jih kot neutemeljene zavrnilo. Ugotovitev o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 sta sodišči oprli predvsem na rezultate prikritega delovanja policije (poročila o tajnem opazovanju, prepisi posnetih pogovorov in SMS sporočil) in ugotovili, da je obdolženka v točno določenem času in na natančno določenem kraju skupaj s partnerjem Z. G., odvisnikom z območja Dolenjske 11-krat prodala heroin in kokain, v kriminalno dejavnost pa je vključila tudi mladoletno hčer D. B. Pri vsakem od enajstih izvršitvenih dejanj je navedeno, od koga je drogo prejela oziroma komu jo je prodala, vse te konkretizirane očitke pa sta sodišči podkrepili z dokumentacijo, ki konkretno kaže na komunikacijo, ki je nato povezana z izvajanjem ukrepa tajnega opazovanja. Ugotovljeno je bilo tudi, da so bili sostorilci pri izvajanju kriminalne dejavnosti zelo previdni, saj so drogo prodajali samo njim znanim osebam, menjavali so telefone in za vrsto in količino droge uporabljali točno določeno izrazoslovje. Iz prepisa prisluhov je res mogoče razbrati, da obdolženka in drugi sostorilci izrecno ne govorijo o drogi, ampak uporabljajo splošno izrazoslovje, vendar je sklep o odreditvi pripora potrebno razlagati kot celoto in v obravnavanem primeru upoštevati dejstvo, da so sostorilci v medsebojni komunikaciji uporabljali šifrirane izraze. Zagovornikovi očitki, da gre za presplošne izraze, na podlagi katerih obdolženki ni mogoče očitati utemeljenega suma storitve kateregakoli kaznivega dejanja, so iztrgani iz konteksta celotnega sklepa o odreditvi pripora, če pa se obrazložitev sklepa obravnava kot celoto, ni podanega nobenega dvoma, da se je izrazoslovje v vseh primerih, ki jih je izpostavil zagovornik, nanašalo prav na prepovedano drogo.

7. V zvezi očitanim poskusom kaznivega dejanja izsiljevanja na škodo D. F. gre pritrditi navedbam zahteve, da je očitek „kaj vse bosta z njim naredila“ splošen, vendar se po ustaljeni sodni praksi v tej fazi postopka za opis kaznivega dejanja ne zahteva, da je vsebinsko in slogovno dovršen tako, kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 27378/2010 z dne 11. 5. 2010). Zagovornik je očitno spregledal, da se obdolženki očita tudi poskus kaznivega dejanja izsiljevanja na škodo D. F., kjer opis kaznivega dejanja vsebuje povsem konkretne očitke („da mu bodo cigani jebali sestro in njega v rit, da ga je škoda, ker bo invalid, da mu bodo na živo jajca rezali in da bo jutri mrtev), ki jih je sodišče podkrepilo z navedbo dokazov.

8. Na vsebinsko enake pritožbene navedbe o neobstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki jih zagovornik ponavlja v zahtevi, je odgovorilo že pritožbeno sodišče in jih štelo za neutemeljene. Zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je senat oprl tako na okoliščine, ki se nanašajo na očitana dejanja (četrti odstavek na osmi strani sklepa), kot tudi na okoliščine osebne (subjektivne) narave (drugi odstavek na deveti strani sklepa). Glede na to, da se obdolženki očita kar 11 prodaj heroina in kokaina, ki spadata med najnevarnejši drogi za zdravje in življenje ljudi, poleg tega pa še dve kaznivi dejanji poskusa izsiljevanja na škodo odjemalcev prepovedane droge, obdolženka pa je brez poklica, zaposlitve in premoženja in razen socialne pomoči ne prejema nobenih drugih prihodkov, Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišč, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženka, če bo ostala na prostosti, s takšnim kaznivimi dejanji nadaljevala. Sodišči sta tudi razumno presodili, da ob okoliščinah, ki nedvoumno potrjujejo ponovitveno nevarnost, obdolženkina nekaznovanosti, ki jo v zahtevi ponovno izpostavlja zagovornik, ne more biti relevantna. Po presoji Vrhovnega sodišča zagovornik z navedbami, da se je obdolženka na kraju kaznivega dejanja znašla zgolj po naključju, kot ožji družinski član oseb, ki naj bi izvajale kazniva dejanja, in je bila njena vloga samo spremljevalna, ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora. Obdolženki se očita, da se je z dvanajstimi osebami združila v hudodelsko združbo za izvršitev kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po 186. členu KZ-1. Njena vloga v tej združbi je bila, da je na območju Dolenjske, skupaj s partnerjem Z. G. in mladoletno hčerko D. B., prepovedano drogo prodajala svojim odjemalcem. Kaznivo dejanje izsiljevanja na škodo dveh odjemalcev prepovedane droge pa je bilo izvršeno v sostorilstvu z Z. G., v zvezi s katerim je že višje sodišče pojasnilo, da je namen preiskave in celotnega dokaznega postopka v tem, da se natančneje raziščejo vloge in udeležba vsakega od obdolžencev. Zagovornik z navedbami, da je bila obdolženkina vloga samo spremljevalna, ponuja lastno dokazno oceno do sedaj zbranih dokazov, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

9. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornika, ki se nanašajo na nujnost in nesorazmernost izrečenega ukrepa. Z razlogi, ki jih sodišče navede o tem, da je pripor nujno potreben ukrep za varnost ljudi, je obrazloženo tudi, zakaj pripora kot hujšega ukrepa ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom. Iz ugotovitev sklepa o odreditvi pripora izhaja, da ima obdolženka vedenje o tem, kako priti do prepovedane droge, do prodaje prepovedane droge pa je prihajalo tudi v romskem naselju, zato je zaključek sodišč, da hišni pripor v obravnavnem primeru ponovitvene nevarnosti ne bi mogel odpraviti, povsem razumen in zakonit. Iz sklepa o odreditvi pripora izhaja, da je obdolženka v kriminalno dejavnost vključila tudi svojo mladoletno hčer, zato je zavzemanje zagovornika za odreditve hišnega pripora, v katerem bi obdolženka lahko skrbela za koristi svojih otrok, povsem neutemeljeno. Na zagovornikov predlog o tehtanju med škodo, ki bo z odreditvijo pripora nastala njenim otrokom, in škodo, ki lahko nastane odvisnikom od prepovedanih drog, je odgovorilo že višje sodišče in ga zavrnilo, njegove razloge pa Vrhovno sodišče v celoti sprejema.

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.