Jedro

158. člen ZDoh-2, ker gre za retroaktivno širitev (povečane) davčne olajšave, njenega priznanja ne pogojuje z odločbo centra za socialno delo v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, kot to velja za odmero dohodnine po rednih določbah tega zakona.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., Izpostave B., št. ... z dne 27. 10. 2006 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Davčni urad A., Izpostava B., je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril dohodnino za leto 2005 v znesku 424.156 SIT, pri čemer mu je bila na podlagi 108. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 59/06-UPB4 in 69/06- odl. US, v nadaljevanju ZDoh-1) za sina A.A. priznana posebna olajšava v višini 237.450 (polovica osnovne olajšave za prvega otroka), ker tožnik za priznanje (polovice) povečane olajšave, ki jo je uveljavljal v dohodninski napovedi (A5) ni predložil potrebnih dokazil. Ministrstvo za finance je z odločbo št. ... z dne 27. 3. 2007 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V skladu z določbo prvega odstavka 108. člena ZDoh-1 se rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, prizna zmanjšanje letne davčne osnove, ki znaša: 1. za prvega vzdrževanega otroka 474.900 tolarjev letno; 2. za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo in ima pravico do dodatka za nego otroka v skladu z zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, in za vzdrževanega otroka, ki ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, 1.720.800 tolarjev letno. Za uveljavljanje olajšave iz 2. točke prvega odstavka tega člena se uporablja odločba centra za socialno delo o priznanju dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu z zakonom, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke ali odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o priznanju dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (3. odstavek). Po določbi 158. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju: ZDoh-2) pa se ne glede na 2. točko prvega odstavka 108. člena ZDoh-1, olajšava, določena v tej točki, pri odmeri dohodnine za leti 2005 in 2006 prizna za otroka, ki je skladno s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb za delo nezmožen, ne glede na njegovo starost. Tožnik tudi po presoji pritožbenega organa do povečane posebne olajšave za vzdrževanje sina A.A. ni upravičen. Odločb iz 3. odstavka 108. člena ZDoh-1 ali odločbe o priznanju statusa invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb tožnik ni predložil, pritožbeni organ pa je s poizvedbami na Centru za socialno delo Radovljica in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ugotovil, da ustrezne odločbe niso bile izdane. Ugovor neenakega obravnavanja, ki ga je tožnik v pritožbi utemeljil s priznanjem povečane olajšave za sina A.A. pri odmeri dohodnine B.B., drugostopenjski organ zavrne z utemeljitvijo, da je bil, glede na ugotovljeno dejansko stanje, materialni zakon v zadevi, na katero se sklicuje tožnik, napačno uporabljen, zaradi napačne odmere v drugem postopku, pa ni mogoče enake kršitve materialnega prava ponoviti pri odmeri dohodnine tožniku.

Tožnik odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). Številka in datum prvostopne odločbe, ki jo v svojem izreku navaja odločba o pritožbi, ne ustreza odločbi, ki jo je tožnik s pritožbo izpodbijal. Odločba je v celoti nepravilna. ZDoh-1 v 2. točki 1. odstavka 108. člena pravico do povečane olajšave veže na pravico do dodatka za nego otroka v skladu z zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije ni dvoma, da vzdrževani otrok tožeče stranke - A.A. potrebuje posebno nego in varstvo. Iz predložene medicinske dokumentacije namreč izhaja, da ni zmožen za pridobitno dejavnost in tudi ni bil od 15. leta dalje, kar je enako invalidnosti prve kategorije. Nobenega dvoma tudi ni, da ima tožnik pravico do dodatka za nego otroka v skladu z Zakonom o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (81. člen). Glede na navedeno se A.A. šteje za vzdrževanega družinskega člana po 4. točki 109. člena ZDoh-1, ki določa, da se za vzdrževanega družinskega člana šteje tudi za delo nezmožen otrok v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ne glede na starost. Iz 13. člena ZDVDTP izhaja, da se nezmožnost za samostojno življenje in delo ugotavlja na podlagi izvida in mnenja komisije za razvrščanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju pri skupnosti socialnega skrbstva ali invalidske komisije Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja RS. Tožeča stranka s takim izvedenskim mnenjem razpolaga. Iz njega izhaja, da sin A.A. ni zmožen za pridobitno delo in tudi ni bil od 15. leta dalje, kar je enako invalidnosti prve kategorije. Tožena stranka je ob oddaji napovedi tožeče stranke za odmero dohodnine za leto 2005 s tem mnenjem razpolagala. Tožnik na podlagi navedenega izpolnjuje pogoje za priznanje posebne olajšave, saj je do dodatka za nego otroka upravičen, pravice pa v letu 2005 ni izkoristil. Neizkoriščenost pravice pa ne more povzročiti izgube pravice do posebne olajšave. - Po 158. členu ZDoh-2, ki velja od 1. 1. 2007, se ne glede na 2. točko 1. odstavka 108. člena ZDoh-1, olajšava, določena po tej točki, pri odmeri dohodnine za leti 2005 in 2006 prizna za otroka, ki je skladno s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb za delo nezmožen, ne glede na njegovo starost. Zakon o družbenem varstvu v 13. členu določa, kako se ugotavlja nezmožnost za samostojno delo in življenje. Tožnik z mnenjem invalidske komisije razpolaga, z njim razpolaga tudi davčni organ, kar pomeni, da tožeča stranka izpolnjuje pogoj za priznanje (povečane) olajšave tudi po tej določbi zakona. Tožnik na podlagi navedenega predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in odločbo o pritožbi odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugotavlja, da je pri zapisu številke in datuma prvostopne odločbe v odločbi o pritožbi prišlo do pomote, ki je bila s sklepom o popravi pomote št. DT-499-01-808/2006-8 z dne 14. 6. 2007 popravljena. Priznanje povečane olajšave je pogojeno z eno od odločb, ki jih navaja že v obrazložitvi odločbe o pritožbi. Ker tožnik z nobeno od naštetih odločb v letu 2005 ni razpolagal, je odločitev utemeljena. Predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz drugostopne odločbe.

Tožba je utemeljena.

Ob upoštevanju besedila ZDoh-1, kakršno je veljalo ob izdaji odmerne odločbe oziroma ob odmeri dohodnine za leto 2005, je bila odločitev, da se tožniku sorazmerni del povečane olajšave za vzdrževanega otroka po 2. točki 1. odstavka 108. člena ne prizna, pravilna. Olajšava iz navedene točke se po izrecni zakonski določbi uveljavlja na podlagi odločbe centra za socialno delo o priznanju dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu z zakonom, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke ali odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o priznanju dodatka za pomoč in postrežbo v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (3. odstavek). Po določbi 4. ostavka 109. člena ZDoh-1, na katero se sklicuje tožnik, se za vzdrževanega družinskega člana šteje tudi za delo nezmožen otrok v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ne glede na starost. Določba je podlaga za priznanje redne, ne pa, kot smiselno zatrjuje tožnik, povečane olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Ta pa je bila tožniku za vzdrževanega otroka A.A., kot vzdrževanega družinskega člana iz 3. odstavka 109. člena ZDoh-1, v ustreznem delu priznana.

ZDoh-2 pa je posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane uredil drugače. Za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo iz 2. točke 1. odstavka 114. člena šteje po tem zakonu tudi otrok, ki je skladno s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb za delo nezmožen, po določbi 5. odstavka 114. člena, ne glede na njegovo starost, pri čemer se (8. odstavek istega člena) za uveljavljanje olajšave uporablja odločba centra za socialno delo v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Ne glede na ureditev po določbah ZDoh-1 pa se po prehodni določbi 158. člena ZDoh-2 olajšava po 2. točki 1. odstavka 108. člena ZDoh-1 pri odmeri dohodnine za leti 2005 in 2006 prizna za otroka, ki je skladno s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb za delo nezmožen, ne glede na njegovo starost. Pritožbeni organ je na tej podlagi pravico tožnika do povečane olajšave utemeljeno presojal tudi z upoštevanjem prehodne določbe ZDoh-2. Ta pa, ker gre za retroaktivno širitev (povečane) davčne olajšave, njenega priznanja ne pogojuje z odločbo centra za socialno delo v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, kot to velja za odmero dohodnine po rednih določbah tega zakona. Stališče pritožbenega organa, da se tožniku povečana olajšava ne prizna, ker ustrezna odločba centra za socialno delo v letu 2005 ni bila izdana, zato ni utemeljeno.

Ker temelji odločba v tem delu na napačni uporabi materialnega zakona, je sodišče tožbi ugodilo, odločbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo treba otrokovo nezmožnost za delo skladno s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb in s tem upravičenost tožnika do povečane olajšave za vzdrževanega otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, ugotavljati na podlagi dokazov, ki so oziroma bodo predložena in zbrana v ugotovitvenem postopku.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji skladno s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Zamudne obresti, kot posledica zamude, tečejo od prekoračitve s sodbo določenega paricijskega roka do plačila.