Jedro

Tretji odstavek 922. člena ZOR ureja razdrtje zavarovalne pogodbe, sklenjene za določen čas, daljši od petih let. V obravnavanem primeru pa sta stranki spora sklenili zavarovalno pogodbo za nedoločen čas. Zato jo je možno razdreti tako, kot to določa 2. odstavek 922. člena ZOR.

Pri zavarovalni pogodbi, s katero je bilo zavarovanih več nevarnosti, se lahko razdre zavarovalna pogodba samo glede ene od zavarovanih nevarnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodbi sodišč prve in druge stopnje temeljita na sledečem dejanskem stanju: Tožeča stranka je pri toženi stranki zavarovala osebni avtomobil reg. štev... po pogojih avtomobilskega kasko zavarovanja, ki je vključevalo tudi zavarovanje nevarnosti tatvine. S 10.7.1992 je tožena stranka spremenila pogoje in cenike zavarovanja. Nevarnost tatvine je izločila iz osnovnega jamstva v polnem zavarovanju s tem, da je za zavarovanje omenjene nevarnosti za bodoče nudila možnost sklenitve dodatnega drugačnega zavarovanja po novih zavarovalnih pogojih. Tožena stranka je o spremenjenih pogojih obvestila tožečo stranko z dopisom, ki ga je tožeča stranka prejela 2.9.1992. V njem jo je tudi pozvala, naj v tridesetih dneh sporoči, ali bo za bodoče dodatno zavarovala avtomobil tudi za nevarnost tatvine po novih zavarovalnih pogojih. Če tega ne bo storila, bo za čas po 1.1.1993 preuredila zavarovanje avtomobila po novih podlagah. Tožeča stranka nevarnosti tatvine avtomobila ni zavarovala po spremenjenih zavarovalnih pogojih, avtomobil pa ji je bil 5.3.1993 ukraden.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo zavarovalnine za ukraden avtomobil v višini 2.168.046,00 SIT s pripadki.

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni opdgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka sicer navaja v reviziji, da jo vlaga tudi zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Pri tem omenja nejasnost razlogov, ne pove pa, kje jo vidi. Omenja tudi nasprotje med razlogi sodbe in dokaznim gradivom (kar v 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP sploh ni opredeljeno kot absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka), pri tem pa tudi ne pove, kje je to nasprotje. V pretežnem delu revizije kritizira samo ugotovitev sodišč, da je prejela dopis tožene stranke z dne 19.8.1992. Če vidi v ugotovitvi omenjenega dejstva nasprotje med razlogi in dokaznim gradivom pa to ni zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka, ampak dokazni zaključek sodišč, izhajajoč iz izvedenih dokazov. Ta je sicer drugačen, kot bi si želela tožeča stranka, vendar ga ta ne more izpodbijati z revizijo. To pa zato, ker spada ocena dokazov v področje dejanskega stanja. To pa ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tožeča stranka tudi ne more uspeti s sklicevanjem na 3. odstavek 922. člena ZOR. Omenjena zakonska določba ureja razdrtje zavarovalne pogodbe, sklenjene za določen čas, daljši od petih let. V obravnavanem primeru pa sta stranki spora sklenili zavarovalno pogodbo za nedoločen čas. Zato jo je možno razdreti tako, kot to določa 2. odstavek 922. člena ZOR. Pri zavarovalni pogodbi, s katero je bilo zavarovanih več nevarnosti, se lahko razdre zavarovalna pogodba samo glede ene od zavarovanih nevarnosti. Prav to se je zgodilo v obravnavani zadevi. Z dopisom tožene stranke z dne 19.8.1992, ki ga je tožeča stranka prejela več kot tri mesece pred zapadlostjo premije (po dejanski ugotovitvi pritožbenega sodišča je zavarovalna premija zapadla vsakega 1.1.), je bila tožeča stranka dovolj jasno obveščena, da od 1.1.1993 dalje avtomobil ne bo več zavarovan za nevarnost tatvine, če ne bo sporočila soglasja za zavarovanje omenjene nevarnosti po spremenjenih zavarovalnih pogojih. Ker tega ni storila, je z omenjenim dnem zavarovanje nevarnosti tatvine prenehalo. Zato sta odločitvi sodišč prve in druge stopnje materialno pravno pravilni.

Uveljavljanih revizijskih razlogov torej ni. Ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.