Jedro

V kolikor tožeča stranka v individualnem delovnem sporu zahtevek oblikuje tako, da vtožuje plače v neto znesku, se kot vrednost spora upošteva seštevek vtoževanih neto zneskov. Če pa zahtevek oblikuje tako, da vtožuje bruto zneske, se kot vrednost spora upošteva seštevek vtoževanih bruto zneskov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (stroškovni izrek) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo na podlagi odpovedi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati iz naslova neizplačane plače neto znesek 18.146,46 EUR, ji na ta znesek obračunati pripadajoče davke in prispevke ter ji plačati zakonske zamudne obresti od zneskov neto razlik v plači, razvidnih iz I. točke izreka. V II. točki izreka je tožnici naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 513,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica. V pritožbi se sklicuje na neenako obravnavo glede na tožnike, ki so zahtevek podali le opisno in je ocenjena vrednost spora na nek simboličen znesek, čeprav tudi njihovi zahtevki izhajajo iz iste dejanske in pravne podlage. Sodišče bi moralo toženi stranki znižati prisojene stroške izključno zato, ker je tožena stranka podala odgovor na tožbo le v vzorčni zadevi Up-919/2010, nato pa je ta odgovor na tožbo vsebinsko uporabila v vseh ostalih zadevah. Pri tem se sklicuje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mamič proti Republiki Sloveniji. Tožnica še navaja, da se je tožbenemu zahtevku odpovedala pred razpisom prvega naroka in je torej predčasno prišlo do zaključka zadeve. Zato je sodišče v nasprotju s sodno prakso (II Cp 2422/2011, Cpg 12/2012, Cpg 165/2010) odmerilo nagrado za postopek po tar. št. 3100 (količnik 1,3) namesto po tarifni številki 3101 (količnik 0,8). Priglaša stroške sodnih taks za pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano stroškovno odločitev preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče toženi stranki znižati prisojene stroške izključno zato, ker je tožena stranka podala odgovor na tožbo le v vzorčni zadevi Up-919/2010, nato pa je ta odgovor na tožbo vsebinsko uporabila v vseh ostalih zadevah. Na odločitev o stroških v posameznem individualnem delovnem sporu ne vpliva dejstvo, da se pred sodiščem vodi več istovrstnih zadev. Tožbe namreč niso bile vložene kot skupinska tožba več oseb, zaradi česar bi bil potreben zgolj en odgovor na tožbo, temveč so bile vložene posamezno. V takšnih primerih je jasno, da je bilo za vsako od njih potrebno napisati odgovor na tožbo, prilagojen konkretnim tožbenim navedbam in tožbenemu zahtevku. Ker gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo, je tožena stranka do njih tudi upravičena, in sicer v višini, ki ustreza vrednosti spornega predmeta.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo vtoževani znesek. Prvi odstavek 21. člena ZOdvT namreč določa, da kadar se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, se vrednost predmeta za njihovo odmero ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če s tem zakonom ni drugače določeno. Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s sprem.) v prvem odstavku 19. člena določa, da se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu. Pri tem se za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta smiselno uporabljajo določbe ZPP (drugi odstavek 19. člena ZST-1). Ugotovitev vrednosti spornega predmeta je urejena v 39. – 45. členu ZPP. Temeljno pravilo je, da se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka. Glavni zahtevek je torej odločilen za ugotovitev vrednosti predmeta spora. Navedeno pomeni, da v kolikor tožeča stranka v individualnem delovnem sporu zahtevek oblikuje tako, da vtožuje plače v neto znesku, se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih neto zneskov. Če pa zahtevek oblikuje tako, da vtožuje bruto zneske se bo kot vrednost spora upošteval seštevek vtoževanih bruto zneskov.

Neutemeljeno je sklicevanje na domnevno neenakost. Zgoraj opisan način ugotavljanja vrednosti spora, kot osnove za odmero nagrade po ZOdvT, v ničemer ne krši načelo enakosti pred zakonom. Zakon za vse velja enako, vsem se stroški odmerijo glede na vtoževane zneske. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mamič proti Republiki Sloveniji. V sporih pred delovnimi sodišči namreč veljajo druge tarifne številke kot za postopke pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje nagrado za postopek moralo odmeriti po tar. št. 3101, saj se ta nanaša na primere predčasnega prenehanja mandata, do česar pa v tej zadevi ni prišlo. Res je sicer, da je predvsem Višje sodišče v Ljubljani v nekaterih sporih zavzelo stališče, da je za tovrstne primere (sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, še preden je bil opravljen narok za glavno obravnavo) potrebno uporabiti tar. št. 3101. Ta določa, da se nagrada za postopek po tar. št. 3100 znižana na 0,8, če odvetniku mandat preneha pred vložitvijo tožbe ali druge vloge, s katero se izvede postopek; pred vložitvijo odgovora na tožbo ali pred vložitvijo pripravljalne vloge oziroma preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Vendar pa te določbe ni mogoče tolmačiti tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ni prenehal, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Samo v primeru, ko mandat odvetniku (v konkretnem primeru zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki ima glede pravice do nagrade enak položaj kot odvetnik) preneha še preden se odvetnik udeležil naroka za svojo stranko, pride do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8. Znižanje količnika pa ni predvideno za primere, ko odvetniku mandat ne preneha; postopek pa se kljub temu zaključi, še preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Tudi praksa pritožbenega sodišča je bila v tovrstnih primerih (zamudna sodba; sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe) v vseh zadevah razen v eni iz leta 2009 takšna, da se je odvetniku priznala nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini količnika 1,3, saj v teh zadevah mandat odvetniku ni prenehal. Tako je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo opr. št. Pdp 1234/2009 z dne 3. 2. 2010 ter sodbi in sklepu Pdp 51/2011 z dne 27. 1. 2011. Tožnica nepravilno navaja, da toženi stranki niso nastali stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev. Iz listin v spisu je namreč razvidno, da je tožena stranka odgovor na tožbo poslala po pošti. Glede na ZOdvT pa se namesto dejanskih izdatkov po tarifni številki 6001 lahko v vsaki zadevi zahteva pavšalni znesek v višini 20,00 EUR po tarifni številki 6002. Sodišče prve stopnje je tak (zahtevani) znesek tudi pravilno priznalo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano stroškovno odločitev.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.