Jedro

S tem v zvezi je pritrditi sodišču prve stopnje, da je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati tržno vrednost, ki je 20 % do 30 % nižja od gradbene vrednosti, pri čemer je upoštevalo 20 % nižjo vrednost kot tržno vrednost. Nasprotnemu stališču pritožbe, da je treba upoštevati gradbeno vrednost, ker da bi tudi v izvršilnem postopku bila takšna vrednost upoštevana, ni moč pritrditi. V izvršilnih postopkih namreč v skladu z drugim odstavkom 178. člena ZIZ ugotovi sodišče vrednost nepremičnine na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod II izreka in v odločitvi o stroških r a z v e l j a v i in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob nadaljnjem obravnavanju pritožbe tožeče stranke se tej delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu v tretjem odstavku pod I izreka s p r e m e n i tako, da je toženec dolžan tožnici namesto zneska 8,546.729,00 SIT plačati znesek 9,505.739,00 (devet milijonov petsto enainštirideset tisoč sedemsto šestintrideset 00/100) SIT.

V ostalem se v nespremenjenem zavrnilnem delu tretjega odstavka izreka pod I potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu glede odločitve o glavni stvari v prvem odstavku pod I in v tretjem odstavku pod I nad zneskom 4,287.309,00 SIT s pripadki ter pod III izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženo stranko se glede pritožbe zoper stroškovni del sodbe napotuje na razveljavitev stroškovnega dela sodbe v zvezi s pritožbo tožeče stranke.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v prvem odstavku pod I izreka ugotovilo, da nepremičnina, vpisana v z.k. vložku, k.o., s stanovanjsko stavbo na naslovu, stoječo na parc. št., spada v skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša delež tožnice, 42/100 celote, delež toženca pa 58/100 celote.

V drugem odstavku pod I pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi katere se bo pri navedeni nepremičnini vknjižila lastninska pravica do 42/100 na ime tožnice.

V tretjem odstavku pod III izreka pa je razsodilo, da je dolžan toženec tožnici na račun njenega deleža 42/100 na skupnem premoženju - nepremičnini, vpisani v vl. št. k.o. s stanovanjsko stavbo na naslovu, stoječo na parc. št., plačati znesek 8,546.729,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe na račun tožničine pooblaščenke, odvetnice pri Abanki, v presežku za nadaljnjih 3,457.544,00 SIT do vtoževanih 12,400.273,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pod II izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da nepremičnina pri z.k. vložku št., k.o. spada v skupno premoženje pravdnih strank in da je tožnica solastnica do 1/3, toženec pa solastnik do 2/3 in nadalje, da spada v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina pri z.k. vložku št., k.o., za tožnico do 1/3 in za toženca do 2/3 ter je tudi zavrnilo tožbeni zahtevek na izplačilo navedenega solastniškega deleža tožnice pri zgoraj navedenih nepremičninah v znesku 1,171.326,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Pod III izreka je zavrnilo pobotni ugovor toženca, da je tožnica dolžna prispevati k vzdrževanju oziroma pokrivanju tekočih stroškov stanovanjske hiše, ki letno znašajo 225.000,00 SIT.

Pod IV izreka pa je odločilo, da vsaka stranka trpi sama svoje pravdne stroške.

Proti tej sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu v tretjem odstavku pod I izreka v delu, ko je sodišče zavrnilo zahtevek za nadaljnjih 3,457.544,00 SIT ter pod II izreka, s katerim je sodišče v celoti zavrnilo ugotovitveni in dajatveni zahtevek glede nepremičnin pri z.k. vložku št. in k.o., ter zoper odločitev o stroških zaradi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je toženec dolžan tožnici na račun njenega deleža 42/100 na skupnem premoženju - nepremičnini, vpisani pri z.k. vložku, k.o., izplačati znesek 11,879.752,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

24.10.2003 dalje do plačila, ter da ugodi tožbenemu zahtevku pod točko II in ustrezno odloči o stroških, ki jih mora toženec plačati tožnici.

Tožena stranka pa se pritožuje zoper obsodilni del v prvem in tretjem odstavku izreka pod I, in sicer glede obveznosti izplačila solastniškega deleža, ki presega znesek 4,287.309,00 SIT ter zoper odločitev pod III izreka glede zavrnitve pobotnega ugovora in zoper odločitev o stroških iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe tako, da tožnici prizna le znesek 4,287.309,00 SIT s pripadki, v presežku pa tožničine zahtevke tako obligacijske, kakor tudi stvarnopravne zavrne, tožencu pa odmeri stroške glede na uspeh v pravdi.

Stranki na nasprotni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena glede odločitve o glavni stvari.

K pritožbi tožene stranke: Toženec izpodbija sodbo glede ugotovitvenega dela v prvem odstavku pod točko I glede deleža tožnice na skupnem premoženju ter glede obveznosti oziroma zneska, ki presega 4,287.309,00 SIT in pod III izreka glede pobotnega ugovora ter zoper odločitev o stroških.

Toženec v pritožbi ponavlja svoje prvostopne navedbe in trditve, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank le stanovanjska hiša po tretji gradbeni fazi, ne pa tudi ta hiša do tretje faze z vgrajenimi okni in vrati, ki predstavlja posebno premoženje toženca, saj tožnica pri nakupu nepremičnine ni sodelovala s svojim prispevkom, kljub temu da je hiša bila kupljena v času trajanja zakonske zveze. S temi zatrjevanji tožene stranke se je sodišče prve stopnje v zadostni meri ukvarjalo v postopku na prvi stopnji in je ob oceni izvedenih dokazov povsem sprejemljivo in prepričljivo zaključilo, da je tudi stanovanjsko hišo v tretji gradbeni fazi šteti za skupno premoženje pravdnih strank. Po drugem odstavku 51. člena Zakona zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR je premoženje pridobljeno v zakonski zvezi skupno premoženje zakoncev. Pritožbeno sodišče iz razlogov, ki jih je obširno in pravilno v razlogih navajalo sodišče prve stopnje (str. 6 in 7 sodbe), ne dvomi, da je tudi stanovanjsko hišo, kupljeno v tretji fazi gradnje, z vgrajenimi okni in vrati, šteti kot skupno premoženje pravdnih strank, le da je delež tožnice pri nakupu hiše v tej fazi 1/3, delež toženca pa 2/3, pri čemer je tožnica sama priznala tožencu v tej fazi 2/3, svoj delež pa 1/3 in je tako razmerje ocenilo tudi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe. Po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka ni izkazala, da je hišo v tretji gradbeni fazi kupila sama s prihranki iz obdobja pred sklenitvijo zakonske zveze in da bi zato bilo upoštevati kot skupno premoženje le vrednost hiše po končani tretji gradbeni fazi, medtem ko med strankama ni spora, da je delež vsake stranke po končani tretji fazi gradnje za vsako do 1/2 (z zgoraj navedenim deležem do tretje gradbene faze) predstavlja delež tožnice 42/100, delež toženca pa 58/100. Pritožbi tudi ni pritrditi, da bi sodišče prve stopnje moralo, če je že upoštevalo cenitev izvedenca gradbene stroke, vzeti srednjo vrednost in upoštevati, da je realna tržna vrednost nižja za 25 % in ne za 20 %, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Le-to je tržno vrednost še zmeraj upoštevalo v okvirih, kot jo je ocenil izvedenec gradbene stroke (da je tržna vrednost za 20 % do 30 % nižja od ocenjene gradbene vrednosti. Pritožba tudi neutemeljeno graja zavrnitev pobotnega ugovora (pod III izreka), ker da ga sodišče prve stopnje zneskovno ni opredelilo v izreku, ker bi sicer v izreku moralo zavrniti pobotni ugovor za 112.500,00 SIT, če se upošteva, da bi moral biti prispevek obeh strank k temu vzdrževanju polovičen.

Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz razlogov sodbe (str. 9), štelo trditev toženca, da tožnica ni prispevala k vzdrževalnim stroškov kot pobotni ugovor, čeprav ga toženec izrecno ni postavil, kar priznava tudi v pritožbi. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev pobotnega ugovora za znesek 112.500,00 SIT, ampak je zavrnilo pobotni ugovor opisno "zavrne se pobotni ugovor toženca, da je tožnica dolžna prispevati k vzdrževanju oziroma pokrivanju tekočih stroškov stanovanjske hiše, ki letno znašajo 222.500,00 SIT".

Glede na obrazloženo je pritožba toženca neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče ob tem, ko ob uradnem preizkusu tega dela sodbe ni ugotovilo uradno upoštevnih procesnih kršitev, zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP), medtem ko je toženca glede odločitve o pritožbi zoper stroškovni del sodbe napotilo na tovrstno odločitev v zvezi s pritožbo tožeče stranke, kot bo navedeno v nadaljevanju.

K pritožbi tožeče stranke: Pritrditi je pritožbi tožeče stranke, ko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava pri odločitvi o zavrnitvi zahtevka (pod II) na ugotovitev, da nepremičnina pri z.k. vložku, k.o. in pri vl. št., k.o., ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank z deležem tožnice do 1/3 in izplačilo denarnega zneska teh nepremičnin. Sodišče je zmotno in preuranjeno zaključilo, da tožnica ni izkazala zahtevkov glede navedenih nepremičnin in da za trditev, da so tudi te nepremičnine bile pridobljene v zakonski zvezi pravdnih strank, ni ponudila nobenih dokazov. Kot izhaja iz podatkov spisa, se je tožnica že v tožbi sklicevala na posadno listino z dne 30.04.1984 in zemljiškoknjižni izpisek za vl. št., k.o., kar je sodišče prve stopnje vpogledalo v dokaznem postopku, je pa navedene listine ocenjevalo enostransko. V razlogih je v zvezi z navedeno posadno listino (zadnji odstavek na 4. strani sodbe) navedlo, da je na podlagi nje toženec vknjižen kot zemljiškoknjižni lastnik pri z.k. vl. št., k.o. in k.o., sicer pa se z vsebino posadne listine (sklenjene med tožencem in njegovim očetom) in iz katere bi izhajalo, da je toženec plačal kupnino za nakup nepremičnin pri z.k. vl. št. in po kupni pogodbi iz leta 1982 (v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank), pogodbo pa kot kupec pomotoma podpisal toženčev oče. Zato je zaključek, da je zahtevek glede zgoraj navedenih nepremičnin ostal povsem nedokazan, zaenkrat preuranjen, kar je narekovalo razveljavitev tega dela sodbe (pod II) ter v odločitvi o pravdnih stroških (ni še znan celotni pravdni uspeh), pri čemer odločitev o stroških grajata obe pravdni stranki (člen 355 ZPP).

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo vsestransko obravnavati in oceniti navedeno posadno listino v povezavi z ostalimi dokazi in ponovno odločiti o zahtevku tožeče stranke (vsebovanem pod II izreka izpodbijane sodbe).

Pritožbi pa je pritrditi tudi v delu, ko graja stališče sodišča prve stopnje, da vrednosti stavbne parcele ni mogoče upoštevati glede na dejstvo, da parcela še ni vknjižena kot taka, dokazi o obstoju ustrezne dokumentacije pa niso predloženi. Zato se zavzema za to, da je potrebno vrednost parcele, ki jo je izvedenec ocenil na 2,854.196,00 SIT, upoštevati pri denarni vrednosti tožničinega solastniškega deleža. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz kupne pogodbe iz leta 1983 o nakupu hiše do tretje gradbene faze izhaja, da je "predmet nakupa parc. št. z na njej do tretje gradbene faze stoječo stanovanjsko hišo", zato je potrebno upoštevati pri določitvi denarne vrednosti tožničinega solastniškega deleža tudi 42 % vrednosti parcele 600/4, ki jo je izvedenec (kot izhaja iz njegovega mnenja), in ki ga povzema v razlogih sodišče prve stopnje, ocenil na 2,854.196,00 SIT. Upoštevaje 20 % nižjo tržno vrednost (kot jo je sicer sodišče prve stopnje upoštevalo pri oceni tožničinega solastniškeg deleža) pa znaša vrednost parcele 2,283.356,00 SIT, 42 % te vrednosti pa 959.010,00 SIT. Upoštevaje ugotovitve izvedenca o gradbeni vrednosti parcele oziroma 20 % nižji tržni vrednosti ter ugotovitve sodišča o 42 % deležu tožnice na skupnem premoženju pri z.k. vložku št., k.o., kot izhaja iz razlogov sodbe, je tako potrebno k denarni vrednosti tožničinega deleža v znesku 8,546.729,00 SIT, kot ga je tožnici priznalo sodišče prve stopnje (str. sodbe), prišteti še 959.010,00 SIT kot 42 % tržne vrednosti parcele. Zato pripada tožnici skupaj 9,505.739,00 SIT, zaradi česar je pritožbi v tem delu potrebno ugoditi ter sodbo v tretjem odstavku pod I izreka spremeniti. V preostalem delu pa ni pritrditi pritožbi, ko se zavzema za izplačilo denarne vrednosti solastniškega deleža v znesku 11,879.752,00 SIT, pri čemer navaja, da je potrebno upoštevati gradbeno vrednost (po cenitvi izvedenca) in ne tržno vrednost, ker da bi tudi v primeru razdružitve nepremičnin po pravilih izvršilnega postopka bila upoštevana cenilna in ne tržna vrednost. S tem v zvezi je pritrditi sodišču prve stopnje, da je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati tržno vrednost, ki je 20 % do 30 % nižja od gradbene vrednosti, pri čemer je upoštevalo 20 % nižjo vrednost kot tržno vrednost. Nasprotnemu stališču pritožbe, da je treba upoštevati gradbeno vrednost, ker da bi tudi v izvršilnem postopku bila takšna vrednost upoštevana, ni moč pritrditi. V izvršilnih postopkih namreč v skladu z drugim odstavkom 178. člena ZIZ ugotovi sodišče vrednost nepremičnine na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče o pritožbi tožeče stranke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, ob tem, ko ob uradnem preizkusu (člen 350/II ZPP) tega dela sodbe (tretji odstavek pod I) ni ugotovilo uradno upoštevnih procesnih kršitev (člen 358 točka 4 ZPP in 353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP.