Jedro

S tem, ko je v besedilo tretje alineje prvega odstavka 84. člena vključen tudi pogoj, da je imel prosilec „možnost zaprositi za mednarodno zaščito“, določa prav objektivno merilo v smislu točke določbe (d) tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

Ugotovitev oziroma sklepanje toženke, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi preprečil ali otežil odstranitev, ni skladna z določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Direktive, ker v konkretnem primeru toženka ni pravilno uporabila objektivnega merila. Gre za napačno uporabo materialnega prava, saj v konkretnem primeru ni izkazana utemeljena domneva, da je šlo za zlorabo postopka s strani tožnika v smislu tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Direktive.

Izrek

I. Sprememba tožbe z razširitvijo tožbe zoper odločbi Policijske postaje A. št. 2253-170/2020/8 (3E695-84) in 2253-170/2020/9 (3E695-84), obe z dne 14. 7. 2020, se ne dovoli.

II. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1375/2020/3 (1312-14) z dne 4. 8. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka sklenila, da se tožnika pridrži, ker mu je bilo že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve, in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce in sicer od 3. 8. 2020 od 17.40 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 3. 11. 2020 do 17.40 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 8. 7. 2020 ilegalno prestopil hrvaško-slovensko mejo, da ga je 14. 7. 2020 obravnavala Policijska postaja A. in da mu je bila istega dne izdana odločba o vrnitvi št. 2253-170/2020/8 (3E695-84), s katero mu je bila izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v Slovenijo za čas šestih mesecev. Iz odločbe še izhaja, da je bil pristojni organ o tožnikovi nameri zaprositi za mednarodno zaščito obveščen 23. 7. 2020 in da je bila 3. 8. 2020 sprejeta njegova prošnja. Upravni organ v izpodbijani odločbi navaja, da je bil tožnik seznanjen s tem, da je v postopku vračanja, saj mu je bila 14. 7. 2020 izdana odločba o vrnitvi, ki mu je bila prevedena. Navaja še, da tožnik ne želi vrnitve, saj je to tudi sam povedal, in da ne verjame njegovim navedbam, da je Slovenija njegova ciljna država, in sicer kljub temu, da je bil prijet v bližini azilnega doma. Meni, da dejstvo, da je sam prišel do azilnega doma še ne pomeni, da bi tam tudi ostal. Navaja, da je bil v Grčiji in BiH nastanjen v migrantskih centrih, pa ga to ni oviralo, da je oba zapustil in pot nadaljeval proti ciljni državi Italiji. Trdi, da bi, če bi resnično želel zaprositi za mednarodno zaščito, to storil že v šestih dneh, ko je hodil po Sloveniji, kakor tudi v postopku s policijo, vendar je to storil šele po skoraj desetih dneh bivanja v Centru za tujce. Dodaja, da je v postopku s policijo povedal, da se je ves čas gibal po gozdovih in neobljudenih poteh, iz česar ne izhaja, da je v Sloveniji želel podati prošnjo. Po presoji organa je na podlagi tožnikovih preteklih ravnanj možno sklepati, da je prošnjo podal tudi zato, da poskusi preprečiti formalno vrnitev na Hrvaško, saj je vse od prvega vstopa v državo imel več možnosti zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, pa tega ni storil. Sklepa tudi, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, Slovenijo zapustil še pred zaključkom postopka, kot je storil že v vseh predhodnih državah, ki jih je nezakonito prečkal. Pojasnjuje tudi, zakaj je treba za tožnika uporabiti ukrep pridržanja na Center za tujce.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. V njej navaja, da niso izpolnjeni zakonski pogoji iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), saj pred izdajo sklepa o vrnitvi ni imel možnosti podati prošnje za mednarodno zaščito.

4. Navaja, da se v spisu nahaja uradni zaznamek z dne 23. 7. 2020, iz katerega izhaja, da je prošnjo podal 22. 7. 2020. Priložena naj bi mu bila priloga Policijske postaje A. z dne 14. 7. 2020, iz katere ne izhaja, da je bil seznanjen z možnostjo zaprositi za mednarodno zaščito, temveč le, kakšne podatke so tistega dne podali tujci (med njimi tudi tožnik). Trdi, da iz te priloge izhaja tudi, da je policistom zmanjkovalo časa, kar je razvidno iz zadnjega dela priloge, kjer je navedeno, da zaradi poteka 72 urnega roka za najavo o prevzemu oseb na skupni državni meji na neformalen način Center za tujce prosijo, naj začne postopek vračanja na formalen način.

5. Trdi, da iz zapisnika, sestavljenega v zvezi z ukrepom omejitve gibanja, izhaja, da so na policijski postaji izvajali vračanje po Zakonu o tujcih (ZTuj-2) in da policisti niso upoštevali prvega odstavka 8. člena Procesne direktive 2013/32/EU. Iz priloge 1 tudi ni razvidno, da bi bil tožniku pri prvi obravnavi na policijski postaji zagotovljen tolmač. Meni, da bi uradne osebe v skladu z navedeno direktivo morale dobiti ustrezne informacije ne le v zvezi z obravnavo prošenj, temveč tudi v zvezi s prepoznavanjem prošenj za mednarodno zaščito.

6. Uveljavlja, da je neutemeljen očitek organa, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, ker mu je bila izdana odločba o vrnitvi. Trdi, da je izrazil namero za podajo pisne prošnje, vendar mu toženka tega ni omogočila, ustno namero o podaji prošnje pa je podal 14. 7. 2020 pred izdanim sklepom o vrnitvi. Uveljavlja tudi, da mu ni bilo zagotovljeno informiranje, zato postopka podaje prošnje ni poznal. Tudi zato mu toženka ne more očitati, da je prošnjo podal samo zato, ker mu je bil izdan sklep o vrnitvi.

7. Uveljavlja tudi, da ga ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu, niti zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti. Trdi, da je v njegovi zadevi več kot očitno, da ni znatno begosumen, sodna praksa pa je že sprejela stališče, da je bivanje v Centru za tujce poseg v osebno svobodo.

8. Hkrati s tožbo predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Navaja, da se v centru počuti zelo slabo, poleg tega pa je kršena njegova pravica do osebne svobode, kar očitno pomeni nepopravljivo škodo, sodišče pa mora v takih primerih zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

9. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor toženki, ki ji nasprotuje. Navaja, da policija ni dolžna tujcev spraševati, ali želijo v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, in da je tožnik vedel, da to lahko stori. Da tega ni želel storiti, po njenem mnenju izhaja tudi iz tožnikovega ravnanja, ko se je kar šest dni nahajal v Sloveniji, pa se je ves čas skrival po gozdovih, da ne bi bil prijet in vrnjen na Hrvaško. Nasprotuje tožbeni trditvi, da v postopku s policijo ni imel tolmača, saj je iz policijske depeše z dne 14. 7. 2020 razvidno, da je v postopku s tujci, med katerimi je bil tudi tožnik, tolmačila B. B.. Nasprotuje tudi trditvi, da mu v postopku s policijo ni bila dana možnost podati namero, in navaja, da bi jo lahko podal tudi v Centru za tujce, kar je tudi storil, vendar šele po osmih dneh. Navaja tudi, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Opozarja še na drugi odstavek 32. člena Ustave in da je v tem primeru omejitev pravice svobode gibanja nujno potrebna, da bi se lahko izvršil 84. člena ZMZ-1. K I. točki izreka:

10. Sprememba tožbe z razširitvijo tožbe se ne dovoli.

11. Po prvem odstavku 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko tožnik do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

12. V obravnavani zadevi je tožnik tožbo spremenil z njeno razširitvijo na dve odločbi Policijske postaje A. št. 2253-170/2020/8 (3E695-84) in 2253-170/2020/9 (3E695-84), obe z dne 17. 4. 2020. To je storil na glavni obravnavi 12. 8. 2020, torej ko je bila tožba že vročena toženki. Toženka se je spremembi na navedenem naroku uprla, in sicer je zatrjevala, da sta bili odločbi izdani na drugi pravni podlagi, to je po Zakonu o tujcih (ZTuj-2), izpodbijana odločba pa je izdana na podlagi ZMZ-1. 13. Sodišče spremembe tožbe ni dovolilo, ker je presodilo, da to za ureditev razmerja med strankama, ki je predmet tega upravnega spora, ni smotrno. Predmet tega upravnega spora je namreč sklep o pridržanju tožnika na prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi 84. člena ZMZ-1 in izhaja iz podmene, da ima tožnik po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito status prosilca po določbah ZMZ-1. V upravnem sporu je sodišče dolžno presojati, ali so izpolnjeni pogoji za to, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži na podlagi navedenega člena ZMZ-1. Poleg tega je skladno s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 sodišče o tožbi zoper sklep, izdan na navedeni podlagi, po predhodnem zaslišanju tožnika dolžno odločiti v treh delovnih dneh. Za dopustnost upravnega spora in za odločanje o zakonitosti odločb o vrnitvi in o nastanitvi tožnika, ki sta bili tožniku kot osebi zgolj s statusom tujca izdani na podlagi določb 64. in 66. ter 76. in 78. člena ZTuj-2, pa veljajo drugačna pravila in drugačni roki, kot izhaja tudi iz navedenih določb ZTuj-2..

K točki II. izreka:

14. Tožba je utemeljena.

15. Predmet tega upravnega spora je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1. 16. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Sodišča držav članic EU morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalno pravno normo razlagati kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, da bi lahko ta direktiva dosegla želeni cilj. Načelo primarnosti prava EU izhaja tudi iz 3.a člena Ustave RS.

17. Po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive1 se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju2, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

18. Po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi „izvedbe in izvršitve“ postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj-23. Na podlagi te določbe ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma4, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

19. Po presoji sodišča je ZMZ-1 s tem, ko je v besedilo prej navedene tretje alineje prvega odstavka 84. člena vključen tudi pogoj, da je imel prosilec „možnost zaprositi za mednarodno zaščito“, določa prav objektivno merilo v smislu točke določbe (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive. Navedena določba Recepcijske direktive namreč med objektivna merila celo izrecno uvršča („vključno s tem“) okoliščino, da „je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek“. Besedilo ZMZ-1 sicer ni povsem enako, vendar mu po presoji sodišča v situacijah, kakršne ureja, ni mogoče pripisovati nikakršnega drugačnega pomena, ne da bi izgubilo vsakršen smisel. 20. Toženka je pri presoji izpolnjenosti navedenega merila, to je da je imel tožnik možnost zaprositi za mednarodno zaščito, oprla na ugotovitev, da bi to lahko storil že kadarkoli po prehodu državne meje (8. 7. 2020), pri čemer je bil pred prihodom v azilni dom na območju Slovenije šest dni, oziroma vsaj v postopku s policijo (14. 7. 2020), pa je to storil šele po skoraj desetih dneh bivanja v centru za tujce (23. 7. 2020). Oprla se je tudi na ugotovitev, da je bilo tožniku jasno, da je v postopku vračanja, da si ne želi na Hrvaško, da mu ne verjame, da je bila njegova ciljna država Slovenija, zaradi česar je kot nepomembno ocenila, da je sam prišel do azilnega doma.

21. Sodišče sodi, da toženka z navedenimi ugotovitvami objektivnega merila v konkretnem primeru ni ustrezno napolnila. Za izpolnjenost navedenega objektivnega merila namreč ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil potem, ko je bil že v postopku vračanja po ZTuj-2, temveč mora temeljiti na tožnikovih individualnih okoliščinah ter njegovem ravnanju pred vložitvijo prošnje in ob njej. V tem pogledu je pomembno tudi, ali mu je kot tujcu, ki se nahaja v tuji državi, znano kako in kdaj je dolžan izraziti prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer, da namero za prošnjo v Republiki Sloveniji lahko izrazi pri kateremkoli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji (42. člen ZMZ-1), torej tudi na katerikoli policijski postaji.

22. Poleg tega je pomembno, da je pod določbo člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki se s tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 prenaša v slovenski pravni red, spadajo primeri premišljenih zlorab azilnega postopka s strani tujcev oziroma prosilcev za mednarodno zaščito, saj gre za situacije, ko tujec izključno oziroma „samo“ zaradi zadržanja ali preprečitve odločbe o vrnitvi vloži prošnjo za mednarodno zaščito. To pa nujno zahteva, da toženka pri presoji izpolnjenosti objektivnega merila možnosti zaprositi za mednarodno zaščito ugotovi, ali je tožnik ravnal s takim namenom. To pa mora storiti tudi s presojo tožnikovih individualnih okoliščin.

23. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi toženka pri presoji upoštevala tožnikove individualne okoliščine, to pa je zlasti njegovo sposobnost razumevanja in razločevanja postopkov, v katerih se nahaja, vključno s postopkom mednarodne zaščite, in s tem pomena, ki ga imajo njegova ravnanja in izjave, to je zlasti izrecna izrazitev zahteve za priznanje mednarodne zaščite. Nasprotno se toženka v izpodbijani odločbi v zvezi z obravnavanjem tožnika ob obravnavi s strani policije (14. 7. 2020) in ob podaji namere za podajo prošnje (23. 7. 2020) opira na listinsko dokumentacijo, ki se ne nanaša zgolj osebno na tožnika temveč na večje število tujcev. Policijska depeša ob prijetju z dne 14. 7. 2020 se tako nanaša na štiri osebe, elektronsko sporočilo z dne 23. 7. 2020 in uradni zaznamek z istega dne pa na 24 oseb, ki naj bi vse v razgovorih 22. 7. 2020 podale namero zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Na podlagi navedenega pa ni mogoče individualno - z vidika tožnika osebno - razbrati, kakšne so bile dejansko tožnikove možnosti, da je ob tem, da je 14. 7. 2020 prišel v Azilni dom, ob stiku s policijo razumel svojo pravno situacijo in obvezo, da policiji v tistem trenutku oziroma v postopku na policijski postaji pred namestitvijo v Center za tujce v Postojni izrazi svojo namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito.

24. Glede na navedeno ne more biti nepomembno tudi dejstvo, da je tožnik sam prišel do azilnega doma v Ljubljani. Toženka na dveh mestih v istem (zadnjem) odstavku na 2. strani izpodbijane odločbe sicer nasprotujoče si navaja, da je tožnik „bil prijet v bližini azilnega doma“ in da je „sam prišel do azilnega doma“, vendar pa iz listinske dokumentacije v spisu, to je zapisa na 5. strani policijske depeše, izhaja, da je bila skupina tujcev, v kateri je bil tožnik, prijeta na naslovu azilnega doma, to je Cesta G., torej da je dejansko sam prišel do azilnega doma. Tudi tožnik sam je v izpovedi pred sodiščem potrdil, da je s skupino, s katero je bil napoti, prišel vse do azilnega doma. Po presoji sodišča je toženka to okoliščino zmotno ocenila kot nepomembno pri presoji tožnikovih ravnanj, češ da to še ne pomeni, da bi tam tudi ostal, ni pa tega ocenjevala z vidika izraženega tožnikovega interesa, da v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito. Kaj navedeno tožnikovo ravnanje, to je da je prišel do azilnega doma, ob tem da se je pred tem šest dni gibal po gozdovih, pomeni z vidika tožnikovega individualnega razumevanja njegovih ravnanj.

25. Toženka vsega navedenega tudi ni ocenila z vidika dejstva, ki ga ugotavlja tudi sama, da tožnik nima nobene formalne izobrazbe oziroma da ni obiskoval šole in naj bi bil nepismen. Poleg tega iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnem spisu tudi ni razvidno, kdaj naj bi bil tožnik informiran o vsebini in pomenu postopkov glede podaje prošnje za mednarodno zaščito. Iz zapisnika o podaji prošnje z dne 3. 8. 2020 in tožnikove izpovedbe na sodišču o ogledu informacijskega videa izhaja, da je bil tožnik informiran pred podajo prošnje 3. 8. 2020, ne pa tudi, ali mu je bilo že pred namestitvijo v center za tujce pojasnjeno kakšni so postopki in posledice njegovih ravnanj (tožnik je povedal, da je video gledal v centru za tujce).

26. Na drugačno presojo izpodbijane odločbe ne vplivajo niti tožnikove povsem nasprotujoče izpovedbe na zaslišanju pred sodiščem o tem, ali je v postopku s policijo izrazil namero za mednarodno zaščito, saj je po presoji sodišča zelo verjetno, da je tožnik s takšnimi izpovedbami očitno hotel popraviti dejstvo, da ob stiku s policijo dejansko ni izrecno izrazil zahteve za podajo prošnje za mednarodno zaščito, čeprav tako trdi v tožbi.

27. Iz upravnega spisa pa tudi ni razvidno, ali oziroma na kakšen način je bil tožnik seznanjen z vsebino odločb o vračanju in nastanitvi, saj ni izkazano niti to, da sta mu bili vročeni. To lahko dodatno kaže na to, da tožniku njegov pravni položaj ni bil znan.

28. Povsem brez podlage pa tudi ni tožnikovo sklicevanje na prvi odstavek 8. člena Postopkovne direktive5 in trditev, da ni bil ustrezno informiran. Navedeno je pomembno zlasti z vidika ugotovitve, da je tožnik sam prišel do azilnega doma. Citirana določba direktive sicer ne ureja takšne situacije kot je obravnavana, vendar pa ni nepomembna glede na pojasnjeno razlago in naravo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 29. Glede na navedeno torej toženka ni upoštevala vseh tožnikovih individualnih okoliščin, to je zlasti njegovo sposobnost razumevanja pravne situacije, vključno z dejstvom, da je sam prišel do azilnega doma, in v tem pogledu ni ugotavljala, ali glede na take okoliščine tožnikova opustitev, da ob prvi objektivni priložnosti zaprosi za mednarodno zaščito, v konkretnem primeru v zadostni meri utemeljuje domnevo, da je kasneje podal prošnjo za mednarodno zaščito samo za to, da bi otežil ali preprečil odstranitev.

30. To pomeni, da ugotovitev oziroma sklepanje toženke, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi preprečil ali otežil odstranitev, ni skladna z določbo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Recepcijske direktive, ker v konkretnem primeru toženka ni pravilno uporabila objektivnega merila. Gre za napačno uporabo materialnega prava, saj v konkretnem primeru ni izkazana utemeljena domneva, da je šlo za zlorabo postopka s strani tožnika v smislu tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 8(3)(d) Recepcijske direktive.

31. Sodišče še dodaja, da ugotovitev objektivnega kriterija za omenjeno utemeljeno domnevo sam po sebi še ni dovolj za individualno oceno nujnosti ukrepa pridržanja na Center za tujce po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1, ki je po vsebini enak odvzemu svobode. Temu mora slediti še test nujnosti za tak poseg v osebno svobodo. S tega vidika je toženka zmotno uporabila materialno pravo tudi zato, ker odločitve o izreku tega ukrepa ni obravnavala individualno6 glede na okoliščine v zvezi s tožnikom in skladno z načelom sorazmernosti oziroma testom nujnosti, temveč se zgolj pavšalno, ne da bi to v izpodbijanem sklepu konkretno pojasnila, sklicuje na tožnikovo begosumnost. 32. Po pojasnjenem zaradi zmotne uporabe materialnega prava toženka ni ugotovila vseh pravno relevantnih okoliščin, pomembnih za odločitev. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka vrnilo v ponovno odločanje toženki.

K III. točki izreka:

33. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

34. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 2 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. 3 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu. 4 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce. 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. 6 Glej določbo člena 8(2) Recepcijske direktive; C-534/11, Arslan, 20. 5. 2013, odst. 58; C-601/15 PPU, J.N., odst. 52; sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi O.M. v. Hungary, App. no. 9912/15, odst. 52