7. 3. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 23. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 289/2004 z dne 30. 6. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju št. P 110/2003 z dne 16. 12. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora pritožnik (v pravdi toženec) tožnici plačati znesek 999.622,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2002 dalje do plačila. Prvostopenjsko sodbo je potrdilo tudi Višje sodišče. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je morala tožnica (tj. zavarovalnica) na podlagi pogodbe o zavarovanju potrošniškega posojila zaradi nastopa zavarovalnega primera (ker pritožnik banki ni vrnil posojila v postavljenem roku in po opominih) banki plačati zavarovalnino, s tem plačilom pa so nanjo prešle vse pravice banke nasproti pritožniku, ki je zavarovalni primer povzročil.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje navedeni odločitvi sodišča in zatrjuje, da so mu bile kršene "osnovne človekove pravice in svoboščine ter načela pravne države". Pritožnik je prepričan, da banke namenoma zavajajo kreditojemalce in jim ne obrazložijo, kako je z zavarovalno premijo za zavarovanje kredita. Zaradi nepoštenega dejanja zavarovalnice oziroma banke naj bi bile kršene njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Po zatrjevanju pritožnika niti prvostopenjsko niti Višje sodišče nista upoštevali, da je v sporni posojilni pogodbi "jasno navedeno", da bo zavarovanje sklenjeno v njegovem imenu, banka pa tega ni storila, temveč je sklenila zavarovanje v svojem imenu. Pritožnik se v ustavni pritožbi sklicuje tudi na svoje navedbe v odgovoru na tožbo in v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ter predlaga, naj jih Ustavno sodišče upošteva kot sestavni del ustavne pritožbe. Zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic, pa tudi kršitev pravic iz 33. in 56. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi "krivično sodbo".

B.

3.Pritožnik sicer zatrjuje, da so mu bile z izpodbijano odločitvijo sodišča kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar z navedbami v ustavni pritožbi teh kršitev ne izkaže. Z večino očitkov izraža le svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, ker sam vsebino sporne posojilne pogodbe razume drugače kot sodišča. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi prava. Za utemeljitev ustavne pritožbe bi moral pritožnik izkazati, da izpodbijana odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču. Tega pritožnik niti ne zatrjuje. Kot je pojasnilo Višje sodišče, je za presojo obravnavane zadeve bistvena okoliščina, da je bila pogodba o zavarovanju potrošniškega posojila, ki ga je pritožnik dobil pri banki, sklenjena v korist banke, v kar je pritožnik izrecno privolil s podpisom posojilne pogodbe. Dejstvo, da se pritožnik ne strinja z razlago sodišča o vsebini pogodbe, pa za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

4.Zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pritožnik ne more utemeljiti s pavšalnim zatrjevanjem, da zmaga močnejši (banke, zavarovalnice), ne glede na to, da krši pogodbe in pogoje, ki jih sam napiše. V zvezi s tem očitkom velja še pojasniti, da iz 22. člena Ustave izhaja ustavno procesno jamstvo, kršitve teh jamstev pa ni mogoče utemeljiti z zatrjevanjem, da je odločitev sodišča po vsebini napačna.

5.V zvezi s pritožnikovim predlogom, naj Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi upošteva tudi vse njegove navedbe v odgovoru na tožbo in v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, je treba pojasniti, da je ustavna pritožba posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presoje. Zato je treba v ustavni pritožbi argumente, ki naj bi jo utemeljili, izrecno navesti. Zgolj s sklicevanjem na trditve, ki jih je pritožnik uveljavljal v vlogah v pravdnem postopku, ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić