Jedro

Tožnica je tista, ki bi morala voditi gradbene dnevnike oziroma razpolagati z ustrezno dokumentacijo, iz katere bi bilo jasno razvidno, kaj konkretno je bilo na stanovanju opravljeno. Pomanjkljive dokumentacije tako ne more nadomestiti izvedensko mnenje, zlasti ob dejstvu, da je bilo izdelano na predlog toženke, ki je z njim uspela izpodbiti tožničine trditve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka postopek delno ustavilo glede plačila zneska 234,00 EUR s zakonskimi zamudnimi obrestmi in sklep o izvršbi v tem obsegu razveljavilo. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, sklep o izvršbi razveljavilo, tožnici pa na račun toženke naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.315,69 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka).

2. Proti II. in III. točki izreka navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je ugotovljeno dejansko stanje glede višine tožbenega zahtevka zmotno. Ker se sodišče ni opredelilo do trditev glede stroškov adaptacije stanovanja iz razloga slabega stanja, naknadnih rušitvenih del ter ponovne oprave del, sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da se ni opredelilo do navedb o tem, da toženka ni pravočasno zavrnila izdanih računov, napak pa tudi ni grajala. Meni, da bi sodišče moralo večjo težo nameniti dokazom, predloženim s strani tožnice. Da je bila v objekt dejansko vgrajena količina materiala, ki izhaja iz računa, so po njenem mnenju potrdili zakoniti zastopnik, zaslišane priče ter predložene dobavnice. Sodišče zato ne bi smelo v celoti slediti obračunu toženke, ki ga ni sestavil neodvisni strokovnjak. Meni, da je njegovo pričanje pristransko in brez dokazne vrednosti. Da so cene primerne, naj bi potrdila tudi izvedenka gradbene stroke. Meni, da izvedenka ni mogla podati strokovnega mnenja, saj si objekta ni ogledala. Posledično so nedokazane ostale tudi trditve toženke. Poudarja, da bi se obseg izvršenih del in porabljenega materiala lahko ugotovil z ogledom in z izmero stanovanja, ki bi ga moral opraviti izvedenec gradbene stroke. Kljub temu, da izvedenka (po lastnih trditvah) ni razpolagala z zadostno dokumentacijo glede opravljenih del in vgrajenih materialov, je zaključila, da je obračun toženke ustrezen. Poudarja, da sama ni bila dolžna vse čas beležiti vseh urnih postavk in količine uporabljenega materiala. Izvedensko mnenje je nadalje oprto na pripravljalno vlogo toženke z 2. 2. 2015, ki je bila vložena prepozno in je sodišče kot take ni upoštevalo. Svoje mnenje je oprla tudi na shematske načrte - tlorise, s katerimi tožnica ni razpolagala in je njihovi verodostojnosti nasprotovala. Izvedensko mnenje zato ni nepristransko in strokovno. Tudi priznani del vtoževanega računa se ne ujema z obračunom del, ki ga je predložila toženka. Utemeljen je tudi vtoževani znesek po računu št. 3732, kateremu toženka ni obrazloženo nasprotovala. Ker je toženka priznala razliko v ceni vrat, jo je dolžna tudi plačati, sodišče pa že plačanega dela ne bi smelo pobotati z vtoževano terjatvijo. Toženka namreč pobotne izjave ni podala. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženka je v odgovoru pritožbenim razlogom nasprotovala in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica na podlagi ustno sklenjene podjemne pogodbe pri toženki opravila obsežna obnovitvena dela. Med strankama nadalje ni sporno, da je bilo dogovorjeno delo opravljeno in da je količina dela in uporabljenega materiala presegala tisto (16.656,70 EUR), določeno v predhodno izdanem predračunu (priloga A1). Hkrati ne gre za spor o stvarnih napakah na stvari, temveč za vprašanje, ali so bila na objektu resnično izvršena vsa dela in vgrajen ves material, katerega plačilo s tožbo zahteva tožnica. Ker končno plačilo naročnika del ni bilo izrecno določeno, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki sodišču omogoča, da plačilo določi samo, in sicer ob upoštevanju vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času in običajnemu plačilu za to vrsto dela.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dovolj natančno raziskalo dejanske okoliščine konkretnega primera. O teh je v izpodbijani sodbi navedlo jasne, izčrpne in razumljive razloge. S posplošenim očitkom o njihovi domnevni neobrazloženosti tožnica ne more uspeti. Sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti in tudi vsebina izvedenih dokazov je v njej korektno povzeta, zato ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero meri pritožba. Drži sicer, da je izvedenka v svoje izvedensko mnenje povzela tudi trditve iz toženkine pripravljalne vloge z 2. 2. 2015, ki je sodišče zaradi prekluzije ni upoštevalo (list. št. 120). Ker pa sodišče svoje odločitve ni oprlo na te trditve, temveč na dejstvo, da utemeljenost tožničinih trditev ni izhajala iz dokazov, ki jih je predlagala, napaka izvedenke na odločitev sodišča ni imela vpliva.

7. Tožnica je svoje trditve o količini opravljenega dela in materiala dokazovala z računom s 30. 4. 2012 za plačilo 24.952,40 EUR, zaslišanjem zakonitega zastopnika, prič in s predložitvijo dobavnic. Toženka je tako vtoževanemu znesku obrazloženo ugovarjala in predložila podrobno specifikacijo posameznih postavk vgrajenega materiala in opravljenih del (priloga B6). Potrdila je, da je že plačala 21.952,40 EUR, plačilu višjega zneska pa nasprotovala. Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da ob tako substanciranem ugovoru toženke, tožnica nosi trditveno in dokazno breme glede obsega opravljenih del in vgrajenih materialov. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da tožnica takšnega dokaznega bremena ni zmogla. Niti zakoniti zastopnik niti priče na zaslišanju namreč niso mogli jasno specificirati posameznih del in količin, navedenih v računu. Ker niti iz predloženih dobavnic ne izhaja, da je bil material vgrajen prav v tožničinem stanovanju, iz njih pa tudi ni razvidna cena materiala, je sodišče prve stopnje utemeljeno večjo težo poklonilo dokazom, predloženim s strani toženke. Njenemu nasprotovanju zatrjevani količini materiala in obsegu opravljenih del je namreč pritrdila izvedenka gradbene stroke. Ker tudi slednja ni mogla izrecno potrditi, da količine na računu ustrezajo dejansko porabljenim količinam materiala in opravljanih del ob obnovi, slednje pa ne bi bilo razvidno niti iz ogleda stanovanja, saj zaradi prenove prvotno stanje ni več vidno, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v tem delu. Ob tem velja pripomniti, da je bila tožnica tista, ki bi morala voditi gradbene dnevnike oziroma razpolagati z ustrezno dokumentacijo, iz katere bi bilo jasno razvidno, kaj konkretno je bilo na stanovanju opravljeno. Pomanjkljive dokumentacije ne more nadomestiti izvedensko mnenje, zlasti ob dejstvu, da je bilo izdelano na predlog toženke, ki je z njim uspela izpodbiti tožničine trditve. V skladu z 212. členom ZPP je tožnik tisti, ki je dolžan navesti trditve, s katerimi utemeljuje tožbeni zahtevek, in v ta namen predlagati tudi dokaze. Ker tožnica glede na navedeno slednjega ni zmogla, je odločitev sodišča pravilna, pritožbene trditve, ki skušajo prikazati nasprotno, pa neutemeljene.

8. Pravilna je tudi odločitev glede računa št. 3732 v znesku 1.474,14 EUR, ki se nanaša na plačilo odstranjenih starih in vgradnjo novih vrat. Da je odvoz materiala v višini 800,00 EUR zaračunan že v prvem računu, je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe tako toženke kot tudi zakonitega zastopnika. Ob nespornem dejstvu, da je toženka tožnici plačala 21.952,40 EUR, pri čemer je toženki uspelo izkazati, da je bila dolžna plačati zgolj 20.485,56 EUR, je utemeljen tudi zaključek sodišča, da preplačani del vključuje tudi plačilo računa št. 3732. 9. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Toženka povrnitve pritožbenih stroškov ni zahtevala, tožnica pa s pritožbo ni uspela, zato stroške nosi sama (prvi odstavek 165. člena).