Jedro

Tožnica sicer navaja, da gre v njenem primeru za preganjanje glede narodnostne pripadnosti in da njen sin ne more gledati maltretiranja, ki ga tožnica trpi od bivšega moža, vendar v zvezi s tem ne navaja nobenih dogodkov, podrobnosti in tudi posebej tega ne obrazloži. Vojni dogodki v Bosni in Hercegovini (1991-1995) po presoji pritožbenega sodišča ne morejo biti razlog za zapustitev izvorne države, saj niso v neposredni povezavi s prošnjo za azil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 17.11.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožeči stranki oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila prošnji tožečih strank za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeni in odločila, da morata zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz upravnih spisov in navedb v tožbi izhaja, da je prva tožnica povedala, da je leta 2000 izgubila status begunca. Izseliti se je morala iz hiše, ker se je lastnik hiše vrnil. V letu 1992 so jo Srbi mučili, v času vojne je bila tudi v taborišču v S. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna. Prva tožnica je ob podaji prošnje za azil 13.6.2005 podala izjavo in iz te izjave izhaja, da je na vprašanje, zakaj je zapustila izvorno državo, odgovorila: "Nimam življenjskih pogojev, zato sem odšla iz izvorne države". Na vprašanje ob koncu njene izjave pa je prva tožnica na vprašanje: Ali je bila želja po izboljšanju materialnega položaja razlog za zapustitev izvorne države, povedala: "Da". Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da je prva tožnica z otrokom (drugim tožnikom) zapustila izvorno državo le zaradi razloga, da si izboljša materialni položaj oziroma iz ekonomskih razlogov. Prva tožnica je povedala, kaj vse je doživela v času vojne v Bosni in Hercegovini, vendar teh dogodkov ni navedla kot razlog za zapustitev izvorne države. Sodišče prve stopnje pa tudi lahko sledi sklepanju tožene stranke, da mora prosilec v azilnem postopku izkazati subjektivni strah, ki je tudi objektivno konkretiziran in zaradi katerega je njegova vrnitev v izvorno državo ogrožena, prva tožnica pa je le navedla dogodke, ki so se ji pripetili v času vojne. Ker je prva tožnica sama povedala, da je zapustila izvorno državo iz ekonomskih razlogov, je tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje pravilno takoj odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Prva tožnica je v tožbi ugovarjala, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pri tem pa ni navedla nobenih razlogov, podrobnosti in tudi ni navedla nobenih dogodkov. Prva tožnica sicer navaja, da gre v njenem primeru za preganjanje glede narodnostne pripadnosti in da njen sin (drugi tožnik) ne more gledati maltretiranja, ki ga ona trpi od bivšega moža, vendar v zvezi s tem ne navaja nobenih dogodkov, podrobnosti in tudi posebej tega ne obrazloži. Prva tožnica je sicer predlagala, da se opravi glavna obravnava in da se jo zasliši. Pri tem pa v tožbi ne navaja nobenih razlogov, okoliščin ali dejstev oziroma tudi ne navaja nobenih dokazov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje na obravnavi izvedlo in ki bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z odločitvijo tožene stranke oziroma tudi glede preganjanja zaradi njene narodnostne pripadnosti, kot zatrjuje v tožbi. Tako prva tožnica v tožbi ne navaja, v čem bi se njeno zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njene izjave v prošnji za azil, prav tako pa ne navaja ničesar v zvezi z okoliščinami glede razloga, ki ga je navedla na zaslišanju, niti v zvezi s preganjanjem zaradi narodnostne pripadnosti. Ker prva tožnica v tožbi ne navaja ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z razlogom po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, je sodišče prve stopnje odločilo na seji senata in pri tem sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožeči stranki ponavljata tožbene navedbe in še dodajata: Ponovno poudarjata, da razlogi, ki sta jih navedla v prošnjah za azil, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, saj gre v njunem primeru za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti, ki je bilo dalj časa trajajoče in zoper katero državne oblasti niso ustrezno reagirale, saj jima niso nudile ustrezne zaščite. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi njuni tožbi, odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke, ki naj v ponovnem postopku ugodi njunima prošnjama za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožečih strank. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je prva tožnica z otrokom (drugim tožnikom) zapustila izvorno državo le zaradi razloga, da si izboljša materialni položaj oziroma iz ekonomskih razlogov, saj je to sama povedala.

Prva tožnica je sicer v tožbi ugovarjala, kar je ponovila tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pri tem tudi po presoji pritožbenega sodišča ni navedla in tudi sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih razlogov, podrobnosti in tudi ne omenja nobenih dogodkov. Prva tožnica sicer navaja, da gre v njenem primeru za preganjanje glede narodnostne pripadnosti in da njen sin (drugi tožnik) ne more gledati maltretiranja, ki ga prva tožnica trpi od bivšega moža, vendar v zvezi s tem ne navaja nobenih dogodkov, podrobnosti in tudi posebej tega ne obrazloži. Prva tožnica je sicer predlagala, da se opravi glavna obravnava in da se jo zasliši, kar v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne predlaga več. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem meni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ta predlog, saj prva tožnica v tožbi ni navedla ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z razlogom po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo na seji senata in pri tem sledilo tudi mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi, št. Up 422/2003 z dne 10.7.2003. Prva tožnica je tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navedla, kaj vse je doživela v času vojne v Bosni in Hercegovini. Ti dogodki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo biti razlog za zapustitev izvorne države, saj niso v neposredni povezavi s prošnjama za azil, pa tudi iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhaja, da bi bila vrnitev tožečih strank v izvorno državo zaradi teh dogodkov ogrožena.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.