Jedro

Zakon možnosti za sodno uveljavljanje zvišanja preživnine ne omejuje na izjemne primere spremenjenih razmer, kot trdi revident. Seveda je mogoče zagovarjati stališče, da sleherna tudi majhna sprememba razmer ne more biti podlaga za sodno zvišanje preživnine, saj bi sicer to pomenilo nesmotrno ravnanje, ker se razmere nenehno spreminjajo, preživnine pa tudi ni mogoče z lekarniško natančnostjo določati, in to za vsak mesec sproti.

Zakon določa, da se s sodno odločbo ali z dogovorom določena preživnina usklajuje z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov v naši državi (prvi in drugi odstavek 132. člena ZZZDR), kar pomeni, da takšne valorizacije krijejo povečane ali znižane življenjske stroške, do katerih prihaja zaradi podražitev ali pocenitev cen izdatkov za preživljanje, in zaradi splošnega zvišanja ali znižanja plač. Ne krijejo pa te valorizacije zviševanja življenjskih stroškov zaradi odraščanja preživninskega upravičenca, zaradi njegovega šolanja ipd.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej pravdi zaradi zvišanja preživnine, ki jo mora plačevati toženec svojemu sinu mladoletnemu tožniku, rojenemu 2.10.1989, je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec namesto dne 1.4.1994 na 8.139,40 SIT valorizirane oziroma 13.2.1995 na 9.465,70 SIT zvišane preživnine plačevati od 1.6.1994 do 31.1.1995 po 20.000,00 SIT na mesec, od 1.2.1995 dalje pa po 21.860,00 SIT, medtem ko je v presežku (do 40.000,00 SIT) tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu za znesek nad 10.000,00 SIT. Sprejelo je kot pravilne vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Razporeditev denarnega bremena preživljanja po stanju v času glavne obravnave med tožencem in tožnikovo materjo v razmerju 60 : 40 je pravilna, glede na prejemke, kakršne sta imela, in glede na fizični prispevek matere. Tožena stranka uveljavlja v reviziji proti tej sodbi razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, ali pa sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Trdi, da niso nastale nove okoliščine, ki bi opravičevale zvišanje preživnine, saj je tožnik star komaj 6 let in hodi v vrtec, kjer je preskrbljen. Toženec ne zmore plačevati zvišane preživnine, saj je do 25.7.1995 dobival 213,84 DEM socialne pomoči, od takrat pa ničesar. Zaradi bolezni ne more opravljati kovaškega poklica. Žena prejema le nadomestilo za brezposelnost. Najemnikove investicije v toženčev lokal še niso amortizirane. Če bi drugostopno sodišče že upoštevalo potrdilo o ukinjeni socialni pomoči, bi odločilo drugače. Toženčeva žena je pripravljena iz svojih sredstev plačevati preživnino v valorizirani višini po obvestilih centra za socialno delo.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, vrhovni državni tožilec pa se o njej ni izrekel. Revizija ni utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS 15/76 in 1/89 - ZZZDR) določa, da sme sodišče po predlogu prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti z dogovorom ali s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine na podlagi katerih je bila določena (peti odstavek 132. člena). Zakon torej možnosti za sodno uveljavljanje zvišanja preživnine ne omejuje na izjemne primere spremenjenih razmer, kot trdi revident. Seveda je mogoče zagovarjati stališče, da sleherna tudi majhna sprememba razmer ne more biti podlaga za sodno zvišanje preživnine, saj bi sicer to pomenilo nesmotrno ravnanje, ker se razmere nenehno spreminjajo, preživnine pa tudi ni mogoče z lekarniško natančnostjo določati, in to za vsak mesec sproti. Vendar ob ugotovljenih dejstvih, da je bil dogovor o preživnini sklenjen pred 6 leti, ko je bil tožnik star 3 mesece, da je tožnikova zakonita zastopnica takrat živela s starši, kjer za tožnika ni bilo drugih izdatkov kot za obleko, da zdaj pa živi v samostojnem gospodinjstvu, in nadalje, da ima zdaj še enega otroka in da hodi tožnik zdaj v vrtec, ni dvoma, da gre za spremenjene razmere, ki opravičujejo tudi spremembo preživnine. Zmotno je nadaljnje revizijsko stališče, češ da valorizacije Centra za socialno delo zajemajo vse povečane stroške od prve določitve preživnine do zdaj. Zakon določa, da se s sodno odločbo ali z dogovorom določena preživnina usklajuje z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov v naši državi (prvi in drugi odstavek 132. člena ZZZDR), kar pomeni, da takšne valorizacije krijejo povečane ali znižane življenjske stroške, do katerih prihaja zaradi podražitev ali pocenitev cen izdatkov za preživljanje, in zaradi splošnega zvišanja ali znižanja plač. Ne krijejo pa te valorizacije zviševanja življenjskih stroškov zaradi odraščanja preživninskega upravičenca, zaradi njegovega šolanja ipd.

Zakon nadalje predpisuje, da se preživnina določi po potrebi upravičenca ter možnostih zavezanca (129. člen ZZZDR). Kar zadeva preživljalca, torej niso pomembni le njegovi denarni prejemki, ki jih dobiva iz kateregakoli naslova, marveč tudi vse možnosti, ki jih ima za to, da izpolnjuje svojo preživninsko dolžnost do otroka (prvi odstavek 123. člena ZZZDR). Nižji sodišči sta zato izbrali pravilno izhodišče za odločitev v tem sporu, ko sta upoštevali toženčevo starost in njegovo dolžnost poiskati si zaslužek, pri čemer nista upoštevali še v reviziji ponovljene trditve, da zaradi bolezni ne more opravljati svojega poklica, ker pač ni tega z ničemer dokazal. Pravilno sta tudi pretehtali dejstvo, da toženec spočetka ni imel dohodkov od oddaje v najem lokala zaradi amortizacije investicij vanj, saj gre za trenutno stanje, nadalje zato, da se je z njim povečalo njegovo premoženje in da je to takšno, da daje dohodek. Končno tudi ni mogoče pritrditi revizijski trditvi, da bi višje sodišče odločilo drugače, če bi imelo v rokah že potrdilo o ukinitvi pomoči tožencu. Že prvo sodišče je računalo s tem (glej obrazložitev na 5. strani zgoraj), višje sodišče pa je v celoti sprejelo dejanske ugotovitve prvega sodišča, dasiravno ni posebej omenilo te okoliščine v svoji obrazložitvi. Navzlic tej okoliščini je pravilno izhajalo iz možnosti toženca in ne le iz njegovih prejemkov iz naslova pomoči med brezposelnostjo, kot je bilo že poprej omenjeno.

Izkazalo se je torej, da ni utemeljena prav nobena revizijska trditev, pa tudi ob siceršnjem preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava se pokaže, da je preživnina pravilno odmerjena spričo neoporekanih ugotovljenih potreb in življenjskih stroškov mladoletnega tožnika ter preživninskih zmožnosti njegove zakonite zastopnice, ki mora poleg njega preživljati še mlajšega sina. Upoštevaje tožnikovo starost je očitno, da mora biti breme denarnega prispevka toženca k preživljanju tožnika večje kot pa zakonite zastopnice.

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).