Jedro

Dela besedila da „se mora dokazilo o plačilu glasiti na ime vlagatelja“, ob uporabi jezikovne metode ni mogoče razlagati drugače, kot v pomenu, da se z dokazilom dokazuje, da je vlagatelj plačnik, torej tisti, ki je plačilo opravil. Do enakega rezultata privede preveritev z razlago glede na namen pravnega pravila. Namen pravnega pravila po mnenju sodišča je, da se zagotovi, da je do sofinanciranja čebelarske opreme upravičen tisti vlagatelj, ki je opravil nakup čebelarske opreme, kar dokaže z računom, ki se glasi nanj kot naslovnika in s potrdilom, ki potrjuje, da je plačnik računa. Ob taki razlagi obravnavanega pravnega besedila pa po mnenju sodišča ni mogoče razlagati vsebine potrdila o plačilu, da je izrecna navedba plačnika računa zanemarljiv, nepomemben podatek ter da je pomen treba dati (zgolj) podatku o navedbi dolžnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožničina vloga za odobritev nepovratnih sredstev skupne kmetijske politike, sofinancirane iz Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada v sklopu Tehnična pomoč čebelarjem, za ukrep Sofinanciranje čebelarske opreme v letu 2017, zavrne. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica k vlogi priložila originalno dokazilo o plačilu računa za nakup samoobračalnega točila na 12 satov in račun, ki ga je izdal A. Iz predloženega dokazila o plačilu je razvidno, da je navedeni račun plačala B.B., ki pa ni vlagateljica. Uredba o izvajanju Programa ukrepov na področju čebelarstva v Republiki Sloveniji v letih 2017 do 2019 (v nadaljevanju Uredba) v 10. členu, prvi a) odstavek in Javni razpis v točki 3.1.4. za ukrep Tehnična pomoč čebelarjem v letu 2017 (v nadaljevanju Javni razpis) določata, da mora vlagatelj priložiti vse izvirne račune in vsa izvirna dokazila o plačilu računov na ime vlagatelja. Zato tožničinega dokazila o plačilu računa organ ni upošteval kot ustreznega za dodelitev sredstev.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 19. 1. 2018 zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo.

3. Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana prvostopenjska odločba nepravilna in nezakonita iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Iz izpodbijane odločbe izhaja ugotovitev, da je račun za nakup samoobračalnega točila na 12 satov, ki ga je izdal A., plačala B.B.; to dejstvo pa je zmotno ugotovljeno. Iz Potrdila o plačilu izdajatelja C. d.d. z dne 22. 3. 2017 namreč izhaja, da je dolžnik tožnica. Tožnica zaradi študijskih obveznosti ni mogla sama oditi na banko in opraviti plačila računa ter je v ta namen 22. 3. 2017 svoji mami B.B. izročila denar v višini 3.399,99 EUR ter jo pooblastila za plačilo navedenega računa. Na podlagi sklenjene mandatne pogodbe je B.B. opravila plačilo računa v imenu in na račun tožnice. Mandatna pogodba namreč ustvarja neposredno zastopanje, kar pomeni, da zastopnik nastopa v imenu in za račun zastopanega ter opravljena dejanja učinkujejo neposredno za zastopanega. Glede na to je napačen zaključek prvostopenjskega organa, da je plačnik B.B., saj le ta ni delovala v svojem imenu, ampak v imenu, na račun in s sredstvi tožnice. Zgolj dejstvo, da je plačilo na banki izvedla B.B., z ničemer ne izkazuje, kdo je dejanski plačnik. Tožnica se dalje sklicuje na drugi odstavek 766. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Navaja, da pogodbe o izročitvi denarja ter pooblastitvi za plačilo računa sami vlogi ni prilagala, saj že iz Potrdila o plačilu izhaja, da je plačnik tožnica. Tožnica poudarja tudi, da se izvirni račun glasi nanjo, pri čemer je po njenem mnenju izpolnjen tudi pogoj o plačilu računa. Tožnica meni, da bi v postopku izdaje prvostopenjske odločbe organ moral tožnico zaslišati, da bi lahko neposredno pojasnila vse okoliščine konkretnega primera ali da bi se pisno izjavila v zvezi z dejstvi in ugotovitvami organa. Iz povedanega izhaja, da je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni bil izveden potreben ugotovitveni postopek. Tožnica sodišču predlaga, naj razpiše glavno obravnavo in na njej izvede predlagane dokaze, in sicer naj zasliši tožnico in B.B. kot pričo, vpogleda v listine v upravnih spisih prve in druge stopnje, vpogleda Javni razpis, tožničino vlogo na Javni razpis ter pooblastilo z dne 22. 3. 2017. Tožnica sodišču predlaga, naj odpravi odločbi upravnih organov obeh stopenj ter odloči, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve odločb organov obeh stopenj ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Toženka še navaja, da je iz dokazila o plačilu računa razvidno, da je plačnik B.B., kot način plačila je navedena gotovina, namen pa plačilo računa št. 20-2017 Č.Č. Kot dolžnik je navedena tožnica. Dokazilo o plačilu se ne glasi na tožnico. Iz potrdila o plačilu ne izhaja, da je B.B. le pooblaščenka tožnice glede plačila. Pooblastilo tožnice vlogi ni bilo priloženo, iz potrdila o plačilu pa je jasno razvidno, da je plačnik B.B., kar pomeni, da tožnica pogoja iz Uredbe in Javnega razpisa ne izpolnjuje, ker se dokazilo o plačilu računa ne glasi nanjo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnici vloge za odobritev nepovratnih sredstev, ki jo je ta podala na Javni razpis, za ukrep Sofinanciranje čebelarske opreme v letu 2017. Vlogo je organ tožnici zavrnil, ker je presodil, da ni predložila dokazila o plačilu računa, ki bi se glasilo nanjo kot plačnico, s čemer ni izpolnila pogoja iz prvega a) odstavka 10. člena Uredbe in točke 3.1.4. Javnega razpisa, o opravljenem nakupu čebelarske opreme. Tožnica pa ugovarja, da je (bila) plačnica računa ona, kar izhaja že iz dejstva, da je na potrdilu navedeno, da je naslovnica računa in dolžnica po računu ona, ter da je njena mati B.B. na podlagi pooblastila oziroma sklenjene mandatne pogodbe opravila plačilo računa v imenu in na račun tožnice ter s sredstvi tožnice, v zvezi z ugotovitvijo česar bi prvostopenjski organ moral izvesti posebni ugotovitveni postopek.

7. V zadevi ni sporno, da je na potrdilu C. d.d. z dne 22. 3. 2017 o plačilu računa 20-2017 izdajatelja A. Čebelarstvo (ki je v spisni dokumentaciji), v rubriki „Plačnik“ navedena B.B., v rubriki „Dolžnik“ Č.Č. (tožnica) ter da je v rubriki „Namen“ navedeno pl. rač. 20-2017 Č.Č.. Prav tako ni sporno, da tožnica vlogi na Javni razpis poleg potrdila o plačilu računa ni predložila mandatne pogodbe, na podlagi katere naj bi po njenem zatrjevanju račun plačala njena mama B.B. 8. Sporno tudi ni, da Uredba v prvem a) odstavku 10. člena določa, da je čebelar upravičen do sofinanciranja čebelarske opreme, če je opravil nakup čebelarske opreme, pri čemer za dokazilo o opravljenem nakupu šteje izvod izvirnega računa in izvirnega dokazila o plačilu računov na ime vlagatelja. Prav tako ni sporno, da Javni razpis v točki 3.1.4. določa, da mora vlagatelj priložiti vse izvirne račune, ki vsebujejo podatke iz 82. člena Zakona o davku na dodano vrednost, in vsa izvirna dokazila o plačilu računov na njegovo ime.

9. Sodišče se s tožnico ne strinja, da bi moral organ vsebino prej opisanega spornega potrdila o plačilu z dne 22. 3. 2017 razlagati, da potrjuje, da je (tudi) plačnik tožnica, ker je ona navedena kot naslovnica računa in dolžnica po računu; na potrdilu je namreč, kot že povedano, kot plačnica izrecno navedena druga oseba - B.B. Dela besedila v citiranih določbah prvega a) odstavka 10. člena Uredbe in točke 3.1.4. Javnega razpisa, da „se mora dokazilo o plačilu glasiti na ime vlagatelja“, ob uporabi jezikovne metode ni mogoče razlagati drugače, kot v pomenu, da se z dokazilom dokazuje, da je vlagatelj plačnik, torej tisti, ki je plačilo opravil. Do enakega rezultata privede preveritev z razlago glede na namen pravnega pravila. Namen pravnega pravila, vsebovanega v citiranih določbah prvega a) odstavka 10. člena Uredbe in točke 3.1.4. Javnega razpisa, po mnenju sodišča je, da se zagotovi, da je do sofinanciranja čebelarske opreme upravičen tisti vlagatelj, ki je opravil nakup čebelarske opreme, kar dokaže z računom, ki se glasi nanj kot naslovnika in s potrdilom, ki potrjuje, da je plačnik računa. Ob taki razlagi obravnavanega pravnega besedila pa po mnenju sodišča ni mogoče razlagati vsebine potrdila o plačilu, da je izrecna navedba plačnika računa zanemarljiv, nepomemben podatek ter da je pomen treba dati (zgolj) podatku o navedbi dolžnika.

10. Prav tako sodišče tožnici ne pritrjuje, da bi moral organ, če bi ne štel, da je nakup čebelarske opreme izkazan in da je s tem pogoj iz prej citiranih določb Uredbe in Javnega razpisa ostal neizpolnjen, pred odločitvijo v zadevi izvesti poseben ugotovitveni postopek. Organ je zgolj v zvezi z nepopolno in nerazumljivo vlogo (v zadevah ukrepov na področju čebelarstva) dolžan postopati v skladu z določbami 33. in 34. člena ZKme-1 (v zvezi z 49. členom tega zakona) ter stranki omogočiti odpravo pomanjkljivosti vloge. Če pa je vloga popolna in razumljiva, torej sposobna za vsebinsko obravnavo, organ preveri izpolnjevanje materialnih pogojev ter odloči o dodelitvi oziroma nedodelitvi sredstev (tretji in četrti odstavek 42. člena Uredbe) v skrajšanem postopku (na podlagi strankine vloge ter z njene strani predloženih dokazov). Nobena pravna določba organa ne zavezuje, če ugotovi, da kakšen razpisni materialni pogoj ni izpolnjen, k vodenju posebnega ugotovitvenega postopka. Če organ ugotovi, da določen materialni pogoj ni izpolnjen, vlogo zavrne. Da gre pri obravnavi vlog, kot je predmetna, za skrajšan postopek, izhaja tudi iz določb Uredbe, po katerih je vloge treba poslati na obrazcu, z vsemi zahtevanimi dokazili (41. člen), kar pomeni, da gre za odločanje na podlagi izključno strankine vloge in priloženih dokazil (1. točka prvega odstavka in tretji odstavek 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

11. Glede na navedeno bi morala tožnica, ki zatrjuje, da je plačilo računa za čebelarsko opremo izvedla v njenem imenu, za njen račun in z njenimi sredstvi na podlagi sklenjene mandatne pogodbe B.B., ob določbah Javnega razpisa o dokazovanju nakupa čebelarske opreme z računom ter z dokazilom o plačilu računa, ki se oba morata glasiti na ime vlagatelja, že sami vlogi na Javni razpis priložiti pooblastilo oziroma mandatno pogodbo. Le v takem primeru bi bilo mogoče ob presoji izpolnjevanja razpisnih pogojev upoštevati tudi zatrjevano dejstvo plačila na podlagi pooblastila oziroma mandatne pogodbe, kot je tožnici pravilno odgovoril tudi drugostopenjski organ glede na (šele) pritožbi priloženo mandatno pogodbo.

12. Sodišče dodaja, da tožnica s tožbo izpodbija odločbi upravnih organov obeh stopenj. Vendar drugostopenjska odločba, s katero je organ zgolj zavrnil pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo, ni dokončna upravna odločba v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zoper njo tožba ni dovoljena. Zato je sodišče štelo, da tožnica izpodbija le prvostopenjsko odločbo, ne da bi s tem, glede na navedeno, poseglo oziroma moglo poseči v njene človekove pravice in temeljne svoboščine.

13. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Glavno obravnavo je tožnica sicer predlagala in na njej izvedbo dokazov z vpogledom v upravna spisa obeh stopenj, obe izpodbijani odločbi in pritožbo z dne 3. 10. 2017, Javni razpis in vlogo tožnice na Javni razpis ter pooblastilo z dne 22. 3. 2017, in z zaslišanjem tožnice ter Janje Jakljič kot priče. Vendar dokazne predloge sodišče zavrača. Tožnica ne pojasni, v zvezi s katerim spornim ali nedokaznim dejstvom je dokazni predlog za vpogled v Javni razpis ter katero določbo podala. Vloga tožnice na Javni razpis (vsebina) ni sporna, tožnica pa tudi ne pojasni, zakaj je dokazni predlog podala. Dokaz z vpogledom v pooblastilo oziroma mandatno pogodbo z dne 22. 3. 2017 je nerelevanten dokaz, ker to dokazilo ni bilo predloženo že prvostopenjskemu organu, da bi (tudi) na njegovi podlagi in skupaj s predloženima računom in potrdilom o plačilu z dne 22. 3. 2017 zaključeval o izpolnitvi pogoja opravljenega nakupa čebelarske opreme s strani tožnice kot vlagateljice. Enako velja za dokaza z zaslišanjem tožnice in priče, da z njima naknadno ni mogoče dopolnjevati dejanskega stanja, kot ga je (lahko) ugotovil prvostopenjski organ na podlagi v postopku predloženih dokazov. Dokazni predlog za vpogled v listine upravnih spisov je nesubstanciran in nekonkretiziran, saj ne navaja dejstva, ki bi ga želela tožnica dokazovati, in tudi ne s katero od listin spisa. Prav tako tožnica ni obrazložila, zakaj predlaga, za dokazovanje katerih spornih ali nedokazanih dejstev, dokaz z vpogledom v upravni odločbi ter pritožbo z dne 3. 10. 2017. 15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.