Jedro

Izpodbijana odločba bi zadostila določbi 214. člena ZUP ter procesnim jamstvom, ki jih zagotavlja ta zakon in tudi Ustava, če bi bili iz njene obrazložitve razvidni razlogi za oceno oziroma za dodeljeno število točk pri posameznem posebnem kriteriju. Pomanjkljiva obrazložitev, zaradi katere sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti št. 6120-20/3-6 z dne 23. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da se v letu 2012 kulturni projekt Registrirani tiskani mediji: „OTADŽBINA“ predlagatelja tožnika sprejme v sofinanciranje v višini 2.400,00 EUR. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 641/2013 z dne 7. 5. 2013. Uradna oseba je v ponovnem postopku ponovno pregledala vso dokumentacijo ter ugotovila, da je pri izdaji odločbe v prejšnjem postopku prišlo do tehnične napake pri računalniškem izpisu same odločbe, iz zapisnika Komisije za izbor kulturnih projektov na področju različnih manjšinskih etničnih skupnosti in priseljencev v Republiki Sloveniji z dne 10. 5. 2012 je namreč jasno razvidno, da je predmetni projekt v postopku skupaj prejel 80,50 točk od možnih 100 točk. Organ v nadaljevanju povzame obrazložitev, ki jo je podala strokovna komisija ter navaja, da se je o tej tožnik mogel pisno izjaviti v predpisanem roku. Tožnik je v predpisanem roku izjavo tudi predložil, vendar je po presoji navedb v izjavi in tožnikove vloge bilo potrjeno prvotno točkovanje projekta s strani strokovne komisije. Po kriteriju „Obseg in učinki realizacije projektov predlagateljev v preteklih letih“ je bil tožnik ocenjen s 13,5 točk od možnih 25, po kriteriju „Zasnova in izvedba predlaganega projekta“ je bil tožnik ocenjen s 46 točkami od možnih 50, po kriteriju „Uresničevanje ciljev nacionalnega programa sklada s predlaganim projektom“ pa je bil tožnik ocenjen z 21 točkami od možnih 25. Na podlagi ocen in obrazložitve strokovne programske komisije, 120. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), 15. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov ter 19. člena Splošnih pogojev poslovanja je pristojni organ odločil, da se predmetni kulturni projekt sprejme v sofinanciranje v znesku, kot je odločeno v izreku odločbe.

Ministrstvo za kulturo pa je z odločbo z dne 17. 7. 2013 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

Tožnik vlaga tožbo zaradi povzročene mu škode z izpodbijano odločbo v višini 20.100,00 EUR. Organu, ki je izdal izpodbijano odločbo, očita kršitev 14. in 22. člena Ustave, 36. člena Zakona o društvih ter 4. in 5. člena ZUNEO. Kršitve naj bi organ storil s tem, ko je v ocenjevalno komisijo med drugim imenoval po mnenju tožnika nestrokovne osebe, ki v nekaterih primerih predstavljajo vodstva društev, ki so tudi sama kandidirala na javnem razpisu. Ocenjevanje vlog je tudi v ponovnem postopku potekalo arbitrarno. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se pri točkovanju upoštevalo, da je tožnik društvo s statusom državnega interesa za kulturo. Iz odločbe ni razvidno, da bi bil uporabljen Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov. Sodba I U 641/2013 z dne 7. 5. 2013 je upoštevana le delno. Tožnik očita neobrazloženost izpodbijane odločitve (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ob čemer se sklicuje, da zahteva po obrazložitvi odločbe državnega organa izhaja tudi iz pravice iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom in 14. člena Ustave. Tožnikova vloga bi na javnem razpisu morala biti ocenjena z več točkami. Med drugim se tožnik sklicuje na sodbo tega sodišča U 1104/2003 z dne 14. 12. 2005. Ugovarja oceni strokovne komisije v odločbi z dne 17. 7. 2013, da je pritožba tožnika predvsem izraz nacionalne nestrpnosti zastopnika. Tožnik predlaga, naj sodišče opravi glavno obravnavo ter na njej izvede predlagane dokaze, nato pa odloči, da se izpodbijana odločba odpravi ter tožniku poravna škoda 20.100,00 EUR, da se v zvezi s sumi kaznivih dejanj poda kazenske ovadbe, naloži organu, da sodelujoče na javnem razpisu obvesti o izidih javnega razpisa, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka po priloženem stroškovniku.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbi ter razlogih zanjo. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na navedbe toženke v odgovoru na tožbo je tožnik obširno odgovoril v pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2014. Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba, s katero je bilo v ponovnem postopku odločeno, da se na javnem razpisu za izbor kulturnih projektov na področju različnih manjšinskih etničnih skupnosti in priseljencev v RS (Etn 2012) kulturni projekt „X.“ predlagatelja tožnika sprejme v sofinanciranje v višini 2.400,00 EUR, je bila izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 641/2013 z dne 7. 5. 2013, s katero je sodišče odpravilo v prejšnjem postopku izdano odločbo prvostopenjskega organa z dne 15. 5. 2012, s katero je bilo (tudi) odločeno, da se tožnikov projekt sofinancira v višini 2.400,00 EUR. Sodišče je tožbi tedaj ugodilo, ker je, ob tem ko je ugotavljalo, da sta sporna število doseženih točk in njihova obrazložitev, presodilo, da zaradi nepravilnosti v obrazložitvi odločbe ni mogoče preizkusiti.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ v ponovnem postopku po pregledu dokumentacije zaključil, da je v prejšnjem postopku prišlo do tehnične napake pri računalniškem izpisu same odločbe, saj je ugotovil, da je iz zapisnika Komisije za izbor kulturnih projektov na področju različnih manjšinskih etničnih skupnosti in priseljencev v Republiki Sloveniji z dne 10. 5. 2012 jasno razvidno, da je predmetni projekt v postopku skupaj prejel 80,50 točk od možnih 100 točk. Glede na to je v obrazložitev nove, v tem postopku izpodbijane odločbe, zgolj povzel pravilno število točk glede na prej navedeni zapisnik z dne 10. 5. 2012, v preostalem pa obrazložitev iz odločbe z dne 15. 5. 2012, izdane v prejšnjem postopku, le ponovil. Navedena obrazložitev v izpodbijani odločbi pa tudi po presoji sodišča ni taka, da bi zadostila zahtevam ZUP in procesnim jamstvom, ki jih zagotavlja Ustava, kakor utemeljeno ugovarja tožnik.

Ker je pravna podlaga za predmetni javni razpis ZUJIK, ta pa v prvem odstavku 100. člena napotuje glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj sam ne ureja, na uporabo ZUP, to pomeni, da bi organ moral upoštevati tudi 214. člen ZUP, ki določa sestavne dele, ki jih mora vsebovati obrazložitev odločbe (razen kadar je dovoljena skrajšana obrazložitev, vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer). Zahteva po obrazloženosti odločitev državnih organov pa izhaja tudi iz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja Ustava v 22. členu, in ki je poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, na kar utemeljeno opozarja tudi tožnik.

Izpodbijana odločba bi tako zadostila določbi 214. člena ZUP ter procesnim jamstvom, ki jih zagotavlja ta zakon in tudi Ustava, če bi bili iz njene obrazložitve razvidni razlogi za oceno oziroma za dodeljeno število točk pri posameznem posebnem kriteriju (glede na to, da pri nobenem navedenih kriterijev tožnik ni dosegel vseh možnih točk). V izpodbijani odločbi pa je navedeno le, po katerih podkriterijih v okviru posameznega od posebnih treh kriterijev (ki naj bi bili posebni kriteriji, navedeni v predmetnem javnem razpisu) je komisija ocenjevala prijavitelja (tožnika) in prijavljeni projekt, ter pri posameznem od treh posebnih kriterijev najvišje možno ter doseženo število točk, poleg tega pa ločeno še skopo splošno oceno, pri čemer iz te ne izhaja, na kateri kriterij je posamezna ugotovitev vezana ter kako so posamezne ugotovitve komisije vplivale na dodeljevanje točk po kriterijih. Pomanjkljivosti obrazložitve pa ni odpravil niti drugostopenjski organ, pri čemer je tudi vprašljivo, ali bi ta obrazložitev lahko ustrezno dopolnil, glede na to, da sodišče v upravnem spisu v zadevi ni našlo dokumentov, iz katerih bi izhajala tako podrobna obrazložitev uporabe posebnih kriterijev (in postavk znotraj teh) pri ocenjevanju, kot bi jo obrazložitev odločbe morala vsebovati. Pri tem sodišče dodaja, da je v postopkih upravnega spora, ki se nanašajo na zadeve dodeljevanja finančnih sredstev, po ustaljeni sodni praksi presoja zakonitosti glede procesnih vprašanj (tudi materialnopravnih) stroga, pri strokovno tehničnih vprašanjih, ki niso pravna, pa zadržana.

Zaradi pomanjkljive obrazložitve sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki je tudi razlog za ugoditev tožbi in odpravo odločbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Skladno s tretjim odstavkom navedenega člena sodišče zadevo vrača v ponovni postopek, v tem postopku pa bo organ moral upoštevati stališče te sodbe glede postopka.

V zvezi z ostalimi tožbenimi navedbami (v pretežnem gre za očitke nepravilnega ocenjevanja ter neenakopravnega obravnavanja v primerjavi z nekaterimi drugimi udeleženci javnega razpisa) sodišče dodaja, da so podane preuranjeno. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe namreč ni niti omogočala učinkovitega pravnega sredstva (tudi tožbe), v katerem bi tožnik mogel konkretizirano izpodbijati oceno strokovne komisije po posameznih kriterijih ter na ustrezne argumente opreti trditve o neenakopravnem obravnavanju. Splošno podanih in nekonkretiziranih navedb oziroma navedb, za katere se bo šele izkazalo, ali imajo realno podlago, ter ob tem ko je obrazložitev odločbe pomanjkljiva, tako sodišče (še) ni moglo presojati. Nove navedbe, ki jih je tožnik podal naknadno, v pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2014, skupaj z dokaznimi predlogi, pa ne morejo biti predmet obravnave, ker jih je tožnik podal po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe ter je glede teh tožnik prekludiran. Prav tako tožnik ni mogel v navedeni vlogi več razširjati tožbenega predloga.

V zvezi z zahtevkom tožnika za poravnavo škode v višini 20.100,00 EUR pa sodišče tožniku pojasnjuje, da po ZUS-1 tožnik sicer more zahtevati, da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 7. člena ZUS-1). Vendar mora biti škoda, kot iz navedene določbe izhaja, izkazana ter mora biti posledica izvrševanja izpodbijane odločbe. Tem pogojem pa tožnik že na formalni ravni ni zadostil, saj zahtevka tako niti ni oblikoval (in nato izkazal). Zato o njem sodišče ni odločalo. Sicer pa po mnenju sodišča zakon daje podlago za priznanje povrnitve (izkazane ter na izvršitev izpodbijanega akta vezane) škode (le) v primeru meritornega odločanja sodišča o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih (prvi odstavek 67. člena ZUS-1).

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške postopka v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.