Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici na podlagi 108. člena ZDR-1 pripada odpravnina, ker ji je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar je toženka v tej odpovedi tudi sama zapisala. Zato je sodišče utemeljeno ugodilo tudi temu zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici: - izplača neto znesek plače 604,15 EUR s pp ter za obdobje januar 2013 do aprila 2014 obračuna bruto zneske plač, plača davke in prispevke ter izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 18. do 19. dne v mesecu (točka I/A izreka); - obračuna bruto zneske regresov za letni dopust za leta 2011 do 2014, plača davek in prispevke ter izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 2. 7. v posameznem letu do plačila; zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 1. 7. do 2. 7. v posameznem letu ter za znesek 53,51 EUR zneska regresa za leto 2014 (točka I/B izreka); - izplača neto zneske povračil stroškov v zvezi z delom (prevoz, malica) za junij 2011 ter od aprila 2012 do februarja 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 18. do 19. dne v mesecu (točka I/C, Č izreka); - izplača odpravnino 994,67 EUR s pp (točka I/D izreka); - povrne stroške postopka 1.064,45 EUR s pp (točka II izreka).

Toženki je naložilo, da v 15 dneh na račun sodišča plača sodno takso 414,00 EUR (točka III. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti (pravilno le zoper ugodilni del) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter zaradi kršitve ustavnih pravic. Navaja, da je prvostopno sodišče sodbo sprejelo le na podlagi vpogleda in branja listinskih dokazov tožnice, ne da bi zaslišalo tudi toženo stranko, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. S tem je bila kršena tudi določba 22. člena Ustave RS. Sodišče ni upoštevalo ugovorov toženke, da je tožnici poravnala regres za leti 2011 in 2012 ter da tožnici ne dolguje materialnih stroškov, ki so bili poravnani skupaj s plačo za leti 2011 in 2012. Toženka ni dobila možnosti, da predstavi argumente v njeno korist z zaslišanjem pred sodiščem in je bila kršena njena pravica do enakega varstva pravic in do poštenega sojenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP (tudi pravica do izjave), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek; stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer ta obveznost ni absolutna. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen in nesubstanciran.

Toženka se neutemeljeno sklicuje na kršitev načela kontradiktornosti in pravice do izjave. Toženki bi bila pravica do izjave kratena, če ne bi imela možnosti obravnavanja pred sodiščem ali če ne bi imela možnosti odgovoriti na tožbo, na pripravljalno vlogo tožnice oziroma na njene navedbe, kar pa se ni zgodilo. Toženka je imela tudi možnost na vse navedbe in trditve tožnice predlagati dokaze. Vendar, kot izhaja iz odgovora na tožbo, toženka ni podala sploh nobenega dokaznega predloga, v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnice pa je podala predlog za zaslišanje direktorja A.A. ter pri tem navedla, da direktor lahko podrobno pojasni, katera plačila so bila tožnici izvedena v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno in utemeljeno obrazložilo, da direktorja toženke ni zaslišalo, ker za dokazovanje plačil vtoževanih obveznosti takšno zaslišanje ni primerno dokazno sredstvo. Sicer pa toženka sploh ni trdila (z izjemo regresa za leti 2011 in 2012), da bi tožnici vtoževane zneske iz naslova plač, prispevkov od plač, regresa, stroškov v zvezi z delom in odpravnine plačala. Obratno temu (čeprav je bilo dokazno breme za izvedbo plačil na toženki) je tožnica predložila potrdilo banke B. o prometu na njenem računu, iz katerega izhaja, da toženka tožnici vtoževanih terjatev ni plačala. Glede regresa za leti 2011 in 2012 je toženka le trdila, da jih je plačala, za kar pa ni ponudila nobenega listinskega dokaza, takšne svoje trditve pa z zaslišanjem direktorja tudi ne bi mogla dokazati.

V zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na 286. b člen ZPP, po katerem mora stranka te kršitve uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kasnejše sklicevanje nanje pa ni več dopustno. Kot izhaja iz zapisnika o izvedenem naroku 22. 12. 2016 se toženka ni sklicevala na nobeno kršitev. Celo, ko je sodišče že zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje direktorja toženke, je ta podala izrecno soglasje, da sodišče glavno obravnavo zaključi, izdajo sodne odločbe pa pridrži do izteka roka za predložitev listin toženke, s katerimi je želela dokazati, da so bili plačani prispevki od plač za obdobje januar 2013 do 26. 4. 2014, česar pa sodišče prve stopnje kasneje utemeljeno ni upoštevalo, saj je toženka z dopisom z dne 29. 12. 2016 le predlagala, da listine pridobi sodišče samo, namesto da bi jih predložila toženka, kot se je na naroku zavezala.

6. Neutemeljeno se toženka sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih trditev, da tožnici materialnih stroškov ne dolguje. V odgovoru na tožbo je zanikala dolg le za junij 2011 ter za obdobje april 2012 do december 2012 (ne pa za preostalo vtoževano obdobje do februarja 2014), pri tem pa ni ponudila nobenih dokazov, da je bil dolg res plačan. Trdila je le, da so bili zneski poravnani skupaj s plačo oziroma da so zneski materialnih stroškov že všteti v neto plači. Glede navedenega je tožnica pojasnila, da stroške prehrane in prevoza vtožuje v višini, kot so obračunani v plačilnih listah in prikazani v rubriki dodatki, zahteva pa plačilo, ločeno od neto zneskov plač oziroma zahteva plačilo ločeno za prevoz oziroma prehrano, torej ne zneske, ki so navedeni v rubriki "OD za izplačilo", kjer so zajeti neto zneski plač in materialnih stroškov. Toženka se takšni obrazložitvi ni protivila, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala svojih trditev, da je stroške v zvezi z delom tožnici že plačala.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici na podlagi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) pripada odpravnina, ker ji je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A/3), kar je toženka v tej odpovedi tudi sama zapisala. Zato je sodišče utemeljeno ugodilo tudi temu zahtevku.

8. Ker je tožnica v sporu v celoti uspela, je sodišče prve stopnje toženki materialnopravno pravilno naložilo, da tožnici skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP povrne vse stroške postopka, odmerjene, kot je določeno v členu 155 ZPP. Enako pravilno je bilo toženki naloženo plačilo sodnih taks, kot je določeno v prvem odstavku 15. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.), saj je bila tožnica oproščena plačila taks s sklepom z dne 20. 1. 2015. 9. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče izjasnilo le o pritožbenih navedbah, ki so odločilnega pomena.

10. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).