Jedro

Pri odločanju o zakonitosti ukrepa urbanističnega inšpektorja, izdanega po določbi 73. člena ZUN, je namreč pomembna le ugotovitev, da je tožeča stranka gradila brez lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Prav tako na odločitev sodišča ne more vplivati dejstvo, da se je pravna ureditev graditve pomožnih oziroma enostavnih objektov s 1. januarjem 2003 spremenila. Zakonitost upravnega akta se, če predpis ne določa drugače, presoja po predpisih, ki so veljali v času izdaje akta prve stopnje. Niti novi Zakon o graditvi objektov, na katerega se sklicuje tožba, niti pravilnik, ki na podlagi njegovega 8. člena sedaj ureja graditev enostavnih objektov, namreč ne določata, da je treba zakonitost preje odrejenih inšpekcijskih ukrepov presojati po novi zakonodaji. Sodišče tudi ne šteje, da je bil ZUN razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 23/02, saj ga je razveljavil pred iztekom odložnega roka drug zakon (Zakon o urejanju prostora, ZUreP-1), in zato o zadevi ni odločalo z uporabo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list Rs, št. 15/94 - ZUstS).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE A., Izpostava B., z dne 10.6.2002, s katero je urbanistični inšpektor pod točko 1 odločil, da mora tožeča stranka - investitor v roku 90 dni odstraniti senik v tlorisni velikosti 5,70m x 3,80m, pokrit z dvokapno streho s kritino iz eternit plošč, na zemljišču parc. št. 615 k.o. C. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške, pod točko 2 odločil, da za navedeni objekt veljajo prepovedi skladno s 76.c členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, pod točko 3, da bo v primeru, če investitor ne bo opravil naloženega dejanja to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške, pod točko 4, da bo stroške izvršbe plačal investitor na podlagi posebnega sklepa ter pod točko 5, da pritožba ne zadrži izvršitve. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da iz priloženih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ dne 6.4.1998 in 25.5.2001 opravil inšpekcijska pregleda spornega objekta ter dne 4.6.2002 zaslišal investitorja, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka na zemljišču parc. št. 615 k.o. C. postavila senik v zgoraj navedenih dimenzijah, za kar pa nima ustreznega dovoljenja, ki bi ga moral imeti skladno z določbami 50., 51. in 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, tožena stranka meni, da je izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 73. člena navedenega zakona pravilen in zakonit. Navedbe tožeče stranke, da je kmet ter da je postavila senik za izvajanje svoje dejavnosti, šteje za nerelevantne. Za presojo zakonitosti in pravilnosti v obravnavanem postopku je namreč pomembno le, ali je investitor posegel v prostor brez pravnomočnega upravnega dovoljenja. Strinja se z ugotovitvami prvostopnega organa, da gre za poseg v prostor, s katerim se je spremenila situacija na zemljišču in za katerega je potrebna pridobitev dovoljenja po 50. oziroma 51. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Investitorju, ki pa poseže v prostor brez pridobljenega lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o priglasitvi del, se po določbi 73. člena istega zakona izreče inšpekcijski ukrep, ne glede na razlog samega posega. V nadaljevanju tožena stranka še pojasnjuje, da sta lokacijsko dovoljenje in odločba o priglasitvi del upravni odločbi, ki učinkujeta od pravnomočnosti dalje, zatorej sme investitor začeti s posegom v prostor šele po pravnomočnosti navedenih dovoljenj, sama dejanja v smeri pridobitve le-teh pa še ne dajejo podlage za začetek z deli. Meni pa tudi, da so v tem postopku neupoštevne navedbe tožeče stranke o tem, da je občina B. enostransko razglasila sporno parcelo za zazidljivo in zanjo izdala izvedbene načrte.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je postavila sporni objekt na mestu, kjer je že stal objekt, ki je bil celo večji in katerega temelji so še vidni. Na tem istem mestu je sedaj postavila pomožni objekt - senik, pri čemer poudarja, da ne gre za stanovanjski ali počitniški objekt, in sicer ki ji služi pri dejavnosti, saj ima status kmeta, kmetija pa predstavlja njeno gospodarjenje in preživljanje, samega zemljišča pa ne namerava odsvajati ali mu spreminjati namembnosti. V vmesnem času je celo prišlo do spremembe zakonodaje, gre pa za objekt, za katerega ni več potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, temveč zadostuje lokacijska informacija. Meni, da gre vsekakor za enostavni objekt iz 1.9. točke 2. člena Zakona o graditvi objektov. Nadalje navaja, da je občina B. brez soglasja lastnikov parcel ali vsaj obvestila, parcelo razglasila za zazidljivo in zanjo izdala prostorsko izvedbene načrte. Meni, da so mu upravni organi s svojim delovanjem kršili ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in izkoriščanja lastnine po lastni volji, saj zemljišče le izkorišča v skladu s svojim gospodarskim in ekonomskim namenom. Sporno pa se mu zdi tudi, da se država zavzema za zaščito kmeta in kmetij, v obravnavanem primeru pa je očitno, da je interes občine nad posameznikovim, čeprav se s tem posega v že pridobljene pravice posameznika. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno obravnavo, naloži pa ji tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS)), v zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja: Na podlagi določbe 1. odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 - ZGO-1) se inšpekcijski postopki, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo, in sicer v skladu z določbo 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 - ZUN), ki določa, da v primeru, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna in sicer na investitorjeve stroške.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka postavila sporni objekt v tlorisni velikosti 5,70m x 3,80m na zemljišču parc. št. 615 k.o. C. (sama ga poimenuje senik) brez ustreznega dovoljenja, kar izhaja iz izpodbijane odločbe, podatkov v upravnih spisih in tožbenih navedb. Zato se sodišče strinja s toženo stranko, da je ukrep urbanističnega inšpektorja utemeljen in v skladu z navedeno določbo ZUN. Pri odločanju o zakonitosti ukrepa urbanističnega inšpektorja, izdanega po določbi 73. člena ZUN, je namreč pomembna le ugotovitev, da je tožeča stranka gradila brez lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Navedbe o namembnosti objekta pri tem niso pravno pomembne, saj je ustrezno upravno dovoljenje za poseg v prostor potrebno pridobiti ne glede na namembnost, prav tako le-ta ne more in ne sme vplivati na ukrepanje pristojne inšpekcije. Zato so ugovori tožeče stranke, da gre za objekt, namenjen kmetijski dejavnosti, neutemeljeni. Tudi povsem pavšalni očitki tožeče stranke, da ji je kršena pravica do svobodne gospodarske pobude, so za obravnavani postopek neupoštevni. Pravna ureditev posegov v prostor ter predvideno sankcioniranje neustreznega ravnanja namreč takšne svobode v ničemer ne krši, temveč le regulira ravnanje organov in posameznikov in določa pravila za urbanistično načrtovanje ter pogoje za prenos načrtovanih objektov in naprav v prostor, katerega namen pa je varovanje ustreznih dobrin (tudi naravnih) in javnih koristi. Neupoštevni pa so tudi ugovori, da je na istem mestu pred leti že stal objekt, saj bi tudi v takšnem primeru bila potrebna pridobitev ustreznega dovoljenja za nadomestno gradnjo. Sodišče se s toženo stranko strinja tudi glede ugotovitve, da je v konkretni zadevi predmet presoje ukrep urbanističnega inšpektorja in ne odločitev upravnih organov o upravnih dovoljenjih, ter tako zavrača vse ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na izdajo prostorskih izvedbenih aktov in na njih temelječih upravnih dovoljenj, ki so predmet drugih postopkov. Prav tako na odločitev sodišča ne more vplivati dejstvo, da se je pravna ureditev graditve pomožnih oziroma enostavnih objektov s 1. januarjem 2003 spremenila. Zakonitost upravnega akta se, če predpis ne določa drugače, presoja po predpisih, ki so veljali v času izdaje akta prve stopnje (v spornem primeru torej 10.6.2002). Niti novi Zakon o graditvi objektov, na katerega se sklicuje tožba, niti pravilnik, ki na podlagi njegovega 8. člena sedaj ureja graditev enostavnih objektov, namreč ne določata, da je treba zakonitost preje odrejenih inšpekcijskih ukrepov presojati po novi zakonodaji. Sodišče tudi ne šteje, da je bil ZUN razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 23/02, saj ga je razveljavil pred iztekom odložnega roka drug zakon (Zakon o urejanju prostora, ZUreP-1), in zato o zadevi ni odločalo z uporabo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list Rs, št. 15/94 - ZUstS).

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS).