Jedro

Tožena stranka je za škodo, ki jo je tožnik utrpel ob padcu s strehe na delovišču športne dvorane, v celoti odgovorna. Podana je tako objektivna odgovornost, ker je delo na višini nevarna dejavnost in ker je poledenela in mokra površina strehe nevarna stvar, kot subjektivna odgovornost, ker se ni upoštevalo predpisov o varnosti in zdravju pri delu, saj so odgovorni delavci tožene stranke vedeli, da se delavci ne zavarujejo z varnostnim pasom, pa so takšno ravnanje dopuščali.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v tč. 4. izreka delno spremeni tako, da se v zvezi s tč. 2. in 3. izreka v tem delu v celoti glasi: „2. Toženi stranki sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki znesek odškodnine za nematerialno škodo v višini 2.625,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.832,71 EUR od 12. 10. 2005 do 11. 12. 2006 ter od zneska 2.625,40 EUR od 12. 12. 2006 do plačila.

3. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške postopka, tožeči stranki pa sta solidarno dolžni povrniti stroške postopka v višini 449,37 EUR in sicer tako, da tožeči stranki nakažeta 228,91 EUR, 220,46 EUR pa na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ..., v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

4. V presežku (glavnica 6.554,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov odškodnine od 14. 12. 2006 do 12. 10. 2005) se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta tožeči stranki solidarno dolžni povrniti pritožbene stroške v višini 99,78 EUR in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Maribor, št. ..., v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

IV. Revizija v zvezi z odločitvijo o plačilu odškodnine v znesku 1.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek odškodnine za nematerialno škodo v višini 417,29 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2005 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (1. tč. izreka), da sta toženi stranki solidarno dolžni tožniku plačati znesek odškodnine za nematerialno škodo v višini 1.375,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2005 dalje, do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (2. tč. izreka) ter da toženi stranki sami krijeta svoje stroške sodnega postopka in sta solidarno dolžni tožniku povrniti stroške sodnega postopka v znesku 99,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, vse v 8 dneh in pod izvršbo (3. tč. izreka). V presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (4. tč. izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne v nov postopek. Tožnik poudarja, da je nepravilna odločitev sodišča, da je podana 20 % tožnikova sokrivda za nezgodo in s tem za nastanek škode. Navedene odločitve niti sami razlogi sodbe ne podpirajo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so odgovorni delavci prvotožene stranke vedeli, da se delavci ne zavarujejo z varnostnim pasom pri delu na strehah, pa so takšno ravnanje dopuščali in se celo sami niso privezovali, čeprav bi se morali. Da bi se toženi stranki ekskulpirali svoje objektivne odgovornosti, bi morali dokazati, da je bilo ravnanje tožnika, s tem ko ta ni uporabljal varnostnega pasu pri delu, nepričakovano in neizogibno (2. odst. 153. čl. OZ). Toženi stranki nista dokazali, da so bili varnostni pasovi na konkretnem delovišču sploh na voljo, zato se ni mogoče strinjati z oceno sodišča, da bi se tožnik moral in mogel zavarovati z varnostnim pasom, saj tožnik takšne možnosti realno gledano ni imel in mu zato ni mogoče pripisati nobene sokrivde. Odmerjena odškodnina je prenizka. Tožnik je v delovni nezgodi utrpel hude poškodbe, zaradi katerih ima posledice še danes in po mnenju njegovih zdravnikov bodo te posledice tudi trajne. Res je, da v postopku pritegnjeni izvedenec medicinske stroke ni bil takšnega mnenja, zaradi česar se tožnik s tem mnenjem tudi ni strinjal in je predlagal pritegnitev drugega izvedenca. Sodišče je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo in ni dovolj obrazložilo, zakaj se je tako odločilo. Prav zaradi poškodbe desnega ramena ima tožnik še vedno zelo hude težave in mora celo nositi opornico. Trpi za artrozo desnega ramenskega sklepa, vzroki za to pa so lahko tudi zunanji. Glede na dejstvo, da tožnik pred predmetno delovno nezgodo težav z desnim ramenom ni imel, je prepričan, da je njihov vzrok lahko samo ta nezgoda. Sodišče je neutemeljeno in brez vsake pravne podlage opravilo valorizacijo odškodnine v znesku 700.000,00 tedanjih SIT, ki jih je drugotožena stranka plačala tožniku dne 13. 12. 2006. Toženi stranki valorizacije nista zahtevali, zanjo pa po uveljavitvi ZPOMZO-1, t.j. od 28. 6. 2003 tudi ni več nobene pravne podlage, saj je zakon odpravil temeljno obrestno mero. Od takrat dalje zato za valorizacijo odškodnin ni več pravne podlage, saj 371. čl. OZ ohranja načelo monetarnega nominalizma. Nadalje sodišče tožniku neutemeljeno ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od 14. 12. 2004 dalje, to je od naslednjega dne po škodnem dogodku. Sodna praksa je glede tega vprašanja neusklajena, tožnik pa meni, da je dolžnik v zamudi od nastanka škode dalje. V vsakem primeru pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo tisti del obrestnega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na celotni znesek odškodnine, do katerega je tožnik upravičen. Za obdobje od 12. 10. 2005 pa do 13. 12. 2006, ko je tožnik prejel delno plačilo odškodnine, je tožnik upravičen do zamudnih obresti od celotnega zneska odškodnine, od delnega plačila dalje pa do zamudnih obresti od preostanka zneska. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka in sicer v delu, v katerem sodišče tožniku ni priznalo stroškov sestave odškodninskega zahtevka. Odločitev o stroških postopka pa je nepravilna tudi zaradi tega, ker toženima strankama nalaga, da celotne stroške tožnika nakažeta na račun Delovnega sodišča v Mariboru, ker je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč. Tožniku brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena že od vsega začetka, temveč šele od 5. 2. 3008 dalje, kar pomeni, je tožnik moral stroške, priglašene v tožbi in stroške pripravljalnega spisa z dne 28. 1. 2008 ter glavne obravnave z dne 29. 1. 2008 kriti sam, poleg tega je bil tožnik oproščen zgolj stroškov plačila izvedenca, ne pa tudi sodnih taks. Za navedene stroške, ki jih je tožnik moral nositi sam, bi sodišče moralo odločiti, da se povrnejo tožniku in ne sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik dne 13. 12. 2004 na delu pri toženi stranki utrpel telesno poškodbo. Do delovne nezgode je prišlo, ko je tožnik na delovišču športne dvorane v Zavrču padel s strehe, približno 3 do 4 metre v globino in se poškodoval. Pri padcu se je z levo nogo zataknil za žično ograjo in nato padel na tla ter pri tem utrpel hude poškodbe – globoko rano na levi nogi in udarnino desnega ramena. Tožnik je v posledici navedene nezgode s tožbo zahteval odškodnino in sicer iz naslova telesnih bolečin v znesku 6.259 EUR (1.500.000,00 SIT), iz naslova prestanega strahu 2.086,00 EUR (500.000,00 SIT) ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.173,00 EUR (1.000.000,00 SIT), skupaj 12.518,00 EUR. Tožena stranka je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri zavarovalnici A.Z. d.d., ki je tožniku dne 12. 12. 2006 del odškodnine poravnala (2.921,05 EUR oz. 700.000,00 SIT), zato je tožnik za ta znesek tožbo umaknil, postopek pa nadaljeval za preostanek zneska odškodnine, to je 9.597,73 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku nastala škoda v višini 6.250,00 EUR, pri čemer je drugotožena stranka del odškodnine v znesku 2.921,05 EUR že poravnala, navedeni znesek pa je valoriziran na dan izdaje sodbe znašal 3.207,91 EUR.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Očitana kršitev pravil pravdnega postopka se nanaša neposredno na dokazni postopek, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s pritegnitvijo novega izvedenca medicinske stroke, ki ga je predlagal tožnik, v sodbi pa naj ne bi navedlo dovolj razlogov za to odločitev. Sodišče prve stopnje je na str. 4 izpodbijane sodbe ustrezno obrazložilo, zakaj ni angažiralo novega izvedenca medicinske stroke. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je glede na že izvedene dokaze, izvedbo tega dokaza štelo za nepotrebno, ker so bila odločilna dejstva razjasnjena že z izvedbo drugih izvedenih dokazov. Tudi pritožbeno sodišče nima dvoma v verodostojnost in strokovnost izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. F. Tožnik ni nasprotoval postavitvi dotičnega izvedenca, niti ni zahteval njegove izločitve, zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo nestrinjanje z delom izvedenskega mnenja ni zadosten razlog, da bi sodišče prve stopnje sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu po postavitvi novega izvedenca. Pritožbeno sodišče tako glede na pritožbene navedbe še dodaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je tožena stranka za povzročeno škodo tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovorna. Zavzelo je stališče, da je delo na višini, na strehi objekta, nevarna dejavnost ter da je poledenela oz. mokra površina strehe, na kateri delavec opravlja delo nevarna stvar. Sodišče prve stopnje je bilo nadalje mnenja, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, saj ta ni v zadostni meri poskrbela za zagotavljanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu na delovišču ... Ugotovilo je, da so odgovorni delavci prvotožene stranke vedeli, da se delavci ne zavarujejo z varnostnim pasom pri delu na strehah, pa so takšno ravnanje dopuščali in se celo sami niso pripasali, čeprav bi se morali. Nadalje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi 20 % tožnikovo sokrivdo za predmetno nezgodo, saj je zaključilo, da se je tožnik kot izkušen tesar zagotovo zavedal oz. bi se moral zavedati, da mu lahko pri delu na mokri oz. poledeneli strehi zdrsne in da lahko pade v globino in se poškoduje, pa kljub temu ni uporabljal varnostnega pasu, katerega uporabo bi moral zahtevati in bi se z njim moral in mogel zavarovati.

Ugotavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo materialnega prava. Med strankama je bil sporen tako temelj odškodninske odgovornosti, kot višina odškodnine. Tožnik se v pritožbi protivi zaključku sodišča prve stopnje glede njegovega prispevka k škodnemu dogodku. Meni namreč, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka za škodni dogodek odgovarja tako objektivno kot krivdno, da pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikov prispevek k škodnemu dogodku znaša 20 %. Po mnenju pritožbe tožnikovega soprispevka ni, saj tožena stranka ni uspela dokazati, da so bili varnostni pasovi sploh na delovišču. V zvezi s tožnikovim soprispevkom k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS št. 83/2001) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik kot izkušen tesar zagotovo zavedal oz. bi se moral zavedati, da mu lahko pri delu na mokri oz. poledeneli strehi zdrsne, da lahko pade v globino in se poškoduje, pa kljub temu ni uporabljal varnostnega pasu, katerega uporabo bi moral zahtevati in bi se z njim moral in mogel zavarovati. Tožnik je kljub temu pristopil k delu brez ustrezne zaščite. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre navedeno ravnanje v smislu ugotavljanja deleža soprispevka tožniku zagotovo v breme. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tolerirala neuporabo varnostnih pasov na delovišču. V skladu s 5. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji) je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

Priča B.R., tožnikov skupinovodja, je zaslišan izpovedal, da varnostnih pasov delavci praviloma ne uporabljajo, še posebej tedaj ne, če delajo na manjšem objektu, kot je bila ..., ter da se ne spomni ali je na dan škodnega dogodka delavcem dejal, da naj se pripnejo z varnostnimi pasovi. Pojasnil je tudi, da se tudi sam ne pripne z varnostnim pasom. V zvezi s tem, kje naj bi se varnostni pasovi nahajali pa sta oba tožnikova nadrejena izpovedala drugače. Priča S.K. (list. št. 45) je navedel, da se varnostni pasovi nahajajo v vozilu, medtem ko naj bi se po izpovedbi priče B.R. (list. št. 48) nahajali v kurilnici v ..., tožnik pa je nasprotno temu izpovedal, da na delovišču varnostnih pasov sploh ni bilo. Takšne različne izjave upravičeno porajajo dvom v to, da so bili varnostni pasovi sploh na delovišču, kot to utemeljeno zatrjuje tožnik v pritožbi. Glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje se izkaže, da delodajalec ni izvajal ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri delu, saj ni dosledno zahteval uporabe varnostnih pasov oz. je nasprotno temu neuporabo pasov celo dopuščal, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da je tožnikov soprispevek k nastanku škode 20 % materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče je v sled navedenega v skladu s 4. odst. 358. čl. ZPP, tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zaključilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastanek škode iz naslova nesreče pri delu.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izida in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledic, je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje.

V skladu z določili 179. člena OZ prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine sodišče presoja pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazi pa tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je poškodovanec utrpel, trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajne posledice, ki jih zaradi nezgode utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega pa mora pri odmeri pravične odškodnine sodišče upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo denarno satisfakcijo za vse oblike nepremoženjske škode, ki jih je tožnik vtoževal. Iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca za medicino prim. J.F., dr. med., je razvidno, da je tožnik v delovni nezgodi utrpel veliko raztrganino v predelu leve goleni in udarnino v predel desnega ramena. Pritožbeno sodišče z ozirom na poškodbo tožnika, kot jo je ugotovil sodni izvedenec medicinske stroke, zaključuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med lahke primere. Tožnik je bil na zdravljenju, ki je trajalo od 13. 12. 2004 do 12. 1. 2005, od tega je bil 3 dni v bolnišnici. Hude telesne bolečine so trajale 5 ur in so se po kirurški oskrbi rane ter prejemu analgetikov zmanjšale. Srednje hude telesne bolečine so bile prisotne občasno tri dni. Kasneje je trpel lahke telesne bolečine in sicer kot stalne 4 tedne, občasne pa še dva meseca. Z ozirom na opisane telesne bolečine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih, je po stališču pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje (3.000,00 EUR).

Tudi glede prisojene odškodnine v znesku 1.450,00 EUR za duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev pravilna in skladna z določbo 179. čl. OZ. Tožnik je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in nadalje zatrjeval, da ima težave tako z levo nogo, ki mu ob daljšem obremenjevanju zateka, kot tudi z desno ramo, navedeno pa ga ovira tako pri delu v službi kot na kmetiji. Povedal je, da tudi težko vozi avto, saj ga pri pritiskanju na pedale pogosto prime krč (list. št. 42). Izvedenec medicinske stroke je sicer ocenil, da tožnikove življenjske aktivnosti zaradi navedene poškodbe niso v ničemer zmanjšane, vendar je sodišče prve stopnje tožniku kljub temu priznalo odškodnino iz tega naslova. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da bolečine, ki jih je imel tožnik v predelu desnega ramena v letu 2007 in se je zaradi njih tudi zdravil, niso v vzročni zvezi s poškodbo, temveč so posledica degenerativnih sprememb, prav tako lahko pride do zatekanja noge zaradi različnih vzrokov, je pa tožniku v posledici poškodbe na levi goleni, v spodnjem delu nedvomno ostala 11 cm dolga in 0,5 cm široka brazgotina. Glede na navedeno izpovedbo tožnika in mnenje izvedenca, je dosojena odškodnina po sodišču prve stopnje tudi iz tega naslova pravična in primerna. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik tudi iz naslova prestanega strahu upravičen do odškodnine, kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje (1.800,00 EUR). Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je ugotovljena odškodnina iz vseh opisanih naslovov ustrezno individualizirana in skladna s sodno prakso. Ker po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnikov prispevek (20 %) k nastanku škode ni bil podan, je pritožbeno sodišče v tem delu njegovi pritožbi ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe (4. tč. izreka) na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še del vtoževane odškodnine v višini 1.250,00 EUR, zaradi česar je znesek prisojene odškodnine, ki sta jo dolžni po sodbi sodišča prve stopnje plačati tožniku toženi stranki (1.375,40 EUR – 2. tč. izreka) zvišalo na znesek 2.625,40 EUR. V preostalem pa je tožnikovo pritožbo, ki se je nanašala na glavnično vtoževano terjatev do višine 9.597,73 EUR zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo zavrnilni izpodbijani del sodbe (za plačilo zneska 6.554,04 EUR).

Pritožbeni očitek o neutemeljenosti valorizacije vnaprej plačanega zneska odškodnine ni utemeljen. Podlaga za valorizacijo je podana v drugem odstavku 168. člena OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine in tako predstavlja njeno valorizacijo. Kadar je del odškodninske obveznosti plačan vnaprej, ni odločilen nominalni znesek plačila, temveč v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava (tako tudi odločba VS RS opr. št. II Ips 1197/2008 z dne 19. 3. 2009).

Tožnik utemeljeno izpodbija tudi odločitev glede zakonskih zamudnih obresti. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno štelo, da sta toženi stranki v zamudi s plačilom odškodnine od dne 12. 10. 2005. Odškodninska obveznost se resda šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. čl. OZ), vendar pa sama zapadlost odškodninske obveznosti še ne pomeni tudi zamude dolžnika. Zapadlost je le pogoj za to, da dolžnik sploh lahko pride v zamudo. 299. člen OZ določa, kdaj dolžnik pride v zamudo, in sicer če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev oz. ko upnik z opominom ali začetkom postopka zahteva od njega naj izpolni obveznosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, kdaj natančno je tožnik od toženih strank zahteval izpolnitev obveznosti (odškodninski zahtevek ni datiran - priloga A9), je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je drugotožena stranka tožniku na njegov zahtevek dne 12. 10. 2005 odgovorila, zato je pravilno štelo, da so bili takrat najkasneje izpolnjeni pogoji za tek zakonskih zamudnih obresti. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta bili od tega dne toženi stranki v zamudi z izplačilom celotnega zneska odškodnine. Ob upoštevanju 100 % temelja odškodninske odgovornosti toženih strank, celotne ugotovljene škode v višini 6.250,00 EUR ter z dne 12. 12. 2006 že plačanega in valoriziranega zneska delne odškodnine v višini 3.207,31 EUR, sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati znesek odškodnine za nematerialno škodo v višini 2.625,40 EUR (6.250,00 EUR – 3.207,31 EUR – 417,29 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.832,71 EUR (6.250,00 EUR – 417,29 EUR) od 12. 10. 2005 do 11. 12. 2006 ter od zneska 2.625,40 EUR od 12. 12. 2006 do plačila. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 4. odst. 358. čl. ZPP, tožnikovi pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka, v preostalem pa jo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem delu tožnikovega tožbenega zahtevka (353. čl. ZPP).

Takšna delna sprememba izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe pa pomeni, da je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, upoštevaje uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu (151. do 163. čl. ZPP). Prisojeni del odškodnine znaša 3.042,69 EUR, zato je tožnik v sporu uspel z 31,70 %, toženi stranki pa z 68,30 %.

Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da toženi stranki celotne stroške tožnika nakažeta na račun Delovnega sodišča v Mariboru, ker je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč. Tožniku je bila dne 5. 2. 2008 odobrena brezplačna pravna pomoč (priloga A13), s katero je bil tožnik oproščen plačila stroškov sodnega izvedenca in nadaljnjega zastopanja po pooblaščenki, zato ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se vsi stroški nakažejo na račun Delovnega sodišča v Mariboru. Sodišče prve stopnje je izračunalo potrebne stroške tožnikovega zastopanja v višini 2950 točk, kar je pravilno, saj odškodninskega zahtevka, ki ga je tožnik podal drugotoženi stranki pred postopkom ni moč šteti kot strošek postopka pred sodiščem prve stopnje. Tako znašajo pravilno odmerjeni tožnikovi potrebni stroški postopka 2950 točk. Od tega odpade na tožbo 500 točk, na pripravljalni spis z dne 28. 1. 2008 375 točk ter na glavno obravnavo z dne 29. 1. 2008 550 točk, skupaj 1925 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke po OT, 2 % izdatkov, 20 % DDV znese 800,59 EUR, skupaj s sodno takso za tožbo in za sodbo pa 1.021,76 EUR, 31,70 % teh stroškov pa 323,90 EUR.

Preostali stroški znesejo 1525 točk, kar je ob upoštevanju vrednosti točke po OT, 2 % izdatkov in 20 % DDV 856,76 EUR, skupaj s stroški izdelave izvedenskega mnenja ter stroški zaslišanja izvedenca pa 1.245,05 EUR, 31,70 % teh stroškov pa 397,68 EUR.

Potrebni tožnikovi stroški postopka tako znašajo skupaj 721,58 EUR, od tega zneska odpade na tožnika 50,94 % stroškov, na Delovno sodišče v Mariboru pa 49,06 %.

Utemeljeno priglašeni stroški toženih strank pred sodiščem prve stopnje znašajo skupno 398,55 EUR, 68,30 % teh stroškov pa 272,21 EUR.

Po medsebojnem pobotanju je pritožbeno sodišče odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 449,37 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe in sicer tako, da 228,91 EUR povrneta tožniku, 220,46 EUR pa nakažeta na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do delne povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 625 točk (tar. št. 15/4 OT) oziroma 286,88 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 5,74 EUR materialnih stroškov, 20 % DDV v višini 58,52 EUR in 147,78 EUR sodne takse za pritožbo. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožnika tako znašajo 498,92 EUR. Ker je tožnik s pritožbo uspel v višini 20 %, je pritožbeno sodišče toženima strankama naložilo, da tožniku solidarno povrneta stroške pritožbenega postopka v višini 99,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka (1.in 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. in 155. čl. ZPP). Ker je bila tožniku z odločbo z dne 5. 2. 2008 odobrena brezplačna pravna pomoč tudi za kritje nadaljnjega zastopanja po pooblaščenki v isti zadevi, je pritožbeno sodišče odločilo, da sta toženi stranki dolžni stroške pritožbenega postopka nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker odškodnina, prisojena tožniku po odločitvi pritožbenega sodišča (1.250,00 EUR), ne presega revizijskega minimuma, določenega v 2. odstavku 367. člena ZPP, je moralo pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) in 32. členom istega zakona odločiti tudi o tem, ali dopusti revizijo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da glede tega dela tožbenega zahtevka revizije ne dopusti. Določbo 32. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008).