Jedro

Tožbena navedba, da je najemodajalec lastnik določenih objektov (v zvezi z izrečenim ukrepom urbanističnega inšpektorja tožeči stranki kot najemnici teh objektov, ki je po ustavitveni odločbi nadaljevala z deli, za katera si ni pridobila lokacijskega dovoljenja), in s tem tudi kot lastnik investitor, v konkretnem upravnem sporu ni upoštevna, saj iz upravnih spisov to ne izhaja, pač pa, da je dejanski investitor tožeča stranka. Zato najemno razmerje med njima na ta ukrep ne more vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi urbanističnega inšpektorja Medobčinskega inšpektorata občin Cerknica, Ilirska Bistrica in Postojna št. 356-24/90-6 z dne 1.7.1993, po kateri je tožeča stranka dolžna v roku sedem dni odstraniti gostinski leseni paviljon, tlorisnih dimenzij 24,20 m x 8,14 m in 2,10 m x 4,05 m, etažne višine P, zgrajen na zemljišču s parc. št. 2578 k.o. ... in s parc. št. 2892 k.o. ... ; leseno konstrukcijo plesišča, tlorisnih dimenzij okoli 10,0 x 10,0 m, zgrajeno na zemljišču s parc. št. 2892 k.o. ... ; kontejner za WC, ki je ograjen z lesom in zgrajen na zemljišču s parc. št. 2578 k.o. ... in 2892 k.o. ... ; ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Ugotovila je, da je organ prve stopnje na podlagi 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor pravilno in zakonito odločil o odstranitvi navedenih objektov, ker je tožeča stranka, kljub odločbi o ustavitvi del, nadaljevala z gradnjo. Navedla je tudi, da pri reševanju podane pritožbe ni pomembno, kakšna je bila pogodba o najemu že vpeljanega lesenega bifeja in v kakšnem stanju je ta objekt bil, saj se prvostopna odločba nanaša le na nelegalno po tožeči stranki zgrajene objekte (tožeča stranka ni zavezana odstraniti tudi legalnega bifeja, lociranega pod lesenim paviljonom).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ne oporeka njenim navedbam, da je najemnica vpeljanega lesenega objekta, ki je služil za bife ob Cerkniškem jezeru in da je lastnik tega objekta Gostinsko podjetje Rakov Škocjan, s katerim ima sklenjeno najemno pogodbo. Že iz tega dejstva, ki mu tožena stranka ne oporeka, je razvidno, da je izpodbijana odločba napačna. Ni mogoče namreč tožeči stranki, ki je le najemnica, z odločbo nalagati, da odstrani objekt, katerega lastnik je nekdo drug ter da vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje. S takim ravnanjem bi namreč posegla v tujo lastnino in jo uničila ali vsaj poškodovala, za kar pa brez dvoma ni upravičena in je tudi taka odločba ne more opravičiti, da bi tako ravnala. Taka odločba bi lahko bila izdana le investitorju, to pa je nujno lastnik objekta, saj so vsa vlaganja, adaptacije in izboljšave narejene na njegovem premoženju in v njegovo korist, skratka v njegovi interesni sferi. Vse razlage tožene stranke v izpodbijani odločbi o tem, kdo in zakaj bi moral pridobiti lokacijsko dovoljenje, so zaradi tega napačne, saj je jasno, da bi si lahko in moral lokacijsko dovoljenje pridobiti le lastnik objekta, če ga je hotel oddati v najem za gostinsko dejavnost. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Tožbene navedbe o tem, da je tožeča stranka le najemnik lesenega objekta, bifeja ob Cerkniškem jezeru, da pa je lastnik tega objekta Gostinsko podjetje Rakov Škocjan, ki je najemodajalec in investitor tega objekta in da bi moral biti navedeni ukrep urbanističnega inšpektorja izrečen temu lastniku kot investitorju in ne tožeči stranki kot najemnici, v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Navedeno najemno razmerje na to, da je bil ukrep urbanističnega inšpektorja izrečen tožeči stranki kot investitorju in ne navedenemu najemodajalcu kot lastniku, ne more vplivati. Prvostopni urbanistični inšpektor je po presoji sodišča navedeni ukrep pravilno izrekel tožeči stranki kot dejanskemu investitorju navedenih del, saj se je sama tožeča stranka v upravnem postopku deklarirala za investitorja, to pa tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih. V pritožbi proti prvostopni odločbi je tožeča stranka navedla tudi znesek (350.000 DM), ki ga je porabila za navedena dela pri gradnji objektov.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bila tožeči stranki 23.7.1990 izdana odločba o ustavitvi navedenih del. Odločeno je tudi bilo, da mora tožeča stranka v roku enega meseca zaprositi za lokacijsko dovoljenje. Ob dveh ogledih dne 17.1.1991 in 12.3.1993 je urbanistični inšpektor ugotovil, da je tožeča stranka nadaljevala z deli. Ker je kljub določeni ustavitvi del z deli nadaljevala, je urbanistični inšpektor utemeljeno izrekel ukrep po 3. odstavku 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 3/91 in 18/93), in sicer le v obsegu del, s katerimi je tožeča stranka nadaljevala, in so presegala dela, glede katerih je bilo dne 11.4.1983 izdano potrdilo Komiteja za urejanje prostora, varstvo okolja in gradbeništvo občine Cerknica o priglasitvi gradbenih del na podlagi 32. člena zakona o urbanističnem planiranju; in pa dela, ki jih je dne 13.6.1990 istemu organu priglasila tožeča stranka. Po tej določbi organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt oziroma del objekta odstrani na investitorjeve stroške ter vzpostavi prejšnje stanje, če investitor nadaljuje delo, kljub izdanemu ukrepu o ustavitvi gradnje, ali če za urejanje prostora pristojni upravni organ lokacijsko dovoljenje zavrne, ali če investitor v določenem roku ne zaprosi za lokacijsko dovoljenje.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).