Jedro

Če bi bila sprejeta teza obrambe, da lahko preizkušanci v cestnem prometu iz kakršnihkoli osebnih razlogov izbirajo kraj in pogoje opravljanja strokovnega pregleda (kar je bilo v obravnavanem primeru), bi slednje lahko pripeljalo do nevzdržne situacije, ki bi lahko v končni fazi tudi povsem porušila poslovanje policije kot prekrškovnega organa v zvezi z opravo strokovnih pregledov, zato taka razlaga pravic preizkušanca ni sprejemljiva. V konkretnem primeru se je torej strinjati s prvostopnim sodiščem, da je obdolžencu tisto, kar tudi sicer nalagajo določbe člena 107 ZPrCP, bilo nudeno in omogočeno, to pa je oprava strokovnega pregleda le v nekaj kilometrih oddaljenem ZD, kar pa je obdolženec, česar tudi sam ne zanika, odklonil izključno iz razlogov, ki so bile na njegovi strani, ne pa iz objektivnih razlogov, ki bi bili kakorkoli na strani države, ki je dolžna strokovni pregled opraviti.

Ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti v vsakem konkretnem primeru je vselej dejansko vprašanje . Prvostopno sodišče je, izhajajoč pri tem iz pravilnega razumevanja določbe tretjega odstavka člena 107 ZPrCP in obstoječe sodne prakse v zvezi z odklonom strokovnega pregleda ravnalo povsem pravilno, ko je pojasnilo, da naknadne obdolženčeve poškodbe istega dne in v tem svojstvu opravljene laboratorijske preiskave krvi, ki je bila opravljena po tem dogodku (okoli 16.30 ure) ni mogoče povezovati z obravnavanim dogodkom, ki se je zgodil kritičnega dne ob 15.35 uri, ko je bil obdolženec procesuiran kot voznik v cestnem prometu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 255,00 (dvesto petinpetdeset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega ravnanja v nasprotju z določbo drugega odstavka člena 105 ZPrCP, nato pa mu je na podlagi 4. točke petega odstavka tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo 1.200,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo tudi sodno takso v znesku 200,00 EUR, globo pa m uje naložilo poravnati v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svojem zagovorniku uveljavlja pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava, uveljavlja pa tudi (vse) bistvene kršitve določb postopka o prekršku in predlaga, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) je v nasprotju s pritožbenimi navedbami pokazal, da se prvostopnemu sodišču pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa na obdolženčevo škodo ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki določa prekršek (člen 156 ZP-1).

5. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja relevantna dejstva: - obdolženec je bil dne 23. 7. 2016 ob 15.35 uri preizkušen kot voznik v cestnem prometu glede svojih psihofizičnih sposobnosti, ki so potrebne za varno vožnjo v cestnem prometu, preizkus je bil opravljen z indikatorjem Dräger, ki je pokazal vsebnost alkohola v izdihanem zraku 0,60 mg/l, po odbitku (pogrešku) pa 0,55 mg/l - obdolženec se s tako stopnjo alkoholiziranosti, ki jo je pokazal indikator, ni strinjal, zato mu je bil odrejen strokovni pregled, ki naj bi se opravil v ZD,, ker pa so v tem času bile vse ekipe zaradi urgentnega dela na terenu, sta poslujoča policista odločila, da se obdolženca odpelje na strokovni pregled v ZD (tam je stalno prisotna ekipa), obdolženec pa je strokovni pregled odklonil, ker je, kot zdravstveni delavec zaposlen v reševalni službi in mu je bilo nerodno opraviti pregled v ZD - obdolžencu je bilo začasno odvzeto njegovo veljavno vozniško dovoljenje (sklep, opr. št. PR 688/2016 z dne 28. 7. 2016 in mu vrnjeno s sklepom opr. št. PR 688/2016-0314 z dne 18. 11. 2016 - obdolženec je bil istega dne (23. 7. 2016) po storitvi prekrška zaradi poškodbe hospitaliziran v SB Celje, kjer je zaradi operacije bil opravljen odvzem krvi okoli 16.30 ure.

6. V obravnavani prekrškovni zadevi se torej obdolžencu očita vožnja pod vplivom alkohola v stopnjo najmanj 0,55 mg/l, kajti, kot je ugotovilo že prvostopno sodišče, ki je pri tem pravilno izhajalo iz določb člena 107 ZPrCP, je v predmetnem postopku obdolžencu bilo omogočeno, da prvotno stopnjo alkoholiziranosti, ki jo je pokazal indikator, preizkusi še s strokovnim pregledom, česar pa obdolženec enostavno ni izkoristil, pri čemer pa je razlog, ki ga je obdolženec navajal (obdolženca naj bi bilo sram, ker bi se strokovni pregled opravil v ZD, ker je sam zdravstveni delavec) štelo za neopravičljiv. Iz tega razloga je prvostopno sodišče tudi zavrnilo vse dokazne predloge obrambe, da bi se glede na dejstvo, ko se je obdolžencu istega dne zaradi potrebe zdravstvenega posega (okoli 16.30 ure) odvzela kri, ponovno opravil preračun vsebnosti alkohola v obdolženčevem organizmu, ki bi pokazal, da obdolženec v času vožnje nikakor ni presegel stopnje 0,52 mg/l, kar je obramba pojasnjevala tudi s priloženim strokovnim mnenjem, pridobljenim izven tega postopka in priloženimi laboratorijskimi izvidi.

7. S takimi zaključki se obramba ne strinja in najprej problematizira odredbo za opravo strokovnega pregleda v C., ki je bila brezpredmetna, kajti obdolženec je bil pripravljen pregled opraviti v ZD, ker pa iz objektivnih razlogov tam zdravstvenega osebja ni bilo, to ni bil njegov problem, temveč razlog na strani policije, zato tudi ni bil dolžan v zvezi s tem trpeti omejitev, ki izhajajo s strani države, ne pa iz razlogov na njegovi strani, ko je ves čas bil pripravljen opraviti strokovni pregled v ZD.

8. S takimi pritožbenimi navedbami pritožba skuša omajati zaključke prvostopnega sodišča v zvezi s poslovanjem poslujoče policijske patrulje glede oprave strokovnega pregleda, vendar pa ji v tej smeri ni priznati uspeha. Drži, da noben preizkušanec v cestnem prometu ni dolžan trpeti omejitev, ki izhajajo iz preizkusa alkoholiziranosti in ki niso na njegovi strani, temveč na strani državnega aparata (policije), kot izhaja tudi iz odločbe, ki jo pritožba prilaga in na katero se sklicuje1 . Vendar pa primer, ki ga je v citirani odločbi obravnavalo US RS, ni primerljiv s konkretno obravnavano prekrškovno zadevo. V citirani odločbi je US namreč presojalo pravilnost poslovanja poslujoče policijske patrulje v smeri, ko je bila preizkušancu v cestnem prometu ponujena v zvezi z opravo preizkusa alkoholiziranosti alkotestna naprava, ki ni delovala, zaradi česar je pritožnik zahteval, da se opravi strokovni pregled, pri tem pa je bil zaradi odprave napake v zvezi z nedelujočim sredstvom za preizkus alkoholiziranosti, (zaradi tehničnih težav) dlje časa zadrževan, kot bi bilo to potrebno, zaradi česar so bile sodbe tedaj nižjih sodišč razveljavljene in zadeva vrnjena v ponovno obravnavo z napotilom, da nižji sodišči zopet preverita ali so razlogi, zaradi katerih ni prišlo do preizkusa z alkotestom bili na strani pritožnika ali pa na strani državnega aparata.

9. V tem postopku pa je šlo za drugačen primer in sicer je bila obdolžencu zaradi objektivnih razlogov, zaradi katerih ni bilo mogoče opraviti strokovnega pregleda v ZD, nemudoma ponujena možnost, da opravi strokovni pregled v ZD, ki je od Ž. oddaljen le nekaj kilometrov, kar pa je obdolženec odklonil, tega pa v nobenem primeru ni mogoče šteti za nerazumno in nesorazmerno omejitev obdolženca, na katero meri pritožba. Povsem se je tudi strinjati s sodiščem prve stopnje, da obdolženčev razlog, zaradi katerega ni želel opraviti strokovnega pregleda v s SB nikakor ni sprejemljiv. Sicer je razumeti obdolženca, da bi oprava strokovnega pregleda v ZD, kjer je sicer tudi zaposlen, lahko povzročila pri njem nelagodje, kar je šteti kot obdolženčev subjektivni (ne pa objektivni) zadržek, vendar pa se je obdolženec kot voznik v cestnem prometu moral zavedati, da bo v primeru, če se s stopnjo alkoholiziranosti, ki jo pokaže alkotestna naprava ne strinja, opravljen strokovni pregled. Če bi bila sprejeta teza obrambe, da lahko preizkušanci v cestnem prometu iz kakršnihkoli osebnih razlogov izbirajo kraj in pogoje opravljanja strokovnega pregleda (kar je bilo v obravnavanem primeru), bi slednje lahko pripeljalo do nevzdržne situacije, ki bi lahko v končni fazi tudi povsem porušila poslovanje policije, kot prekrškovnega organa v zvezi z opravo strokovnih pregledov, zato taka razlaga pravic preizkušanca ni sprejemljiva. V konkretnem primeru se je torej strinjati s prvostopnim sodiščem, da je obdolžencu tisto, kar tudi sicer nalagajo določbe člena 107 ZPrCP, bilo nudeno in omogočeno, to pa je oprava strokovnega pregleda le v nekaj kilometrih oddaljenem ZD, kar pa je obdolženec, česar tudi sam ne zanika, odklonil izključno iz razlogov, ki so bile na njegovi strani, ne pa iz objektivnih razlogov, ki bi bili kakorkoli na strani države, ki je dolžna strokovni pregled opraviti. Zaradi navedenega je v obravnavanem primeru za odločitev v predmetni prekrškovni zadevi ključna ugotovitev dejstva odklona tako ponujenega strokovnega pregleda. Udeleženec - preizkušanec, ki naknadno odkloni strokovni pregled, pa se tako, kot je v izpodbijani sodbi pojasnilo že prvostopno sodišče, strinja s prvotno ugotovitvijo stopnje alkohola2 . Po povedanem torej nikakor ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi bila odredba za opravo strokovnega pregleda v C. kakorkoli nezakonita in da je v konkretnem primeru šlo za takšne razloge na strani obdolženca, ki naj bi bili opravičljivi in ki naj tudi utemeljevali njegovo zahtevo da se strokovni pregled opravi le v ZD, ne pa v SB, kamor pa obdolženec ni želel, da se ga odpelje in je s tem strokovni pregled tudi odklonil. 10. V tem svojstvu obramba v nadaljevanju v okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja problematizira tudi stopnjo ugotovljene alkoholiziranosti obdolženca v času vožnje in navaja, da takšna stopnja alkoholiziranosti, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ni pravilna, kajti če bi sodišče preverilo izvide laboratorijskih preiskav, ki so bile opravljene istega dne zaradi naknadne poškodbe obdolženca in izvedenega kirurškega posega (ob 16.30 uri) in slednje preverilo tudi s s priloženim strokovnim mnenje, ki ga je obramba priložila tekom postopka, bi se izkazalo, da je obdolženec v času vožnje sicer bil alkoholiziran, vendar pa s stopnjo, ki je nižja od 0,55 mg/l in bi v tem primeru šlo kvečjemu za prekršek po 3. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP tudi takim navedbam ni pritrditi.

11. Ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti v vsakem konkretnem primeru je vselej dejansko vprašanje3 . Prvostopno sodišče je, izhajajoč pri tem iz pravilnega razumevanja določbe tretjega odstavka člena 107 ZPrCP in obstoječe sodne prakse v zvezi z odklonom strokovnega pregleda ravnalo povsem pravilno, ko je pojasnilo, da naknadne obdolženčeve poškodbe istega dne in v tem svojstvu opravljene laboratorijske preiskave krvi, ki je bila opravljena po tem dogodku (okoli 16.30 ure) ni mogoče povezovati z obravnavanim dogodkom, ki se je zgodil kritičnega dne ob 15.35 uri, ko je bil obdolženec procesuiran kot voznik v cestnem prometu. Razloge za to je prvostopno sodišče prepričljivo in natančno obrazložilo v točkah 8) in 9) izpodbijane sodbe in tako zapisanim razlogom o tem, da je obdolženec strokovni pregled, ki mu je bil ponujen v SB odklonil izključno iz razlogov, ki so bili na njegovi strani, ne pa na strani državnega aparata, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Zato se posledično prvostopnemu sodišču nikakor ni pripetila bistvena kršitev določb postopka o prekršku in drugega odstavka člena 155 ZP-1 v zvezi z določbo prvega odstavka člena 90 ZP-1, saj je prvostopno sodišče utemeljeno tako nesubstancirane dokazne predloge zavrnilo in zavrnitev tudi ustrezno in prepričljivo pojasnilo, obramba pa s takimi pritožbenimi navedbami tudi ni uspela izkazati vzročne zveze med zavrnitvijo tako predlaganih dokazov in zatrjevano nezakonitostjo sprejete odločitve, zaradi česar je neutemeljena.

12. Pritožba problematizira tudi pomen upoštevanja tolerance, ki je bila uporabljana glede na izkazan rezultat z alkotestno napravo (0,60 mg/l) in trdi, da je že pred prvostopnim sodiščem pojasnila, da ni seznanjena s tem, kaj ta ISM predstavlja, ker predlagatelj tega ni priložil k obdolžilnemu predlogu, zaradi česar se obramba s takim dokaznim gradivom ni niti mogla seznaniti. Zato ostaja po mnenju pritožbe odprto vprašanje, če je bila toleranca upoštevana pravilno (v pravilni višini), česar pa zaradi nepredložitve listine ISM ni mogoče preveriti, zato naj bi tudi iz tega razloga, ker sodišče prve stopnje tega ni posebej preverilo, prišlo do bistvene kršitve določb postopka o prekršku.

13. Tudi take pritožbene navedbe niso utemeljene, z njimi pa pritožba ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, temveč znova problematizira z strani sodišča prve stopnje ugotovljeno stopnjo alkoholiziranosti, vendar ji tudi v tej smeri ni priznati uspeha. Drži sicer, da se je predlagatelj že v obdolžilnem predlogu glede na stopnjo alkoholiziranosti, ki jo je pokazal indikator, skliceval na mnenje Inštituta za sodno medicino v Ljubljani (ISM) in pri tem od tako ugotovljene stopnje alkoholiziranosti z indikatorjem odštel pogrešek (toleranco) v višini 0,05 mg/l, zaradi česar je posledično obdolžencu očital stopnjo alkoholiziranosti 0,55 mg/l. Prvostopno sodišče se s slednjim res ni posebej ukvarjalo, z mnenjem - ISM pa je bila obramba, kot izhaja iz njene vloge z dne 10. 11. 2016 tudi izrecno seznanjena, zato je sklicevanje na nepredložitev tega strokovnega mnenja z dne 17. 3. 2006 nerazumno. Običajni postopek preizkusa alkoholiziranosti v praksi res poteka tako, da že predlagatelj glede na stopnjo alkoholiziranosti, ki jo pokaže alkotestna naprava, od tako dobljenega rezultata odbije pogrešek (toleranco), za kar pa sicer ni podlage niti v Zakonu o pravilih cestnega prometa, niti v nobenem izmed podzakonskih aktov, podlago za upoštevanje navedene tolerance pa predlagatelj veže na neobvezujoče strokovno mnenje ISM z dne 17. 3. 2016, ki je vselej upoštevno le v korist preizkušancev, ne pa v njihovo škodo. In če sodišče prejme obdolžilni predlog z očitkom nižje stopnje alkoholiziranosti, kot jo izkaže predlagatelj, tak očitek tudi presoja. Zato v tem primeru nikakor ne gre za nespoštvanje bodisi smernic policije, ki vselej navedeno strokovno mnenje upošteva v korist preizkušancev in ga kot takega sprejemajo tudi sodišča, zaradi česar pri tem nikakor ne gre za kršitev materialnih določb zakona, niti za bistveno kršitev določb postopka o prekršku, temveč gre le za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej pravilne stopnje alkoholiziranosti, kar je pa celo v škodo obdolžencu4 . Po povedanem se torej tudi očitek v zvezi z nepojasnjenim upoštevanjem tolerance (pogreškom), ki je bil uporabljen izključno v obdolženčevo korist, ne pa v škodo, izkaže za neutemeljen, zato je tudi pritožbeni očitek v zvezi z ugotovljeno stopnjo alkoholiziranosti, neutemeljen.

14. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da bi prvo sodišče moralo zaradi duševne motnje obdolženca (hospitalizacija) ta postopek o prekršku prekiniti in da obdolžencu ni bilo omogočeno spremljanje postopka. Obdolženec je ob prvem zaslišanju po podanem pravnem pouku, izrecno izjavil (list. št. 28), da naj sodišče na naroke povabi in o vsem obvešča zagovornika, ki je bil v tem postopku ves čas aktiven. Zavrnitev prekinitve pa je prvo sodišče temeljito obrazložilo (točka 10) s kronološkim prikazom obdolženčeva predloga za vrnitev vozniškega dovoljenja, ki ga je obdolženec utemeljeval s svojo zdravstveno sposobnostjo. Le dober teden po vrnitvi vozniškega dovoljenja pa je bil obdolženec hospitaliziran, kar pod vprašaj postavlja celo pravilnost odločitve prvega sodišča o vrnitvi vozniškega dovoljenja. Potrdilo bolnišnice izkazuje le datum začetka hospitalizacije, kar pa še ni dokaz o zatrjevani duševni motnji, ki nima podlage tudi v razpoložljivi spisovni dokumentaciji. Zato se tudi ta dokaz izkaže za neutemeljen.

15. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbenimi, navedbami pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialnopravne določbe ZPrCP, ZP-1 in upoštevalo tudi vso obstoječo sodno prakso v zvezi z odklonitvijo strokovnega pregleda in ugotavljanjem stopnje alkoholiziranosti. Na taki podlagi pa je tudi prepričljivo pojasnilo obdolženčev subjektivni odnos do storjenega prekrška in obdolžencu izreklo zakonito sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo ob upoštevanju določb členov 159 in 165 ZP-1 in ugotovilo, da je le-ta zakonita in da poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben, po sami višini pa pritožba izrečene sankcije tudi ni problematizirala.

16. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo obdolženca, ki je bila vložena po njegovem zagovorniku zavrniti kot neutemeljeno (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1), sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

17. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 144 ZP-1 moral poravnati pritožbene stroške - sodno takso. Ta je odmerjena v skladu s tar. št. 8111 in 8114 ter 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 255,00 EUR, k plačilu le-te pa bo pozvan po prvostopnem sodišču. 1 Up 215/2001. 2 Primerjaj sodbo US RS Up-642/04, sodbo VS RS IV Ips 24/2007 in sodbo VS RS IV Ips 95/2008. 3 Primerjaj sodbo VS RS IV Ips 72/2008 in IV Ips 10/2006. 4 Primerjaj sodbo VS RS IV Ips 180/2000, sodbo VSC PRp 144/2015 in sklep VSC PRp 163/2013, sodbo VS RS IV Ips 7/2007.