Jedro

Delavec ima pravni interes za izpodbijane odločitve disciplinskih organov delodajalca o pogojno izrečenem disciplinskem ukrepu po 23. členu ZDSS tudi v primeru, če med trajanjem delovnega spora ni več zaposlen pri delodajalcu, ki mu je izrekel tak ukrep.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 12.11.1998 in sklep komisije za ugovore in pritožbe z dne 30.11.1998 kot nezakonita. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 116.674,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2000 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sicer razveljavilo sklep disciplinske komisije in dokončni sklep komisije za ugovore in pritožbe tožene stranke in le tej naložilo v plačilo nastale pravdne stroške. Tožena stranka je že na prvi obravnavi postavila ugovor, da za navedeno tožbo tožeča stranka nima več pravnega interesa, saj že dlje časa ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Res je sicer, kot navaja sodišče, da se pod določenimi pogoji disciplinski postopek lahko vodi po prenehanju delovnega razmerja, kar v konkretnem primeru ne more veljati. Tožeča stranka ne more zahtevati s tožbo pravnega varstva s tako postavljenim tožbenim zahtevkom kot v tem primeru, saj nima nobenega pravnega interesa po razveljavitvi sedaj popolnoma brezpredmetnih sklepov tožene stranke. Sodba sodišča prve stopnje pa ni jasna tudi v stroškovnem delu, saj je sodišče priznalo "neke" stroške in pri tem ni navedlo, kaj ti stroški zajemajo in jih tudi napačno seštelo ter priznalo DDV tudi na stroške taks in kilometrin, kar je v izrecnem nasprotju z zakonom. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženo stranko pa obveže na plačilo stroškov odgovora na pritožbo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila, povečane za 19% DDV. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe disciplinskih organov tožene stranke, ker je ugotovilo zastaranje disciplinskega postopka po 67. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Po citirani določbi zakona zastara začetek disciplinskega postopka po treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in storilca (1. odst.), vodenje disciplinskega postopka pa zastara po 6 mesecih, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena (3. odst.). Tožena stranka je zvedela za morebitne kršitve najkasneje dne 31.5. in ne 22.6.1998, ko sta bili opravljeni inventuri. Zato bi morala tožena stranka uvesti disciplinski postopek najkasneje dne 31.8. oziroma 22.9.1998, zahteva pa je bila vložena šele 4.11.1998, kar je po preteku 3 mesečnega roka od dneva, ko je zvedela za kršitev, zato je uvedba disciplinskega postopka zastarala. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da tožena stranka v disciplinskem postopku ni uspela dokazati, da je tožnica storila očitane kršitve. Materialno pomembna dejstva, ki tvorijo znake dejanskega stanu disciplinske kršitve morajo biti dokazane, torej ugotovljene s popolno gotovostjo, saj se v nasprotnem primeru po načelu "in dubio pro reo" šteje, da delavec očitanih hujših kršitev ni storil. Ni utemeljeno pritožbeno naziranje, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe, s katero izpodbija nezakonitost disciplinskih odločitev, na podlagi katerih je bila spoznana za disciplinsko odgovorno in ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki je bil pogojno odložen za dobo enega leta zato, ker ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Po 66. členu ZTPDR lahko delavec zoper odločbo disciplinskega organa, izdano na drugi stopnji, v 15 dneh po vročitvi odločbe druge stopnje začne postopek pred pristojnim sodiščem. Varstvo pravic v disciplinskih zadevah je dopustno tudi, če delavec pravočasno vloži ugovor zoper odločbo disciplinskega organa prve stopnje, pa disciplinski organ druge stopnje v zakonsko določenem roku (30 dni) ne odloči o ugovoru. Po 23. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) delavec lahko uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno oz. nedokončno odločitev delodajalca o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja. Če delavec zahteva sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oziroma če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Tožnica je v konkretnem individualnem delovnem sporu s tožbo, vloženo dne 16.12.1998, uveljavljala nezakonitost sklepov disciplinskih organov tožene stranke tako glede obstoja samih kršitev kot tudi njene disciplinske odgovornosti za očitane kršitve, kakor tudi zaradi kršitev postopkovnih določb in sicer 2. odst. 62. člena in 82. člena ZTPDR, ker ni sodeloval v disciplinskem postopku sindikat. Delavec, ki mu je izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, pa čeprav je pogojno odložen, ima pravni interes, da se v individualnem delovnem sporu ugotovi morebitna nezakonitost in nepravilnost disciplinskega postopka, ne glede na to, da v času trajanja sodnega spora ni več v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki je vodil zoper njega disciplinski postopek, v katerem mu je izrekel disciplinski ukrep. Od zakonitosti oziroma nezakonitosti odločitve o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja so odvisne tudi druge pravice, ki jih lahko delavec uveljavlja od svojega bivšega delodajalca (kot npr. pogodbena kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja). Če je s pravnomočno sodbo ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, je delodajalec dolžan poleg povrnitve dejanske škode (v višini nadomestila plače, ki bi ga delavec prejemal, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) zavezan plačati tudi pogodbeno kazen in sicer najmanj 3 povprečne plače v zadnjih treh mesecih dela, kot je to določeno v 28. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97). V konkretnem primeru sicer ne gre za tak primer, saj tožnici ni prenehalo delovno razmerje zaradi pogojne odložitve disciplinskega ukrepa, vendar pa kljub temu ni možno pritrditi pritožbeni navedbi, da nima pravnega interesa za vodenje tega individualnega delovnega spora. Prav zato, da delavec dokaže, da ni kršil delovnih obveznosti ima interes, da pridobi pravnomočno odločitev sodišča o tem, ali je delodajalec v disciplinskem postopku zakonito izrekel ukrep prenehanja delovnega razmerja ali ne. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke glede nepravilne odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je v skladu s priloženim stroškovnikom utemeljeno priznalo stroške postopka tožeče stranke po tarifni št. 10. Odvetniške tarife (OT - Ur.l. RS št. 7/95), ki določa vrednost odvetniške storitve v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v višini 300 točk in temu ustrezno od seštevka točk tudi priznalo 19% DDV. Stroški zastopanja po določbi 2. odst. 2. člena citirane odvetniške tarife predstavljajo seštevek cen odvetniških storitev in izdatkov, ki jih ima odvetnik v zvezi z nudenjem pravne pomoči. Stroški zastopanja so po Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV - Ur.l. RS št. 89/98) davčna osnova, od katere plača odvetnik davek na dodano vrednost (21. člen ZDDV), če je davčni zavezanec. Po 1. odst. 13. člena je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjer koli ali neodvisno samostojno opravlja dejavnost, kar pomeni, da je tudi odvetnik davčni zavezanec. V skladu z določbo 155. člena ZPP/77 se med potrebne stroške za pravdo štejejo tudi stroške, ki jih mora stranka plačati odvetniku za opravljeno odvetniško storitev, ki zajemajo obračunani 19% DDV. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo, saj pravna naziranja tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso prispevala k boljši razjasnitvi zadeve in s tem k drugačni odločitvi, zato je naslovno sodišče štelo, da odgovor na pritožbo ni bil potreben (po 155. členu ZPP/77) in je na podlagi 1. odst. 166. člena ZPP/77 sklenilo, da tožeča stranka sama trpi stroške le-tega (2. točka izreka). Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).