Jedro

V postopku za delitev solastne stvari je treba glede opisa nepremičnine upoštevati tudi podatke katastra stavb oziroma podatke registra nepremičnin.

Zemljiška knjiga povzema podatke o dejanskih razmerjih v zvezi z nepremičnino iz katastra, ki je izvorna evidenca glede dejanskih razmerij v zvezi z nepremičnino, medtem ko je zemljiška knjiga izvorna evidenca glede pravnih razmerij na nepremičnini.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: „Stanovanje v podstrešju večstanovanjske stavbe na naslovu C. 53, L., v izmeri 38 m2 (zemljiškoknjižni podatki) oziroma v izmeri – uporabne površine 62,00 m2 oziroma neto tlorisne površine 76,20 m2 (katastrski podatki), vpisano pod zaporedno št. 20b, vl. št. 241, k.o. S.. Š., z deležem predlagatelja G. O. do 1/6, nasprotne udeleženke J. G. in nasprotnega udeleženca J. F., vsakega do 1/6 ter nasprotne udeleženke B. Š. do ½, se razdruži tako, da se nepremičnina proda in kupnina razdeli med predlagateljom G. O. in nasprotnimi udeleženci B. Š., J. F. in J. G., v skladu z njihovimi solastninskimi deleži, to je predlagatelja G. O. do 1/6, nasprotnih udeležencev J. G. in J. F. za vsakega do 1/6 in nasprotne udeleženke B. Š. do ½.

O stroških postopka bo sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom.“

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zgoraj omenjeno stanovanje razdelilo na zgoraj navedeni način.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni oziroma podredno, da se razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poudarja, da je sodišče napačno odločilo glede velikosti obravnavane nepremičnine, kar bi brez dvoma lahko imelo znatne posledice na oceno vrednosti nepremičnine in posledično na iztrženo kupnino. Predlagatelj je že v svojem predlogu sodišču pojasnil, da ima stanovanje dejansko drugačno kvadraturo, kot je navedeno v zemljiški knjigi. Bistveno je, da temu podatku nihče od nasprotnih udeležencev ni nasprotoval. Do nasprotujočih stališč je prišlo šele na naroku, ko je le J. G. po svojem pooblaščencu vztrajala pri tem, da se lahko za delitev solastne nepremičnine upošteva le velikost 38 m2. Tako predlagatelj kot tudi nasprotni udeleženec J. G. sta poudarila, da to ne drži in da je od vseh še najbolj poznano dejansko stanje prav J. G., saj v stanovanju živi njena hči. Niso bistveni podatki tisti, ki so vpisani v zemljiško knjigo, saj je zemljiška knjiga po zakonski definiciji javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami, ne pa o lastnostih samih nepremičnin. Sodišče bi moralo upoštevati podatek iz katastra stavb, saj je to relevantna uradna evidenca, v kateri so evidentirani podatki o nepremičninah, vključno s posameznimi deli stavb in njihovimi velikostmi. V katastru stavb pa je obravnavano stanovanje vpisano z neto tlorisno površino 76,20 m2 in za uporabno površino 62,00 m2, kar brez dvoma dokazuje zmotno stališče sodišča prve stopnje, ko je upoštevalo podatek iz zemljiške knjige in odločilo, da ima solastno stanovanje le 38 m2. Četudi se podatki o lastnostih nepremičnin prenesejo v zemljiško knjigo iz katastra, je potrebno upoštevati podatke iz katastra, saj so le ti ustrezno posodobljeni in ekzaktni. To še posebej velja v obravnavanem primeru, ko gre za večstanovanjsko stavbo, na kateri etažna lastnina ni vzpostavljena in gre za star zemljiškoknjižni vložek, ki je voden še ročno in so vpisi izvršeni na način, ki ni imelo podlage v nobenem predpisu, vendar je bil v določenem obdobju v uporabi, namreč, da so se stanovanja vpisovala opisno. Gre torej za vložek, ki ga glede na pravno stanje nepremičnine niti ni mogoče ustrezno posodobiti brez vzpostavitve etažne lastnine, za kar pa doslej med solastniki posameznih delov stavbe ni bilo interesa. Predlagatelj je vse do naroka upravičeno menil, da velikost stanovanja ni sporna, saj se vse do naroka nihče od nasprotnih udeležencev do njegovega predloga sploh ni opredelil. Sodišče je napačno ravnalo, ko je obravnavo na naroku tudi zaključilo. S tem je predlagatelju in drugim nasprotnim udeležencem, ki so soglašali z njegovim mnenjem glede velikosti stanovanja, odvzelo možnost, da bi se omenjeno razhajanje dokončno razčistilo. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z ogledom na kraju samem, kjer bi se lahko samo prepričalo, da udeleženci postopka posedujejo stanovanje, ki po velikosti daleč presega 38 m2 in bi tudi na tej podlagi lahko prišlo do pravilnega zaključka glede njegove površine. Zato predlaga, da višje sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da se kot velikost svoje lastne nepremičnine, ki se razdružuje, navede uporabna površina 62,00 m2 in neto tlorisna površina 76,20 m2 oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o evidentiranju nepremičnin (Ur. l. RS, št. 47/2006, 65/2007- Odločba US: ZEN) ureja vpisovanje nepremičnin, med drugim tudi stanovanj v kataster stavb in register nepremičnin. Tako v 5. točki 73. člena določa, da se glede stanovanj v katastru stavb vpisuje tudi površina stanovanja, v 7. točki 98. člena pa, da se v register nepremičnin prav tako pri stanovanjih vpisuje tudi površina stanovanja. Zemljiška knjiga je temeljna nepremičninska evidenca o pravnih razmerjih na nepremičninah in je tesno povezana s katastrom (zemljiškim katastrom in katastrom stavb). Temelji pa na katastrskih podatkih. Podatki o nepremičnini, dobljeni na podlagi katastrske izmere, so pomembni za identifikacijo oziroma individualizacijo nepremičnine. Tako zemljiška knjiga povzema te podatke o dejanskih razmerjih v zvezi z nepremičnino iz katastra, ki je izvorna evidenca glede dejanskih razmerij v zvezi z nepremičnino, medtem ko je zemljiška knjiga izvorna evidenca glede pravnih razmerij na nepremičnini (glej uvodna pojasnila v: Matjaž Tratnik in Renato Vrenčur: „Nepremičninsko pravo, Zbirka predpisov“ – GV Založba, Ljubljana 2009, stran 191). V skladu z določbo 12. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/2003, z dne 18.6.2003; ZZK-1) se nepremičnina vpiše v zemljiško knjigo z identifikacijskim znakom, kot je vpisana v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb. Opisana pravna ureditev torej določa načelo prioritete oziroma supramacije podatkov katastra stavb nad podatki zemljiške knjige, kar zadeva obravnavano označbo nepremičnine. V konkretnem primeru pa to pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi podatke katastra stavb oziroma podatke registra nepremičnin, ki se nahajajo v spisu in iz katerih nedvoumno izhaja, da znaša uporabna površina stanovanja 62,00 m2, neto tlorisna površina stanovanja pa 76,20 m2. Ker torej sodišče prve stopnje ni pravilno v celoti uporabilo navedenih zakonskih določb, je posledično tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s površino razdeljenega stanovanja. Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi in dopolniti izpodbijani sklep z ustreznimi podatki izvornih – registra nepremičnin oziroma katastra stavb (355. člen ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).